Rimljanom

^1:1 Pavel, služabnik Kristusa Jezusa, poklican za apostola, odbran za Božji evangelij,

^1:2 ki ga je Bog napovedal po svojih prerokih v svetih Pismih,

^1:3 za evangelij o njegovem Sinu, ki se je po mesu rodil iz Davidovega rodu,

^1:4 po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za Božjega Sina v moči. To je Jezus Kristus, naš Gospod,

^1:5 po katerem smo prejeli milost in apostolstvo, da bi zaradi njegovega imena pripeljali vse narode k poslušnosti vere.

^1:6 Med njimi ste tudi vi, ki vas je poklical Jezus Kristus.

^1:7 Vsem, ki ste v Rimu Božji ljubljenci, poklicani in sveti, milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in od Gospoda Jezusa Kristusa.

^1:8 Najprej se po Jezusu Kristusu zahvaljujem svojemu Bogu za vas vse, ker gre glas o vaši veri po vsem svetu.

^1:9 Bog, ki mu služim v svojem duhu, v evangeliju njegovega Sina, mi je priča, kako se vas nenehoma spominjam

^1:10 v vseh svojih molitvah. Prosim, da bi se mi nekako posrečilo priti kdaj do vas, če je to Božja volja.

^1:11 Hrepenim namreč po tem, da bi vas videl in vam posredoval kakšen duhoven dar milosti, ki naj vas utrdi,

^1:12 ali bolje rečeno, da bi se sam okrepil med vami, ko bom z vami sodoživljal vero, ki je skupna vam in meni.

^1:13 Védite, bratje, da sem se že večkrat namenil priti k vam, da bi tudi med vami dosegel kaj sadu kakor med drugimi narodi, a mi je bilo do danes to onemogočeno.

^1:14 Dolžnik sem, tako Grkom kakor barbarom, tako modrim kakor neumnim,

^1:15 zato sem pripravljen, kar zadeva mene, ponesti evangelij tudi vam, ki živite v Rimu.

^1:16 Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.

^1:17 V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere.

^1:18 Božja jeza se namreč razodeva iz nebes nad vsakršno brezbožnostjo in krivičnostjo ljudi, ki s svojo krivičnostjo dušijo resnico.

^1:19 Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel.

^1:20 Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.

^1:21 Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo.

^1:22 Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli

^1:23 in veličastvo neminljivega Boga zamenjali z upodobitvami minljivega človeka in ptic, četveronožcev in plazilcev.

^1:24 Zato jih je Bog prepustil poželenjem njihovih src, v nečistost, tako da so sami skrunili svoja telesa.

^1:25 Božjo resnico so zamenjali z lažjo. Častili in oboževali so stvarstvo namesto Stvarnika, ki je slavljen na veke, amen.

^1:26 Zaradi tega jih je Bog prepustil sramotnim strastem. Njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim,

^1:27 podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega. Moški so počenjali nespodobnosti z moškimi in tako sami na sebi prejemali povračilo, ustrezno svoji zablodi.

^1:28 In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovemu umu, ki ni prestal preizkušnje, tako da počenjajo, kar se ne spodobi.

^1:29 Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so,

^1:30 obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem,

^1:31 brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja.

^1:32 Čeprav poznajo Božji zakon, po katerem so tisti, ki delajo takšne stvari, vredni smrti, jih ne samo počenjajo, temveč tistim, ki jih delajo, celo pritrjujejo.

^2:1 Zato si neopravičljiv, o človek, ki sodiš, kdor koli že si. Kajti s tem, ko sodiš drugega, obsojaš sam sebe; saj ti, ki sodiš, delaš isto.

^2:2 Vemo pa, da Bog v skladu z resnico izvaja svojo sodbo nad tistimi, ki počenjajo takšne stvari.

^2:3 Mar misliš, o človek, ki sodiš tiste, ki počenjajo takšne stvari, pa jih tudi sam počenjaš, da boš ubežal Božji sodbi?

^2:4 Ali mar preziraš bogastvo njegove dobrote, potrpežljivosti in prizanesljivosti, ne da bi vedel, da te Bog s svojo dobroto navaja k spreobrnjenju?

^2:5 Toda s svojo zakrknjenostjo in z nespreobrnjenim srcem si nakopavaš srd za dan jeze in razodetja Božje pravične sodbe.

^2:6 On bo vsakemu povrnil po njegovih delih,

^2:7 in sicer z večnim življenjem tistim, ki z vztrajanjem v dobrih delih iščejo slavo, čast in nesmrtnost;

^2:8 z jezo in srdom pa tistim, ki so sebični in ne sledijo resnici, ampak se pokoravajo krivici.

^2:9 Stiska in bridkost naj se zgrneta nad dušo vsakega človeka, ki dela zlo, najprej nad Juda, potem nad Grka;

^2:10 slava, čast in mir pa nad vsakogar, ki dela dobro, najprej nad Juda, potem nad Grka.

^2:11 Kajti Bog ne gleda na osebo.

^2:12 Vsi, ki so grešili brez postave, se bodo tudi pogubili brez postave; in vsi, ki so grešili pod postavo, bodo sojeni po postavi.

^2:13 Pred Bogom namreč niso pravični tisti, ki postavo slišijo, ampak bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnjujejo.

^2:14 Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.

^2:15 Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo.

^2:16 To se bo pokazalo na dan, ko bo Bog v skladu z mojim evangelijem po Kristusu Jezusu sodil temu, kar se skriva v ljudeh.

^2:17 Če pa se ti imenuješ Jud, če se brezskrbno opiraš na postavo, če se ponašaš z Bogom

^2:18 in poznaš njegovo voljo, če poučen o postavi znaš razločevati, kaj je boljše,

^2:19 če si prepričan, da si vodnik slepim, luč tistim, ki so v temi,

^2:20 vzgojitelj neumnih, učitelj nedoraslih, ker imaš v postavi utelešenje spoznanja in resnice,

^2:21 če torej poučuješ druge, kako to, da ne poučiš sam sebe? Kako to, da oznanjaš: »Ne kradi,« pa kradeš?

