Žalostovanke

^1:1 Kako samotno leži mesto, nekdaj polno ljudstva! Postalo je kakor vdova, velikanka med narodi. Kneginja med okrožji je postala tlačanka.

^1:2 Bridko joka ponoči, solze ji tečejo po licih. Zanjo ni tolažnika med vsemi njenimi ljubimci; vsi njeni prijatelji so jo izdali, postali so njeni sovražniki.

^1:3 Judeja je šla v izgnanstvo zaradi bede in zaradi trde tlake. Prebiva med narodi, ne najde počitka. Vsi njeni preganjalci so jo zajeli med tesnimi bregovi.

^1:4 Poti na Sion žalujejo, ker nihče ne pride na praznik. Vsa njena vrata so razbita, njeni duhovniki vzdihujejo. Njene mladenke so žalostne; in ona, bridko ji je.

^1:5 Njeni nasprotniki so postali poglavarji, njeni sovražniki uspevajo, kajti Gospod ji je prizadel bolečino zaradi njenih premnogih pregreh. Njeni otroci so odšli kot ujetniki pred nasprotnikom.

^1:6 Izginil je s hčere sionske ves njen sijaj, njeni knezi so postali kakor jeleni, ki ne najdejo paše; šli so brez moči pred preganjalcem.

^1:7 Hči jeruzalemska se spominja v dneh svoje bede in zablode vseh svojih dragocenosti, ki jih je imela od davnih dni. Ko je njeno ljudstvo padlo v nasprotnikove roke in nikogar ni bilo, ki bi ji pomagal, so jo njeni nasprotniki gledali; smejali so se ob njenem uničenju.

^1:8 Hči jeruzalemska je hudo grešila, zato je postala nesnaga. Vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli njeno nagoto. Tudi sama vzdihuje in se obrača nazaj.

^1:9 Njena nečistost je na njenem krilu; ni pomislila na svoj konec. Zato je strahovito padla, ni tolažnika zanjo. Glej, Gospod, na mojo bedo, kajti sovražnik se povzdiguje.

^1:10 Nasprotnik je iztegnil svojo roko po vseh njenih dragocenostih. Da, videla je narode, prišli so v njeno svetišče; tisti, ki si jim zapovedal, naj ne stopajo v skupnost, ki pripada tebi.

^1:11 Vse njeno ljudstvo vzdihuje, išče kruha; svoje dragocenosti dajejo za hrano, da bi poživili dušo. Glej, Gospod, in premisli, kako sem postala zaničevana!

^1:12 Vam to nič ne pomeni, ki greste mimo po poti? Premislite in glejte, ali je kakšna bolečina kakor je moja, ki me je zadela; ki jo je prizadel Gospod na dan svoje srdite jeze.

^1:13 Z višave je poslal ogenj v moje kosti, spustil ga je vanje. Razpel je mrežo mojim nogam, obrnil me je nazaj. Dal je, da sem osamljena, da ves dan hiram.

^1:14 Oprezoval je za mojimi pregrehami, s svojo roko jih je zavozlal; povzpele so se na moj vrat, pustil je, da je omahnila moja moč. Gospod me je izročil v roke takšnih, ki se jim ne morem upreti.

^1:15 Gospod je zavrgel vse moje junake, ki so bili pri meni. Zoper mene je sklical zbor, da bi zlomil moje mladeniče. Gospod je stiskal v stiskalnici devico, Judovo hčer.

^1:16 Nad temi rečmi jočem, moje oči točijo solze; zakaj daleč je od mene tolažnik, ki bi poživil mojo dušo. Moji sinovi so osamljeni, ker je prevladal sovražnik.

^1:17 Hči sionska izteguje svoje roke, ni tolažnika zanjo. Gospod je zapovedal zoper Jakoba, tiste okrog njega za njegove nasprotnike. Hči jeruzalemska je postala nesnaga med njimi.

^1:18 Pravičen je Gospod, saj sem se upirala njegovim ustom. Poslušajte vendar, vsa ljudstva, in glejte mojo bolečino! Moje mladenke in moji mladeniči so odšli v ujetništvo.

^1:19 Klicala sem svoje ljubimce, oni so me prevarali. Moji duhovniki in starešine so ginevali v mestu, ko so si iskali hrane, da bi poživili svojo dušo.

