Pridigar

^1:1 Besede Pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu.

^1:2 »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »nečimrnost čez nečimrnost, vse je nečimrnost!«

^1:3 Kakšen dobiček ima človek od vsega svojega truda, s katerim se muči pod soncem?

^1:4 Rodovi odhajajo, rodovi prihajajo, svet pa vedno ostaja.

^1:5 Sonce vzhaja, sonce zahaja, hiti proti svojemu kraju, kjer vzhaja.

^1:6 Veter piha proti jugu in se obrača proti severu, obrača se, obrača in piha, veter se vedno znova obrača.

^1:7 Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni, v kraj, kamor reke teko, tja teko vedno znova.

^1:8 Vse reči so utrujajoče, človek jih ne more razložiti. Oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem.

^1:9 Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.

^1:10 Kaj je, o čemer bi se reklo: »Glej, to je novo!« Bilo je že zdavnaj, v vekih, ki so bili pred nami.

^1:11 Na prednike ni spomina, tudi na zanamce, ki še bodo, ne bo spomina nanje pri tistih, ki bodo živeli pozneje.

^1:12 Jaz, Pridigar, sem bil kralj nad Izraelom, v Jeruzalemu.

^1:13 Namenil sem se modro preiskati in dognati vse, kar se dela pod nebom. Mučno opravilo je dal Bog ljudem, da se ubadajo z njim.

^1:14 Videl sem vsa dela, ki se opravljajo pod soncem: In glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra.

^1:15 Kar je ukrivljeno, ne more biti zravnano, kar manjka, ne more biti všteto.

^1:16 Govoril sem v svojem srcu in rekel: Glej, poglobil in razširil sem modrost bolj kakor vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, moje srce se je naučilo veliko modrosti in znanja.

^1:17 Nato sem obrnil svoje srce, da bi spoznal modrost in znanje, zablode in topost. Spoznal sem, da je tudi to lovljenje vetra.

^1:18 Kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, kdor si veča znanje, si veča bolečino.

^2:1 Rekel sem v svojem srcu: »Daj, da poskusim z veseljem! Uživaj dobro!« Pa glej, tudi to je nečimrnost.

^2:2 O smehu sem rekel: Bloden je! O veselju: Kaj to pomaga?

^2:3 Iskal sem s svojim srcem, kakor da bi svoje telo poživljal z vinom: modro sem vodil svoje srce in se držal toposti, da bi videl, ali je to sreča za ljudi, kar delajo pod soncem tistih nekaj dni svojega življenja.

^2:4 Opravil sem velika dela: Sezidal sem si hiše, zasadil sem si vinograde.

^2:5 Napravil sem si vrtove in sadovnjake ter zasadil v njih drevje z vsakršnim sadjem.

^2:6 Naredil sem si vodnjake, da sem iz njih namakal gaj rastočega drevja.

^2:7 Nakupil sem si hlapcev in dekel, imel sem hišnike, imel sem tudi velike črede goveda in drobnice, več ko vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu.

^2:8 Nakopičil sem si zlata in srebra, zaklade kraljev in dežel, oskrbel sem si pevcev in pevk in radosti človeških otrok, točaja in točajke.

^2:9 Postal sem velik in presegal vse, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu, tudi moja modrost je ostala pri meni.

^2:10 Kar koli so mi oči poželele, ničesar jim nisem odrekel. Svojemu srcu nisem zabranil nobenega veselja, moje srce se je veselilo nad vsem mojim trudom, to mi je bilo plačilo za ves moj trud.

^2:11 Ozrl sem se po vseh svojih delih, ki so jih opravile moje roke, in po trudu, ki sem ga imel pri uresničevanju: in glej, vse je nečimrnost in lovljenje vetra, ni dobička pod soncem.

^2:12 Ozrl sem se, da bi videl modrost ter zablode in topost. Kako je s človekom, ki hodi po stopinjah kralja, ki so ga bili postavili že davno.

^2:13 Videl sem, da ima modrost enako prednost pred topostjo, kakor ima svetloba prednost pred temo:

^2:14 Modri ima oči v svoji glavi, norec pa hodi v temi. Spoznal pa sem tudi, da zadene oba ista usoda.

^2:15 Tedaj sem rekel v svojem srcu: Ista usoda kakor norca zadene tudi mene! Čemú sem nekoč modroval o dobičku? Zato sem rekel v svojem srcu: Tudi to je nečimrnost!

^2:16 Niti spomin na modrega niti spomin na norca ni trajen. Ker se v daljnih prihodnjih dneh vse pozabi, tako modri umre skupaj z norcem.

^2:17 Tako sem zasovražil življenje, ker mi je postalo zoprno delo, ki se opravlja pod soncem: kajti vse je nečimrnost in lovljenje vetra.

^2:18 Zasovražil sem ves svoj trud, s katerim sem se mučil pod soncem in ga bom zapustil človeku, ki bo prišel za menoj.