^2:22 Da praviš: »Ne prešuštvuj,« pa prešuštvuješ? Da s studom zavračaš malike, obenem pa ropaš svetišča?

^2:23 Da se ponašaš s postavo, pa žališ Boga s kršenjem postave?

^2:24 Kajti zaradi vas se preklinja Božje ime med pogani, kakor je pisano.

^2:25 Obreza je namreč v korist, če izpolnjuješ postavo; če pa postavo prelamljaš, tvoja obreza postane neobreza.

^2:26 Če se torej neobrezani drži tega, kar predpisuje postava, mar ne bo njegova neobreza veljala za obrezo?

^2:27 In tisti, ki je po naravi neobrezan, pa izpolnjuje postavo, bo sodil tebe, ki kršiš postavo kljub črki in obrezi.

^2:28 Jud namreč ni tisti, ki je to v očitnem, pa tudi obreza ni tista, ki je to v očitnem, v mesu;

^2:29 ampak Jud je tisti, ki je to na skrivnem, in obreza je obreza srca, po duhu in ne po črki. Priznanja ne dobiva od ljudi, temveč od Boga.

^3:1 V čem je torej prednost Judov? Ali kakšna je korist obreze?

^3:2 Velika, in sicer vsestransko. Najprej zato, ker so jim bile zaupane Božje besede.

^3:3 Kaj zato, če nekateri niso verovali? Bo mar njihova nevera uničila Božjo zvestobo?

^3:4 Nikakor ne. Naj se rajši pokaže, da je Bog resničen, vsak človek pa lažniv, kakor je pisano: Da se izkažeš pravičnega v svojih besedah in zmagaš, kadar te sodijo.

^3:5 Kaj pa bomo rekli, če se ob naši krivičnosti še bolj pokaže Božja pravičnost? Morda to, da je Bog krivičen, ko nas udarja s svojo jezo? Govorim pač po človeško.

^3:6 Nikakor ne! Kajti kako naj bi sicer Bog sodil svet?

^3:7 Če pa se je Božja resnica povečala zaradi moje laži, v njegovo slavo, le kako me zadeva obsodba, da sem grešnik?

^3:8 Ali naj bi počenjali zlo, da bi iz tega prišlo dobro, kakor nam obrekljivo podtikajo nekateri? Obsodba takih je pravična.

^3:9 Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha,

^3:10 kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega,

^3:11 ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga.

^3:12 Vsi so zablodili, vsi skupaj so se izpridili; ni ga, ki bi delal dobro, ni ga, niti enega.

^3:13 Odprt grob je njihovo grlo, s svojimi jeziki pletejo zvijače, gadji strup je pod njihovimi ustnicami,

^3:14 njihova usta so polna kletev in grenkobe.

^3:15 Hitre so njihove noge, da bi prelili kri,

^3:16 uničenje in beda je na njihovih potih.

^3:17 Poti miru niso spoznali,

^3:18 ni strahu Božjega pred njihovimi očmi.

^3:19 Vemo pa: kar koli govori postava, govori tistim, ki so pod postavo, da bi vsak jezik umolknil in bi se ves svet priznal krivega pred Bogom.

^3:20 Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave, kajti postava nam le omogoča, da spoznamo greh.

^3:21 Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki.

^3:22 Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike:

^3:23 saj so vsi grešili in so brez Božje slave,

^3:24 opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.

^3:25 Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. S tem je hotel pokazati svojo pravičnost, tako je v svoji potrpežljivosti odpustil prej storjene grehe. Hotel je pokazati svojo pravičnost v sedanjem času, da je namreč sam pravičen in da opravičuje tistega, ki veruje v Jezusa.

^3:27 Kje je torej razlog za ponašanje? Ni ga. Po kakšni postavi? Po delih? Ne, temveč po postavi vere.

^3:28 Menimo namreč, da človek doseže opravičenje po veri, brez del postave.

^3:29 Je morda Bog samo Bog Judov? Ali ni tudi Bog poganov? Gotovo, tudi Bog poganov.

^3:30 Saj je en sam Bog, ki bo obrezane opravičil iz vere, neobrezane pa po veri.

^3:31 Mar potemtakem z vero razveljavljamo postavo? Nikakor, ampak postavo uveljavljamo.

^4:1 Kaj bomo torej rekli, da je dosegel Abraham, naš praoče, po mesu?

^4:2 Če je bil namreč Abraham opravičen po delih, se ima s čim ponašati. Vendar ne pred Bogom.

^4:3 Kaj namreč pravi Pismo? Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost.

^4:4 Kdor dela, temu se plačilo ne daje po milosti, ampak kot dolžno izplačilo.

^4:5 Kdor pa ne opravlja del, ampak veruje v tistega, ki opravičuje brezbožneža, temu se njegova vera šteje v pravičnost.

^4:6 Tako tudi David blagruje človeka, ki mu Bog prišteva pravičnost brez del:

^4:7 Blagor tistim, ki so jim nepostavnosti odpuščene in so jim grehi pokriti;

^4:8 blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva greha.

^4:9 Se torej blagrovanje nanaša na tistega, ki je obrezan, ali tudi na tistega, ki je neobrezan? Pravimo namreč: Vera je bila Abrahamu šteta v pravičnost.

^4:10 Kako mu je bila torej prišteta? Ko je bil obrezan ali ko je bil neobrezan? Ne, ko je bil obrezan, temveč ko je bil neobrezan.

^4:11 Saj je znamenje obreze dobil kot pečat pravičnosti iz vere, ki jo je imel, ko je bil še neobrezan. To pa zato, da bi postal oče vseh neobrezanih, ki verujejo, da bi se pravičnost prištela tudi njim.

^4:12 Obenem pa naj bi postal tudi oče obrezanih, in sicer tistih, ki niso samo obrezani, temveč tudi hodijo po stopinjah vere, ki jo je imel naš oče Abraham, preden je bil obrezan.