^1:20 Glej, Gospod, kako sem v stiski, moje drobovje vre; moje srce se obrača v moji notranjosti, ker sem se kljubovalno upirala. Zunaj meč ropa otroke, v hiši je kakor smrt.

^1:21 Slišali so, kako vzdihujem, ni tolažnika zame. Vsi moji sovražniki so slišali o moji nesreči, veselijo se, ker si ti to storil. Daj, da pride dan, ki si ga poklical, naj bodo kakor jaz.

^1:22 Vsa njihova hudobija naj pride predte; ravnaj z njimi, kakor si ravnal z menoj zaradi vseh mojih pregreh; kajti silno je moje ječanje in moje srce je bolno.

^2:1 Kako je Gospod v svoji jezi hčer sionsko pokril z oblaki! Z neba je vrgel na zemljo Izraelovo slavo. Ni se spomnil podnožja svojih nog na dan svoje jeze.

^2:2 Gospod je brez usmiljenja uničil vse Jakobove pašnike; v svojem besu je porušil utrdbe hčere judovske; na tla je vrgel, onečastil je kraljestvo in njegove vladarje.

^2:3 V izbruhu jeze je zdrobil vso Izraelovo moč. Svojo desnico je potegnil nazaj pred sovražnikom. Gorel je v Jakobu kakor žareč ogenj, ki požira naokrog.

^2:4 Napel je svoj lok kakor sovražnik, nastavil je svojo desnico; kakor nasprotnik je pomoril vse, ki so bili naslada za oči. V šotoru hčere sionske je izlil svojo srditost kakor ogenj.

^2:5 Gospod je postal kakor sovražnik, uničil je Izraela; uničil je vse njegove palače, uničil je njegove trdnjave. Namnožil je v hčeri judovski tarnanje in ječanje.

^2:6 Opustošil je svoje zavetišče kakor vrt, uničil je svoj prostor za praznični shod. Gospod je na Sionu izročil pozabi praznični shod in soboto; v togoti svoje jeze je zavrgel kralja in duhovnika.

^2:7 Gospod je zavrgel svoj oltar, zapustil je svoje svetišče; v sovražnikove roke je izročil zidove njegovih palač. V Gospodovi hiši so dvignili glas kakor na dan prazničnega shoda.

^2:8 Gospod je sklenil, da uniči obzidje hčere sionske. Napel je merilno vrvico, svoje roke ni odtegnil uničevanju. V žalost je zavil okop in obzidje, skupaj veneta.

^2:9 Njena vrata so se pogreznila v zemljo, polomil in razbil je njene zapahe. Njen kralj in njeni knezi so med narodi, ni več postave. Tudi njeni preroki ne najdejo videnja, ki je od Gospoda.

^2:10 Na tleh sedijo, molčijo starešine hčere sionske; pepel so posuli na svoje glave, nadeli so si raševino. Do tal so povesile glavo mladenke jeruzalemske.

^2:11 Moje oči hirajo v solzah, moje drobovje vre; jetra so se mi razsula na tla zaradi poloma hčere mojega ljudstva, ko omedlevajo otroci in dojenčki po mestnih ulicah.

^2:12 Svojim materam pravijo: »Kje sta žito in vino?« ko omedlevajo kakor smrtno ranjeni po mestnih ulicah; ko se njihova duša izliva v naročje njihovih mater.

^2:13 Kaj naj ti rečem, kaj naj primerjam s tabo, hči jeruzalemska? Kaj naj vzporejam tebi, da te potolažim, devica, hči sionska? Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?

^2:14 Kar so tvoji preroki videvali zate, so bile puhlice in neokusnosti; niso razkrivali tvoje krivde, da bi obrnili tvojo usodo. Zate so videvali izreke, puhlice in zapeljive reči.

^2:15 Zoper tebe ploskajo z rokami vsi, ki gredo mimo po poti. Sikajo in zmajujejo s svojimi glavami nad hčerjo jeruzalemsko: »Je to mesto, ki so ga imenovali popolnost lepote, veselje vse zemlje?«

^2:16 Zoper tebe odpirajo svoja usta vsi tvoji sovražniki. Sikajo in škripljejo z zobmi, govorijo: »Pogoltnili smo! Končno, to je dan, ki smo nanj čakali! Našli smo, videli smo!«

^2:17 Gospod je storil, kar je bil zasnoval, izpolnil je svojo besedo, ki jo je bil že zdavnaj zapovedal; rušil je in se ni usmilil. Razveselil je sovražnika nad teboj, povzdignil je moč svojih nasprotnikov.