^2:19 Kdo ve, bo moder ali bo tepec? Vendar bo razpolagal z vsem mojim trudom, kar sem si z muko in modrostjo pridobil pod soncem: tudi to je nečimrnost.

^2:20 Tedaj sem se obrnil, da bi svoje srce izročil obupu zaradi vsega truda, s katerim sem se mučil pod soncem.

^2:21 Kar si namreč kdo pridobi s trudom, z modrostjo, z znanjem in spretnostjo, to zapusti v delež človeku, ki se ni trudil za to: Tudi to je nečimrnost in velika nadloga.

^2:22 Kaj koristi človeku ves njegov trud in prizadevanje njegovega srca, s katerim se muči pod soncem?

^2:23 Da, vsi njegovi dnevi so bolečine, njegovo opravilo je žalost, še ponoči njegovo srce ne počiva: tudi to je nečimrnost.

^2:24 Ni sreče v človeku, ki jé in pije in izkazuje svoji duši dobroto s svojim trudom: videl sem, da je tudi to iz Božje roke.

^2:25 Kdo bo namreč jedel in kdo bo užival navzven kakor jaz?

^2:26 Človeku, ki mu je všeč, on daje modrost, spoznanje in veselje, grešniku pa daje muko, da zbira in kopiči, da zapusti tistemu, ki je Bogu všeč: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra.

^3:1 Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom:

^3:2 Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada.

^3:3 Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja.

^3:4 Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja.

^3:5 Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju.

^3:6 Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja.

^3:7 Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja.

^3:8 Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru.

^3:9 Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi?

^3:10 Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim:

^3:11 dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca.

^3:12 Spoznal sem, da ni dobrega v njih, razen da se veselijo in delajo dobro v svojem življenju.

^3:13 Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega pri vsem svojem trudu, je Božji dar.

^3:14 Spoznal sem, da vse, kar Bog dela, ostane na veke. Nič se temu ne more dodati, nič od tega odvzeti. Bog dela tako, da bi se ga bali.

^3:15 Kar je, je že od davnaj, kar bo, je bilo že davno: Bog išče, kar je preteklo.

^3:16 Še sem videl pod soncem: na kraju pravice je tam krivica, na kraju pravičnosti je tam krivica.

^3:17 Rekel sem v svojem srcu: Pravičnega in krivičnega bo sodil Bog, kajti čas za vsakršno veselje in nad vsakršnim dejanjem je tam.

^3:18 Rekel sem v svojem srcu: S človeškimi otroki je tako, da jih Bog preizkuša in jim pokaže, da so sami zase živina.

^3:19 Kajti usoda ljudi je usoda živali, isto usodo imajo: kakor te umrejo, tako umrejo oni, vsi imajo isti dih življenja, človek nima prednosti pred živino, kajti vse je nečimrnost.

^3:20 Vse gre v isti kraj: vse je nastalo iz prahu in vse se vrača v prah.

^3:21 Kdo ve, ali se življenjski dih ljudi vzdiguje navzgor in ali se življenjski dih živali spušča v zemljo navzdol?

^3:22 Videl sem, da ni nič boljšega, kakor da se človek veseli svojih del, ker je to njegov delež: kdo ga bo pripeljal k temu, da bi videl, kaj bo za njim?

^4:1 Spet sem se ozrl in videl vsa zatiranja, ki se dogajajo pod soncem: Glej, solze zatiranih in nimajo tolažnika, nasilje prihaja iz roke njihovih zatiralcev in nimajo tolažnika.

^4:2 Tedaj sem blagroval mrtve, ki so že davno umrli, bolj kakor žive, ki še živijo:

^4:3 bolj kakor oboje pa blagrujem tistega, ki ga še ni, ki ni videl hudega dogajanja, ki se godi pod soncem.

^4:4 Videl sem ves trud in vso spretnost pri delu, kajti to je zavist enega človeka proti drugemu: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra.

^4:5 Norec drži križem svoje roke in jé svoje meso:

^4:6 boljše je polno prgišče miru kakor polno naročje truda in lovljenja vetra.

^4:7 Spet sem se ozrl in videl nečimrnost pod soncem:

^4:8 nekdo je sam in nima ne tovariša ne sina ne brata. Pa vsemu njegovemu trudu ni konca, tudi njegove oči se ne nasitijo bogastva: »In za koga se trudim ter odrekam uživanje svoji duši?« Tudi to je nečimrnost in hudo opravilo.

^4:9 Boljše je, da sta dva kakor eden, ker imata dobro plačilo za svoj trud:

^4:10 če namreč eden pade, ga njegov tovariš vzdigne, gorje pa enemu, če pade, ker ni drugega, da bi ga vzdignil.

^4:11 Tudi če dva spita skupaj, jima je toplo, a kako naj se ogreje en sam?

^4:12 In če koga izsiljujejo, mu dva stopita ob stran: trojna vrvica se ne pretrga hitro.

^4:13 Boljši je ubog, pa moder mladenič, kakor star in ponorel kralj, ki se ne pusti več poučiti.