^4:13 Kajti obljuba, ki je bila dana Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bodo dediči sveta, ni bila dana po postavi, ampak po pravičnosti, ki izvira iz vere.

^4:14 Če bi namreč postali dediči tisti, ki se sklicujejo na postavo, bi se vera izvotlila, obljuba pa bi bila brez učinka.

^4:15 Kajti postava povzroča jezo. Kjer pa ni postave, tudi ni prestopka.

^4:16 Potemtakem postajamo dediči po veri, tako da je dedovanje iz milosti in da je obljuba zagotovljena vsemu potomstvu, ne samo tistemu, ki izvira iz postave, ampak tudi tistemu, ki izvira iz vere Abrahama, ki je oče nas vseh,

^4:17 kakor je pisano: Postavil sem te za očeta mnogih narodov, pred Bogom, kateremu je verjel, in ki oživlja mrtve in kliče v bivanje stvari, ki jih ni.

^4:18 Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov, kakor je bilo rečeno: Takó bo s tvojim potomstvom.

^4:19 In vera se mu ni omajala, čeprav je videl, da mu je telo že zamrlo, saj je imel nekako sto let, in da je Sari naročje omrtvelo.

^4:20 Ob Božji obljubi ni podvomil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrepil in izkazal čast Bogu,

^4:21 popolnoma prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti.

^4:22 Zato mu je tudi bilo to šteto v pravičnost.

^4:23 To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega,

^4:24 temveč tudi zaradi nas. Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda:

^4:25 on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.

^5:1 Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu,

^5:2 po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.

^5:3 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje,

^5:4 potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje.

^5:5 Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

^5:6 Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne.

^5:7 Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega.

^5:8 Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

^5:9 Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo.

^5:10 Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave.

^5:11 Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.

^5:12 Kakor je torej po enem človeku prišel na svet greh in po grehu smrt in je tako smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili …;

^5:13 greh je bil namreč na svetu, preden je nastopila postava. In čeprav se greh ne prišteva, če ni postave,

^5:14 je vendar od Adama do Mojzesa smrt kraljevala tudi nad tistimi, ki se niso pregrešili podobno kakor Adam. On pa je podoba njega, ki je imel priti.

^5:15 Vendar pa z milostnim darom ni tako kakor s prestopkom. Če so namreč zaradi prestopka enega umrli mnogi, sta se v veliko večji meri razlila na mnoge Božja milost in dar, po milosti enega človeka, Jezusa Kristusa.

^5:16 Z darom pa ni kakor z grehom enega človeka: sodba, ki je izhajala iz enega, je privedla do obsodbe, medtem ko je milostni dar, ki je prišel po mnogih prestopkih, privedel do opravičenja.

^5:17 Kajti če je smrt zaradi enega prestopka zakraljevala po enem, bodo tisti, ki prejemajo obilje milosti in daru pravičnosti, toliko bolj kraljevali v življenju po enem, Jezusu Kristusu.

^5:18 Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje.

^5:19 Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični.

^5:20 Postava pa je nastopila zato, da bi se prestopek pomnožil. Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost,

^5:21 da bi prav tako, kakor je greh kraljeval s smrtjo, po našem Gospodu Jezusu Kristusu milost kraljevala s pravičnostjo za večno življenje.

^6:1 Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?

^6:2 Nikakor ne. Le kako bomo mi, ki smo odmrli grehu, mogli še živeti v njem?

^6:3 Ali mar ne veste, da smo bili vsi, ki smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, krščeni v njegovo smrt?

^6:4 S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.

^6:5 Če smo namreč z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi v podobnosti njegovega vstajenja.

^6:6 Vemo, da je bil naš stari človek križan z njim vred, da bi bilo telo greha uničeno in da bi mi več ne hlapčevali grehu.

^6:7 Kajti kdor je umrl, je opravičen greha.

^6:8 Če pa smo s Kristusom umrli, verujemo, da bomo z njim tudi živeli,

^6:9 saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti.

^6:10 Kajti kar je umrlo, je umrlo zaradi greha enkrat za vselej, kar pa živi, živi Bogu.

^6:11 Tako tudi vi: mislite, da ste mrtvi za greh, a da živite za Boga, v Kristusu Jezusu.

^6:12 Zato naj v vašem umrljivem telesu ne kraljuje greh, tako da bi se vdajali njegovim poželenjem.

^6:13 Ne izročajte svojih udov grehu, da bi ti postali orodje krivičnosti, ampak izročite sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje, svoje ude pa izročite Bogu, da postanejo orodje pravičnosti.

^6:14 Kajti greh ne bo več gospodoval nad vami, saj niste pod postavo, ampak pod milostjo.

^6:15 Kaj torej? Naj mar grešimo, ker nismo pod postavo, temveč pod milostjo? Nikakor!

^6:16 Ali ne veste: če se izročite komu kot sužnji, da bi mu bili pokorni, ste pač sužnji tistega, ki se mu pokoravate; bodisi greha, ki pelje v smrt, bodisi pokorščine, ki pelje v pravičnost.

^6:17 Zahvalímo se Bogu, ker ste bili sužnji greha, pa ste iz srca postali pokorni podobi nauka, ki vam je bil posredovan.

^6:18 Osvobodili ste se greha in postali sužnji pravičnosti.

^6:19 Zaradi šibkosti vašega mesa govorim pač po človeško. Kakor ste torej usužnjili svoje ude nečistosti in nepostavnosti, da bi živeli v nepostavnosti, tako usužnjite svoje ude pravičnosti za posvečenje.

^6:20 Kajti ko ste bili sužnji greha, ste bili svobodni v svojem razmerju do pravičnosti.

^6:21 Toda kakšen sad ste imeli takrat od dejanj, ki se jih zdaj sramujete? Saj je njihov konec smrt.

^6:22 Zdaj pa, ko ste se osvobodili greha in ste postali sužnji Bogu, pobirate sad, ki vam je v posvečenje, konec tega pa je večno življenje.

^6:23 Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

^7:1 Ali ne veste, bratje – govorim namreč ljudem, ki poznajo postavo –, da ima postava oblast nad človekom samo, dokler je živ?