^2:18 Njihovo srce vpije h Gospodu. Obzidje hčere sionske, toči solze v potokih podnevi in ponoči! Ne daj si pokoja, naj ne počiva hči tvojega očesa!

^2:19 Vstani, vpij ponoči, ob začetku straž. Izlij svoje srce kakor vodo pred Gospodovo obličje. Dvigni k njemu svoje roke za duše svojih otrok, ki omedlevajo od lakote na začetku vseh ulic.

^2:20 Glej, Gospod, ozri se! S kom si tako ravnal? Mar morajo žene jesti svoj plod, otroke, ki so jih ljubkovale? Mar morata biti v Gospodovem templju umorjena duhovnik in prerok?

^2:21 Na tleh ležita po ulicah deček in starec; moje mladenke in moji mladeniči so padli pod mečem. Ti si jih pomoril na dan svoje jeze, klal si, nisi se usmilil.

^2:22 Kakor na dan prazničnega shoda si poklical moje grozote vse naokrog. Na dan jeze Gospodove nihče ni ušel in preživel. Tiste, ki sem jih ljubkovala in vzredila, je pokončal moj sovražnik.

^3:1 Jaz sem mož, ki je videl bedo pod palico njegovega besa.

^3:2 Mene je odpeljal in vodil v temo in ne v luč.

^3:3 Le zoper mene vedno znova obrača ves dan svojo roko.

^3:4 Pustil je razpasti moje meso in kožo, polomil je moje kosti.

^3:5 Obzidal in obdal me je s strupom in nadlogo.

^3:6 V temine me je prestavil kakor večno mrtve.

^3:7 Ogradil me je, da ne morem uiti, obtežil me je s težkimi okovi.

^3:8 Četudi vpijem in moledujem, potlači mojo molitev.

^3:9 Poti mi je ogradil s klesancem, steze mi je skrivil.

^3:10 Prežeč medved je zame, lev v skrivališču.

^3:11 Moje poti je zamešal in me pustil na ledini, naredil me je za pustinjo.

^3:12 Napel je svoj lok in me postavil za tarčo puščice.

^3:13 V ledvice mi je streljal puščice svojega tula.

^3:14 Bil sem v zasmeh vsemu svojemu ljudstvu, za njegovo zabavljico ves dan.

^3:15 Nasičeval me je z grenkimi zelišči, napajal me je s pelinom.

^3:16 Zobe mi je brusil na produ, v pepel me je poteptal.

^3:17 Moja duša je oropana miru, pozabil sem, kaj je sreča.

^3:18 Dejal sem torej: »Izginila je moja večnost in upanje, ki je od Gospoda.«

^3:19 Spomni se moje bede in brezdomstva, pelina in strupa!

^3:20 Neprenehoma misli in je sklonjena moja duša v meni.

^3:21 To si hočem vzeti k srcu, zato imam upanje:

^3:22 Dobrota Gospodova je, da nismo popolnoma pokončani, da njegovo usmiljenje ni prenehalo;

^3:23 nova je vsako jutro, velika je tvoja zvestoba.

^3:24 »Gospod je moj delež,« pravi moja duša, »zato imam upanje vanj.«

^3:25 Gospod je dober tistim, ki upajo vanj, duši, ki ga išče.

^3:26 Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo.

^3:27 Dobro je za moža, če nosi jarem v svoji mladosti.

^3:28 Samoten naj sedi in molči, ko mu ga nalaga.

^3:29 Naj da v prah svoja usta, morda je še upanje.

^3:30 Naj ponudi lice tistemu, ki ga tepe, naj se nasiti z zasramovanjem.

^3:31 Zakaj Gospod ne zavrača za vselej;

^3:32 zakaj če je prizadel bolečino, se bo usmilil po obilju svoje dobrote.

^3:33 Zakaj ne muči iz srca ali žalosti človeških otrok.

^3:34 Ko kdo tepta pod svojimi nogami vse ujetnike dežele,

^3:35 ko izkrivlja pravico moža pred Najvišjim,

^3:36 ko goljufa človeka v pravdi – naj bi Gospod ne videl?