^7:2 Poročena žena je namreč po postavi vezana na moža, dokler ta živi; če pa mož umre, je oproščena postave glede moža.

^7:3 Če torej gre z drugim moškim, dokler njen mož živi, bo veljala za prešuštnico; če pa ji mož umre, je oproščena postave, tako da ni prešuštnica, če gre z drugim moškim.

^7:4 Prav tako ste tudi vi, bratje moji, bili po Kristusovem telesu usmrčeni glede na postavo, da bi pripadli nekomu drugemu, namreč njemu, ki je bil obujen od mrtvih, tako da bi mi obrodili sadove za Boga.

^7:5 Ko smo bili namreč v mesu, so strasti grehov prek postave delovale po naših udih, da smo obrodili sadove za smrt.

^7:6 Zdaj pa smo bili oproščeni postave in smo odmrli temu, kar nas je vklepalo, tako da služimo v novosti Duha in ne v postaranosti črke.

^7:7 Kaj bomo torej rekli? Je mar postava greh? Nikakor ne! Vendar greha nisem spoznal razen prek postave, saj tudi za poželenje ne bi vedel, ko postava ne bi govorila: Ne požêli!

^7:8 Ob tej zapovedi je greh dobil povod in sprostil v meni vsakršno poželenje; kajti brez postave je greh mrtev.

^7:9 Nekoč sem živel brez postave. Ko pa je prišla zapoved, je greh oživel

^7:10 in jaz sem umrl; izkazalo se je, da je zapoved, ki naj bi mi bila v življenje, bila v smrt.

^7:11 Greh, ki je po zapovedi dobil povod, me je namreč prevaral in me prek nje usmrtil.

^7:12 Tako je torej postava svéta in zapoved je svéta, pravična in dobra.

^7:13 Je torej to, kar je dobro, postalo zame smrt? Nikakor ne. Pač pa greh; da bi se izkazal kot greh, mi je po tem, kar je dobro, povzročil smrt. Prek zapovedi naj bi se greh pokazal v svoji čezmerni grešnosti.

^7:14 Vemo namreč, da je postava duhovna, medtem ko sem jaz mesen, prodan grehu.

^7:15 Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim.

^7:16 Če pa počenjam to, česar nočem, priznavam, da je postava dobra.

^7:17 Potemtakem tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.

^7:18 Vem namreč, da v meni, hočem reči v mojem mesu, ni nič dobrega; kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni.

^7:19 Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.

^7:20 Če pa delam to, česar nočem, tega ne počenjam več jaz, ampak greh, ki prebiva v meni.

^7:21 V sebi torej odkrivam tole postavo: kadar hočem delati dobro, se mi ponuja zlo.

^7:22 Kot notranji človek namreč z veseljem soglašam z Božjo postavo,

^7:23 v svojih udih pa vidim drugo postavo, ki se bojuje proti postavi mojega uma in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih.

^7:24 Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?

^7:25 Zahvaljen bodi Bog po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Potemtakem z umom služim Božji postavi, z mesom pa postavi greha.

^8:1 Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so v Kristusu Jezusu.

^8:2 Kajti postava Duha življenja v Kristusu Jezusu te je osvobodila postave greha in smrti.

^8:3 Kar je bilo namreč nemogoče postavi, ker je bila zaradi mesa brez moči, je uresničil Bog s tem, da je poslal svojega Sina v podobi grešnega mesa; da bi premagal greh, je obsodil greh v mesu.

^8:4 Pravična zahteva postave naj bi se tako izpolnila v nas, ki ne živimo po mesu, ampak po Duhu.

^8:5 Kajti tisti, ki so po mesu, mislijo na to, kar je meseno; tisti pa, ki so po Duhu, mislijo na to, kar je duhovno.

^8:6 Toda meseno mišljenje je smrt, duhovno mišljenje pa življenje in mir.

^8:7 Kajti meseno mišljenje je sovraštvo do Boga, ker se ne podreja Božji postavi in se podrejati tudi ne more.

^8:8 Tisti, ki živijo po mesu, ne morejo biti všeč Bogu.

^8:9 Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.

^8:10 Če pa je v vas Kristus, je telo sicer mrtvo zaradi greha, duh pa je življenje zaradi pravičnosti.

^8:11 In če prebiva v vas Duh njega, ki je obudil od mrtvih Jezusa, bo on, ki je obudil Kristusa od mrtvih, po svojem Duhu, ki prebiva v vas, priklical v življenje tudi vaša umrljiva telesa.

^8:12 Potemtakem, bratje, nismo dolžniki mesu, da bi živeli po mesu.

^8:13 Če namreč živite po mesu, boste umrli, če pa z Duhom morite dela telesa, boste živeli.

^8:14 Kajti vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi.

^8:15 Saj niste prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah, ampak ste prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: »Aba, Oče!«

^8:16 Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.

^8:17 In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom, če le trpimo z njim, da bomo z njim tudi poveličani.

^8:18 Mislim namreč, da se trpljenje sedanjega časa ne dá primerjati s slavo, ki se bo razodela v nas.

^8:19 Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov.

^8:20 Stvarstvo je bilo namreč podvrženo ničevosti, in sicer ne po svoji volji, ampak zaradi njega, ki ga je podvrgel, v upanju,

^8:21 da se bo tudi stvarstvo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok.

^8:22 Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.

^8:23 Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa.

^8:24 Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?

^8:25 Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.

^8:26 Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.

^8:27 In on, ki preiskuje srca, ve, kaj je mišljenje Duha, saj Duh posreduje za svete, v skladu z Božjo voljo.

^8:28 Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu.

^8:29 Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati.

^8:30 Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.

^8:31 Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?

^8:32 On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?

^8:33 Kdo bo obtoževal Božje izvoljence? Bog opravičuje!

^8:34 Kdo bo obsojal? Kristus Jezus, ki je umrl, še več, ki je bil obujen od mrtvih in sedi na Božji desnici ter posreduje za nas?

^8:35 Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?

^8:36 Prav kakor je pisano: Zaradi tebe nas ves dan pobijajo, imajo nas za klavne ovce.

^8:37 Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.

^8:38 Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči,

^8:39 ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.

^9:1 Govorim resnico v Kristusu, ne lažem, moja vest mi je priča v Svetem Duhu:

^9:2 v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino.

^9:3 Kajti želel bi biti sam preklet in ločen od Kristusa v prid svojim bratom, ki so moji rojaki po mesu.

^9:4 Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube;

^9:5 njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke, amen.

^9:6 Vendar pa Božja beseda ni odpovedala. Saj niso Izraelci vsi, ki so se rodili iz Izraela.

^9:7 In tisti, ki so potomci Abrahama, niso vsi otroci. Ampak: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.

^9:8 To se pravi: za Božje otroke ne veljajo otroci po mesu, marveč se štejejo za potomstvo otroci po obljubi.

^9:9 Obljuba se namreč glasi takole: Ob tem času bom prišel in Sara bo imela sina.

^9:10 Pa ne samo to, tudi Rebeka je zanosila z enim možem, z našim očetom Izakom.

^9:11 Njena otroka se še nista rodila in še nista naredila nič dobrega ali slabega, ko ji je bilo rečeno – da bi ostal Božji načrt po izvolitvi,

^9:12 ker se ne opira na dela, ampak nanj, ki kliče: Starejši bo služil mlajšemu,

^9:13 kakor je pisano: Jakoba sem ljubil, Ezava pa sovražil.

^9:14 Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne!

^9:15 Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se usmilim, in milosrčen bom, s komer sem milosrčen.

^9:16 Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje.

^9:17 Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji.

^9:18 Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.

^9:19 Vendar mi boš lahko rekel: »Zakaj torej še graja? Kajti kdo se more upirati njegovi volji?«

^9:20 O človek, kdo si vendar ti, da bi se prerekal z Bogom? Bo mar lončenina rekla tistemu, ki jo je naredil: »Zakaj si me naredil takšno?«

^9:21 Mar lončar ne razpolaga z glino tako, da lahko iz iste mešanice naredi eno posodo v čast, drugo v nečast?

^9:22 Bog pa, ki je hotel pokazati svojo jezo in razodeti svojo mogočnost, je z veliko potrpežljivostjo prenašal posode jeze, že pripravljene za pogubljenje,

^9:23 da bi razodel bogastvo svoje slave posodam usmiljenja, ki jih je vnaprej določil za slavo,

^9:24 se pravi nam, ki nas je poklical ne samo izmed Judov, ampak tudi izmed poganov.

^9:25 Tako pravi tudi pri Ozeju: Ljudstvo, ki ni moje, bom imenoval svoje ljudstvo, in njo, ki ni ljubljena, ljubljeno.

^9:26 In zgodilo se bo: na kraju, kjer jim je bilo rečeno: »Niste moje ljudstvo,« tam se bodo imenovali sinovi živega Boga.

^9:27 In glede Izraela kliče Izaija: Tudi če bi bilo število Izraelovih sinov kakor peska ob morju, se bo rešil samo ostanek;

^9:28 kajti Gospod bo temeljito in naglo uresničil svojo besedo na zemlji.

^9:29 In kakor je napovedal Izaija: Ko bi nam Gospod nad vojskami ne zapustil potomstva, bi postali kakor Sódoma in Gomóri bi bili podobni.

^9:30 Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč tisto pravičnost, ki je iz vere.

^9:31 Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega.

^9:32 Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike,

^9:33 kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.

^10:1 Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili.

^10:2 Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju.

^10:3 Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.

^10:4 Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje.

^10:5 Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega.

^10:6 Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: »Kdo se bo povzpel v nebesa?« To pomeni pripeljati dol Kristusa.

^10:7 Ali: »Kdo se bo spustil v brezno?« To pomeni pripeljati Kristusa nazaj od mrtvih.

^10:8 Kaj torej pravi? Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo.

^10:9 Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.

^10:10 S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.

^10:11 Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen.

^10:12 Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo.

^10:13 In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

^10:14 Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali vanj? In kako naj verujejo, če niso slišali o njem? In kako naj slišijo o njem, če ni oznanjevalca?

^10:15 In kako naj oznanjajo, če niso bili poslani? Kakor je pisano: Kako lepe so noge tistih, ki prinašajo veselo oznanilo o dobrih rečeh!

^10:16 Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. Izaija namreč pravi: Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?

^10:17 Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi.

^10:18 Sprašujem: mar niso slišali? O, pač! Po vsej zemlji se je razlegal njihov glas in do koncev sveta njihove besede.

^10:19 Vendar sprašujem: morda Izrael ni razumel? Mojzes je prvi, ki pravi: Storil bom, da boste ljubosumni na tiste, ki niso narod, z nespametnim narodom vas bom razjezil.

^10:20 Izaija si celo upa reči: Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se njim, ki niso spraševali po meni.

^10:21 O Izraelu pa pravi: Ves dan sem iztegoval svoje roke proti neposlušnemu in upornemu ljudstvu.

^11:1 Vprašam torej: je mar Bog zavrgel svoje ljudstvo? Nikakor! Saj sem tudi jaz Izraelec, Abrahamov potomec, iz Benjaminovega rodu.

^11:2 Bog ni zavrgel svojega ljudstva, ki ga je vnaprej spoznal. Ali mar ne veste, kaj pravi Pismo na tistem mestu, kjer Elija kliče Boga proti Izraelu?

^11:3 Gospod, pobili so tvoje preroke, razkopali so tvoje oltarje; jaz sem edini ostal, in še meni strežejo po življenju.

^11:4 Toda kaj mu odgovori Božji glas? Prihranil sem si sedem tisoč mož, ki niso upognili kolen pred Báalom.

^11:5 Prav tako tudi v sedanjem času obstaja ostanek, odbran po milosti.

^11:6 Če pa je po milosti, ni več po delih, sicer milost ne bi bila več milost.