^3:37 Kdo je tisti, ki je rekel, in se je zgodilo, ne da bi Gospod zapovedal?

^3:38 Mar ne prihaja iz ust Najvišjega hudo in dobro?

^3:39 Kaj bi se pritoževal živ človek, korenjak kljub svojim grehom?

^3:40 Preiščimo svoja pota in preudarimo, vrnimo se h Gospodu.

^3:41 Povzdignimo svoja srca na rokah, k Bogu v nebesih.

^3:42 Mi smo bili nezvesti in nepokorni; ti nam nisi odpustil.

^3:43 Ogrnil si se z jezo in nas preganjal, ubijal si, nisi se usmilil;

^3:44 ogrnil si se z oblakom, da ne bi prodrla molitev.

^3:45 Iz nas si naredil smeti in odpadek sredi med ljudstvi.

^3:46 Nad nami odpirajo svoja usta vsi naši sovražniki;

^3:47 groza in brezno sta bila za nas, opustošenje in polom.

^3:48 Moje oko toči potoke solza zaradi poloma hčere mojega ljudstva.

^3:49 Moje oko se solzi in se ne pomiri, ker ni prestanka,

^3:50 dokler se ne ozre in ne vidi Gospod z nebes.

^3:51 Moje oko deluje žalostno na mojo dušo zaradi vseh hčera mojega mesta.

^3:52 Vztrajno so me lovili kakor ptico tisti, ki me sovražijo brez vzroka.

^3:53 Utišali so moje življenje v jami in kamen zvalili name.

^3:54 Vode so preplavile mojo glavo; dejal sem: »Odrezan sem.«

^3:55 Klical sem tvoje ime, Gospod, iz najgloblje jame.

^3:56 Slišal si moj glas: »Ne skrivaj svojega ušesa pred mojim klicem na pomoč!«

^3:57 Približal si se na dan, ko sem te klical, rekel si: »Nikar se ne boj!«

^3:58 Gospod, pravdal si se za pravde moje duše, rešil si moje življenje.

^3:59 Videl si, Gospod, moje zatiranje; brani mojo pravdo!

^3:60 Videl si vso njihovo maščevalnost, vse njihove naklepe zoper mene.

^3:61 Slišal si njihovo sramotenje, Gospod, vse njihove naklepe zoper mene.

^3:62 Ustnice mojih napadalcev in njihovo šepetanje je ves dan proti meni.

^3:63 Naj sedijo ali stojijo, poglej: jaz sem njihova zbadljivka.

^3:64 Povrnil jim boš, Gospod, po delu njihovih rok.

^3:65 Dal jim boš ščit srca, tvoje prekletstvo bo zanje.

^3:66 Z jezo jih boš preganjal in jih iztrebil izpod svojega neba, Gospod.

^4:1 Kako je potemnelo zlato, se spremenilo čisto zlato! Raztreseni so sveti kamni na začetku vseh ulic.

^4:2 Sinovi sionski, dragoceni, vredni čistega zlata, kako jih cenijo, kot glinaste posode, delo lončarjevih rok!

^4:3 Celo šakali ponujajo prsi, dojijo svoje mladiče; hči mojega ljudstva je postala kruta kakor noji v puščavi.

^4:4 Dojenčkov jezik se lepi na nebo od žeje; otroci prosijo kruha, nihče jim ga ne lomi.

^4:5 Tisti, ki so uživali slaščice, so zapuščeni na ulicah; tisti, ki so vzrejeni v škrlatu, objemajo blato.

^4:6 Večja je bila krivda hčere mojega ljudstva kakor greh Sódome, ki je bila zrušena v trenutku, ne da bi se je dotaknile roke.

^4:7 Njeni posvečenci so bili bolj čisti kakor sneg, bolj beli kakor mleko; telo je bilo bolj rdeče kakor korale, njihova postava je bila kakor safir.

^4:8 Temnejša od črnine je bila njihova podoba, ne spoznajo jih na ulicah; koža se jim je zgrbančila na telesu, posušila se je kakor les.

^4:9 Boljše je pobitim z mečem kakor pobitim z lakoto, ki so izkrvaveli, prebodeni, zaradi poljskih pridelkov.