^11:7 Kaj naj rečemo? Izrael ni dobil tega, kar je iskal, ampak so to dobili izvoljenci. Vsi drugi pa so se zakrknili,

^11:8 kakor je pisano: Bog jim je dal duha omrtvelosti: oči, da ne bi videli, ter ušesa, da ne bi slišali, vse do današnjega dne.

^11:9 David pa pravi: Njihova miza naj postane zanka in past, spotika in povračilo zanje.

^11:10 Naj jim otemnijo oči, da ne bodo videli, in njihov hrbet za zmeraj upogni!

^11:11 Sprašujem torej: so se mar spotaknili zato, da bi padli? Nikakor ne! Vendar je zaradi njihovega padca odrešenje prešlo k poganom, da bi vzbudilo njihovo ljubosumnost.

^11:12 Če pa je njihov padec postal bogastvo za svet in njihovo pomanjšanje bogastvo za pogane, kaj bo šele prinesla njihova polnost!

^11:13 Vam, poganom, pa pravim: kolikor sem apostol za pogane, častno izpolnjujem svojo službo,

^11:14 da vzbudim ljubosumnost svojih rojakov in rešim vsaj nekatere izmed njih.

^11:15 Kajti če je njihovo zavrženje sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne življenje iz mrtvih?

^11:16 Če je sveto testo, darovano kot prvina, bo sveto vse testo; in če je korenina svéta, bodo svete tudi veje.

^11:17 Če pa so bile nekatere veje odlomljene in si bil ti, divja oljka, vcepljen na njihovo mesto in si postal deležen mastnosti oljčne korenine,

^11:18 se ne prevzemaj na račun vej. Če pa se prevzemaš, vedi, da ne nosiš ti korenine, ampak korenina nosi tebe.

^11:19 Gotovo boš rekel: »Veje so bile odlomljene zato, da bi bil jaz vcepljen.«

^11:20 Pravilno: toda odlomljene so bile zaradi nevere, ti pa stojiš zaradi vere. Zato se ne prepuščaj domišljavosti, ampak se boj!

^11:21 Če namreč Bog ni prizanesel naravnim vejam, tudi tebi ne bo prizanesel.

^11:22 Poglej torej Božjo dobroto in strogost: strogost do tistih, ki so padli, dobroto pa do tebe, če boš vztrajal v dobroti, sicer boš tudi ti odsekan.

^11:23 Pa tudi oni bodo vcepljeni, če ne bodo vztrajali v svoji neveri, saj ima Bog moč, da jih ponovno vcepi.

^11:24 Če si bil torej ti odsekan z divje oljke, ki si ji po naravi pripadal, in bil proti naravi vcepljen na žlahtno oljko, koliko bolj bodo ti, ki so iste narave, vcepljeni na lastno oljko!

^11:25 Nočem namreč, bratje, da ne bi vedeli te skrivnosti, da se ne bi imeli za razumne: del Izraela se je zakrknil, dokler ne pristopi k veri polnost poganov.

^11:26 In tako bo rešen ves Izrael, kakor je pisano: S Siona bo prišel Rešitelj, odvrnil bo brezbožnost od Jakoba;

^11:27 to bo moja zaveza z njimi, ko bom odvzel njihove grehe.

^11:28 Glede na evangelij so sovražniki, in sicer v vaš prid, glede na izvolitev pa so ljubljeni, zaradi očetov;

^11:29 kajti Bog se ne kesa svojih milostnih darov in svojega klica.

^11:30 Kakor ste bili namreč vi nekoč Bogu neposlušni, zdaj pa ste zaradi njihove neposlušnosti dosegli usmiljenje,

^11:31 tako so zdaj tudi ti zaradi usmiljenja, ki ste ga bili deležni, postali neposlušni, da bi tudi oni prišli do usmiljenja.

^11:32 Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljenje.

^11:33 O globočina Božjega bogastva in modrosti in spoznanja! Kako nedoumljivi so njegovi sklepi in neizsledljiva njegova pota!

^11:34 Kdo je namreč spoznal Gospodov um? Ali kdo mu je bil za svetovalca?

^11:35 Ali kdo mu je prej kaj dal, da bi mu moral dati povračilo?

^11:36 Kajti iz njega, po njem in zanj je vse: njemu slava na veke! Amen.

^12:1 Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.

^12:2 In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.

^12:3 Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.

^12:4 Kajti kakor imamo v enem telesu mnogo delov, ti deli pa nimajo vsi istega delovanja,

^12:5 tako smo tudi mi, čeprav nas je več, eno telo v Kristusu, posamezni pa smo si deli med seboj.

^12:6 Imamo različne milostne darove, pač po milosti, ki nam je bila dana. Če ima kdo dar preroštva, naj ga uporablja v skladu z vero.

^12:7 Kdor ima dar služenja, naj ga uporablja za služenje. Kdor ima dar učenja, naj uči.

^12:8 Kdor ima dar spodbujanja, naj spodbuja. Kdor daje, naj daje širokosrčno. Kdor je predstojnik, naj ga odlikuje vestnost. Kdor izkazuje usmiljenje, naj to dela z veseljem.

^12:9 Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega.

^12:10 Drug drugega ljubíte z bratovsko ljubeznijo. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju.

^12:11 Ne popuščajte v vnemi, temveč bodite goreči v duhu, služíte Gospodu.

^12:12 Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi,

^12:13 bodite soudeleženi v potrebah svetih, gojite gostoljubje.

^12:14 Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih.

^12:15 Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo.

^12:16 Drug o drugem imejte isto mišljenje, ne razmišljajte o visokih stvareh, marveč se prilagajajte skromnim. Ne imejte se v svojih očeh za pametne.

^12:17 Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro.

^12:18 Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.

^12:19 Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod.

^12:20 Nasprotno: Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti; če boš namreč delal tako, boš sipal žarečega oglja na njegovo glavo.

^12:21 Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.

^13:1 Vsak naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga. In te, ki so, so postavljene od Boga.

^13:2 Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo.

^13:3 Oblastnikov se namreč ni treba bati, kadar delamo dobro, ampak kadar delamo húdo. Hočeš, da ne bi imel strahu pred oblastjo? Delaj dobro, pa boš imel od nje priznanje.

^13:4 Oblast je namreč Božja služabnica tebi v dobro. Če pa delaš húdo, se boj! Ne nósi namreč meča zastonj; Božja služabnica je, ki se maščuje zavoljo jeze nad tistim, ki počenja húdo.

^13:5 Zato se je treba pokoravati, in sicer ne samo zaradi jeze, marveč tudi zaradi vesti.

^13:6 Saj tudi davke plačujete zato, ker so tisti, ki jih izterjujejo, Božji izvrševalci.

^13:7 Dajte vsem, kar jim gre: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbina, strah, komur strah, čast, komur čast.

^13:8 Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen; kdor namreč ljubi drugega, je izpolnil postavo.

^13:9 Kajti zapovedi Ne prešuštvuj! Ne ubijaj! Ne kradi! Ne požêli! pa tudi vse druge zapovedi so obsežene v besedi: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

^13:10 Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.

^13:11 Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli.

^13:12 Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči.

^13:13 Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti.

^13:14 Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.

^14:1 Slabotnega v veri sprejemajte medse, ne da bi presojali njegove pomisleke.

^14:2 Nekdo je prepričan, da sme jesti vse; drugi, ki je slaboten, pa jé samo sočivje.

^14:3 Kdor jé, naj ne zaničuje tistega, ki ne jé; kdor pa ne jé, naj ne sodi tistega, ki jé, saj ga je Bog sprejel.

^14:4 Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi.

^14:5 Nekdo razločuje med dnevom in dnevom, drugemu pa so vsi dnevi enaki; vsak naj doseže polno prepričanje v svojem umu.

^14:6 Kdor upošteva dneve, naj jih upošteva za Gospoda. Pa tudi kdor jé, jé za Gospoda, saj je zato hvaležen Bogu. Tudi kdor ne jé, se zdrži jedi za Gospoda in je prav tako hvaležen Bogu.

^14:7 Kajti nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase.

^14:8 Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi.

^14:9 Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim.

^14:10 In ti, zakaj sodiš svojega brata? Ali pa ti, zakaj zaničuješ svojega brata? Saj bomo vendar vsi stopili pred Božji sodni stol.

^14:11 Kajti pisano je: Kakor jaz živim, pravi Gospod, se bo pred mano upognilo vsako koleno in vsak jezik bo slavil Boga.

^14:12 Potemtakem bo vsak izmed nas dajal Bogu račun o sebi.

^14:13 Zato nehajmo soditi drug drugega. Rajši pazíte na to, da ne boste bratu v spotiko ali v pohujšanje.

^14:14 Vem in sem prepričan v Gospodu Jezusu, da ni nič sámo na sebi nečisto; a če kdo misli, da je kaj nečisto, je zanj nečisto.

^14:15 Če je torej tvoj brat užaloščen zaradi tega, kar ješ, ne ravnaš več v skladu z ljubeznijo. Nikar ne pogubljaj s svojo jedjo človeka, za katerega je Kristus umrl!

^14:16 Naj se torej nikakor ne jemlje čast dobrini, ki vam je dana.

^14:17 Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.

^14:18 Kdor namreč v tem služi Kristusu, je všeč Bogu in spoštovan pri ljudeh.

^14:19 Prizadevajmo si torej za to, kar je v prid míru in medsebojnemu izgrajevanju.

^14:20 Nikar ne razdiraj Božjega dela zaradi jedi! Vse stvari so sicer čiste, vendar pa je slabo za človeka, če z jedjo koga pohujšuje.

^14:21 Zato je dobro ne jesti mesa niti piti vina niti delati kar koli, ob čemer se utegne tvoj brat pohujšati.

^14:22 Vero, ki jo imaš, ohrani zase pred Bogom. Blagor tistemu, ki ne obsoja sam sebe v tem, za kar se je odločil.

^14:23 Kdor pa jé v dvomu, je obsojen, če jé, ker tega ne dela iz vere. Kar koli pa ne izvira iz vere, je greh.

^15:1 Mi, ki smo močni, smo dolžni prenašati slabosti šibkih, ne pa ugajati sebi.

^15:2 Vsak izmed nas naj skuša ugoditi bližnjemu, in sicer v njegovo dobro in njegovo izgraditev.

^15:3 Saj tudi Kristus ni iskal lastnega ugodja, ampak kakor je pisano: Sramotenja tvojih sramotilcev so padla name.

^15:4 Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje.

^15:5 Bog potrpežljivosti in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli, v skladu s Kristusom Jezusom,

^15:6 da bi z enim srcem in kakor iz enih ust slavili Boga in Očeta našega Gospoda Jezusa Kristusa.

^15:7 Zato sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.

^15:8 Pravim namreč, da je Kristus postal služabnik obreze zaradi Božje resnice, in je zato uresničil obljube, dane očakom,

^15:9 medtem ko narodi slavijo Boga zaradi usmiljenja. Kakor je pisano: Zato te bom slavil med narodi in pel bom tvojemu imenu.

^15:10 In še pravi: Veselite se, narodi, z njegovim ljudstvom!

^15:11 In še: Hvalite Gospoda, vsi narodi, in slavijo naj ga vsa ljudstva.

^15:12 In Izaija še pravi: Pognala bo Jesejeva korenina, on, ki vstaja, da bo vladal narodom: vanj bodo upali narodi.

^15:13 Bog upanja pa naj vas napolni z vsem veseljem in mirom v verovanju, da bi bili v môči Svetega Duha polni upanja.

^15:14 Sicer pa sem glede vas tudi sam prepričan, bratje moji, da ste tudi sami od sebe polni dobrote, napolnjeni z vsakršnim spoznanjem, sposobni, da se tudi medsebojno svarite.