^4:10 Roke nežno čutečih žena so kuhale svoje otroke; bili so jim za okrepčilo ob polomu hčere mojega ljudstva.

^4:11 Gospod je utešil svojo srditost, izlil je srdito jezo; zanetil je ogenj na Sionu, da je požrl njegove temelje.

^4:12 Kralji zemlje niso verjeli, niti noben prebivalec sveta, da bi nasprotnik in sovražnik lahko vstopila skozi vrata jeruzalemska.

^4:13 To se je zgodilo zaradi grehov njegovih prerokov, krivd njegovih duhovnikov, ki so prelivali v njegovi sredi kri pravičnih.

^4:14 Tavali so, slepi, po ulicah, omadeževani s krvjo, da se nihče ni smel dotikati njihovih oblačil.

^4:15 »Umaknite se! Nečist!« so vpili nanje, »Umaknite se, umaknite se, ne dotikajte se!« Ker so zbežali, ker so tavali, so rekli med narodi: »Ne bodo več imeli stalnega bivališča.«

^4:16 Gospodovo obličje jih je razdelilo, ne bo jih več gledal; duhovnikov niso spoštovali, starešinam niso bili naklonjeni.

^4:17 Še vedno so koprnele naše oči po naši rešitvi, zaman; na svoji opazovalnici smo opazovali narod, ki se ne more rešiti.

^4:18 Prežali so na naše korake, da nismo mogli hoditi po naših trgih. Naš konec se je približal, naši dnevi so se dopolnili; da, prišel je naš konec.

^4:19 Naši preganjalci so bili hitrejši kakor orli pod nebom; po gorah so nas podili, v puščavi so prežali na nas.

^4:20 Dih naših nosnic, Gospodov maziljenec, je bil ujet v njihovih jamah, on, o katerem smo rekli: »V njegovi senci bomo živeli med narodi.«

^4:21 Raduj in veseli se, hči edómska, ki prebivaš v deželi Uc. Tudi nadte bo prišla čaša; opijanila se boš in se razgalila.

^4:22 Končana je tvoja kazen, hči sionska, ne bo te več pregnal. Kaznoval bo tvojo krivdo, hči edómska, razkril bo tvoje grehe.

^5:1 Spomni se, Gospod, kaj se nam je zgodilo, ozri se in glej našo sramoto!

^5:2 Naša dediščina je pripadla tujcem, naše hiše neznancem.

^5:3 Postali smo sirote, brez očeta, naše matere so kakor vdove.

^5:4 Svojo vodo pijemo za denar, drva pridejo za ceno plačila.

^5:5 Na vratu imamo preganjalce; izmučeni smo, ni pokoja za nas.

^5:6 Egiptu smo dajali roko, Asiriji, da bi se nasitili s kruhom.

^5:7 Naši očetje so grešili in jih ni več, mi smo tisti, ki nosimo njihovo krivdo.

^5:8 Hlapci so zavladali nad nami, nikogar ni, ki bi nas iztrgal iz njihove roke.

^5:9 Svojo dušo izpostavljamo, da dobimo svoj kruh, pred mečem v puščavi.

^5:10 Naša koža gori kakor peč, od žareče vročine lakote.

^5:11 Žene oskrunjajo na Sionu, device v Judovih mestih.

^5:12 Knezi so bili obešeni z njihovo roko, starešine niso bili spoštovani.

^5:13 Mladeniči morajo nositi v mlin, dečki se opotekajo pod težo lesa.

^5:14 Starčki so prenehali s posveti ob vratih, mladeniči s svojo glasbo.

^5:15 Prenehalo je veselje našega srca, naše rajanje se je spremenilo v žalost.

^5:16 Padla je krona naše glave, gorje nam, ker smo grešili!

^5:17 Zaradi tega je naše srce hiralo, zavoljo teh reči so otemnele naše oči:

^5:18 zaradi gore sionske, ki je opustošena – lisice se klatijo po njej.

^5:19 Ti, Gospod, prestoluješ na veke, tvoj prestol je od roda do roda.

^5:20 Zakaj nas hočeš za vedno pozabiti, nas zapustiti za dolžino dni?

^5:21 Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo, obnovi naše dni kakor nekdaj!

^5:22 Ali pa si nas popolnoma zavrgel? Se do skrajnosti jeziš na nas?