^15:15 Vendar sem vam ponekod napisal nekoliko drzneje, da bi vas spomnil na to, kar že veste; to pa v môči milosti, ki mi jo je dal Bog,

^15:16 da bi bil služabnik Kristusa Jezusa med pogani in opravljal duhovniško službo za Božji evangelij, da bi tako pogani postali Bogu prijetna daritev, posvečena v Svetem Duhu.

^15:17 Kar torej zadeva Božjo stvar, se smem ponašati v Kristusu Jezusu.

^15:18 Saj si tudi ne bi upal govoriti o stvareh, ki jih ne bi bil Kristus naredil po meni zavoljo poslušnosti poganov, in sicer z besedo in z dejanjem,

^15:19 z močjo znamenj in čudežev, z močjo Božjega Duha. Vse od Jeruzalema tja do Ilirika sem v velikem krogu dopolnil Kristusov evangelij.

^15:20 Vendar je zame stvar časti, da ne oznanjam evangelija tam, kjer je bil Kristus že imenovan, da ne bi zidal na tujem temelju,

^15:21 temveč kakor je pisano: Tisti, ki jim ni bilo oznanjeno o njem, bodo videli, tisti, ki niso slišali, bodo razumeli.

^15:22 Zaradi tega mi je bilo večkrat preprečeno, da bi prišel k vam.

^15:23 Zdaj pa v teh krajih nimam več dela in si že nekaj let želim priti k vam,

^15:24 ko bom potoval v Španijo. Upam namreč, da vas bom spotoma videl in da mi boste pomagali iti tja, potem ko se bom nekoliko naužil vaše družbe.

^15:25 Zdaj pa odhajam v Jeruzalem, da bi služil svetim.

^15:26 Makedonija in Ahaja sta namreč sklenili napraviti nabirko za uboge med svetimi v Jeruzalemu.

^15:27 To sta sklenili, in njihovi dolžnici sta. Kajti če so pogani postali deležni njihovih duhovnih dobrin, so jim dolžni pomagati tudi v njihovih telesnih potrebah.

^15:28 Ko bom torej to opravil in jim v redu zapečatil ta sad, bom mimo vas šel v Španijo.

^15:29 In ko bom prišel k vam, vem, da bom prišel v polnosti Kristusovega blagoslova.

^15:30 Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah: prosíte Boga zame,

^15:31 da bi bil rešen neposlušnih v Judeji in bi sveti v Jeruzalemu radi sprejeli mojo podporo,

^15:32 tako da bi veselo prišel k vam in se odpočil med vami, če bo Bog dal.

^15:33 Bog miru naj bo z vami vsemi. Amen.

^16:1 Priporočam vam našo sestro Fojbo, ki je diakonísa v Cerkvi v Kenhrejah:

^16:2 sprejmite jo v Gospodu, kakor se spodobi svetim, in ji stojte ob strani v vsem, kar bi potrebovala od vas, saj je bila tudi ona v pomoč mnogim in tudi meni.

^16:3 Pozdravite Prisko in Ákvila, moja sodelavca v Kristusu Jezusu,

^16:4 ki sta tvegala glavo, da bi mi rešila življenje. Hvaležen sem jima ne samo jaz, ampak tudi vse Cerkve med pogani.

^16:5 Pozdravite tudi Cerkev, ki se zbira v njuni hiši. Pozdravite mojega dragega Epájneta, prvega, ki ga je dala Azija Kristusu.

^16:6 Pozdravite Marijo, ki se je zelo trudila za vas.

^16:7 Pozdravite Andrónika in Junijo, moja rojaka in sojetnika, odlična apostola, ki sta bila že pred mano v Kristusu.

^16:8 Pozdravite Ampliáta, ki mi je drag v Gospodu.

^16:9 Pozdravite Urbana, našega sodelavca v Kristusu, in mojega dragega Stahija.

^16:10 Pozdravite Apéla, ki se je izkazal v Kristusu. Pozdravite Aristóbulove domače.

^16:11 Pozdravite mojega rojaka Heródiona. Pozdravite tiste člane Narcísove hiše, ki so v Gospodu.

^16:12 Pozdravite Trífajno in Trifózo, ki se trudita v Gospodu. Pozdravite drago Pêrsido, ki se je veliko trudila v Gospodu.

^16:13 Pozdravite Rufa, izvoljenca v Gospodu, in njegovo mater, ki je tudi moja.

^16:14 Pozdravite Asínkrita, Flegona, Hermesa, Patrobája, Hermája in brate, ki so z njimi.

^16:15 Pozdravite Filológa in Julijo, Neréja in njegovo sestro, Olimpája in vse svete, ki so z njimi.

^16:16 Pozdravite se med seboj s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vse Kristusove Cerkve.

^16:17 Opominjam pa vas, bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih!

^16:18 Kajti taki ne služijo našemu Gospodu Kristusu, ampak lastnemu trebuhu, in s privzdignjenim in priliznjenim govorjenjem varajo srca preprostih.

^16:19 Glas o vaši poslušnosti je prodrl povsod. Veselim se vas torej, obenem pa hočem, da ste modri glede dobrega in nepokvarjeni glede zla.

^16:20 Bog miru pa bo prav kmalu strl satana pod vašimi nogami. Milost našega Gospoda Jezusa naj bo z vami!

^16:21 Pozdravlja vas moj sodelavec Timótej in moji rojaki Lukij, Jazon in Sozípater.

^16:22 Pozdravljam vas v Gospodu jaz, Tertij, ki sem napisal to pismo.

^16:23 Pozdravlja vas Gaj, pri katerem uživam gostoljubje jaz in celotna Cerkev. Pozdravlja vas mestni blagajnik Erást ter brat Kvart.

^16:25 Njemu pa, ki vas more po mojem evangeliju in po oznanjevanju Jezusa Kristusa utrditi – v skladu z razodetjem skrivnosti, ki je bila zamolčana skozi večne čase,

^16:26 a je bila zdaj razodeta in je po ukazu večnega Boga oznanjena v preroških Pismih vsem narodom, da bi bili poslušni veri –,

^16:27 Bogu, ki je edini moder, po Jezusu Kristusu slava na veke. Amen.