^4:14 Kajti prvi prihaja iz hiše odrinjenih, da bo kraljeval, drugi pa se kljub svojemu kraljevskemu stanu rodi ubog.

^4:15 Videl sem vse, ki živijo in hodijo pod soncem, na strani prvega mladeniča, ki bo nastopil namesto drugega:

^4:16 ni bilo konca množici ljudstva, vsem tistim, ki jim je načeloval. Vendar se ga pozneje živeči niso veselili: tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra.

^4:17 Pazi na svojo nogo, kadar stopaš v Božjo hišo. Stopi naprej, da boš poslušal, to je bolje kakor darovanje norcev. Tí se namreč ne zavedajo, da delajo húdo.

^5:1 Ne bodi prehiter s svojimi usti, tvoje srce naj se ne prenagli, kadar hočeš izreči besedo pred Bogom. Bog je namreč v nebesih, ti pa si na zemlji, zato naj bo tvojih besed malo.

^5:2 Zaradi velike zaposlenosti prihaja do sanj, zaradi mnogih besed prihaja do norega govorjenja.

^5:3 Kadar Bogu kaj obljubiš, ne odlašaj z izpolnitvijo: norci mu namreč niso všeč, kar si obljubil, izpolni!

^5:4 Bolje je, da ne obljubiš, kakor da obljubiš, a ne izpolniš.

^5:5 Ne dopuščaj svojim ustom, da bi ti ugonabljala telo, in ne govori pred poslancem, da je bila pomota. Čemú naj bi se Bog jezil zaradi tvojega govorjenja in uničil delo tvojih rok?

^5:6 Kajti pri mnogih sanjah je veliko nečimrnosti in besed: zato se boj Boga!

^5:7 Če vidiš, da v državi zatirajo ubožca in si lastijo sodbo in pravico, ne čudi se temu veselju, kajti nad visokim bedi višji in nad njima so še višji.

^5:8 Prednost zemlje je v vsem, kralj je polju podrejen.

^5:9 Kdor ljubi denar, se denarja ne nasiti, in kdor ljubi bogastvo, se dobička ne nasiti: tudi to je nečimrnost.

^5:10 Kjer se množi imetje, se množijo tisti, ki ga uživajo: kakšen dobiček ima njegov lastnik, razen da ga je videl na svoje oči?

^5:11 Spanje delavca je sladko, naj jé malo ali veliko, bogatinu pa sitost ne pusti, da bi zaspal.

^5:12 Bridka je žalost, ki sem jo videl pod soncem: prihranjeno bogastvo je njegovemu lastniku v žalost.

^5:13 Bogastvo bo propadlo zaradi žalostne nadloge: imel bo sina, v njegovi roki pa ne bo ničesar.

^5:14 Kakor je prišel iz materinega telesa, tako bo nag spet odšel, kakor je prišel. Ničesar si ne bo vzel za svoj trud, ničesar ne bo v njegovi roki, ko bo odhajal.

^5:15 Tudi to je bridka žalost: takšen, kakršen je prišel, tak mora oditi; kakšen dobiček ima, da se trudi za veter?

^5:16 Tudi vse svoje dni jé v temi, v veliki žalosti, bridkosti in jezi.

^5:17 Glej, to sem spoznal za dobro in lepo: da človek jé in pije in uživa dobro pri vsem svojem trudu, s katerim se muči pod soncem, v številu dni svojega življenja, ki mu jih je Bog dal, kajti to je njegov delež.

^5:18 Vsakemu človeku, ki mu je Bog dal bogastvo in imetje in mu dopustil, da to uživa, da jemlje svoj delež in se veseli pri svojem trudu, je to Božji dar.

^5:19 Tako ne premišlja preveč o dneh svojega življenja, ker Bog napolnjuje njegovo srce z veseljem.

^6:1 Je pa húdo, ki sem ga videl pod soncem, in pritiska na človeka:

^6:2 mož, ki mu Bog daje bogastvo, imetje in čast, in njegovi duši ne manjka nič od vsega, po čemer hrepeni, Bog pa mu ne dopušča, da bi to užival, temveč bo to užival kdo drug. To je nečimrnost in huda bridkost.

^6:3 Če se človeku rodi sto otrok in živi veliko let, da je veliko dni njegovih let, pa se njegova duša ne nasiti dobrin in bi ne dočakal tudi pogreba, rečem, da je mrtvorojeni na boljšem kakor on:

^6:4 pride namreč v nečimrnost in odide v temo, njegovo ime je pokrito s temo.

^6:5 Niti sonca ni videl ne poznal, vendar ima ta več miru kakor oni.

^6:6 In če bi živel dvakrat tisoč let in bi ne videl sreče: mar ne gre vse v en kraj?

^6:7 Ves človekov trud je za njegova usta, vendar se slast nikoli ne poteši.

^6:8 Kakšno prednost ima modri pred norcem, kakšno pred prostakom ta, ki se zna vesti pred ljudmi?

^6:9 Bolje je gledati z očmi kakor iskati s poželenjem. Tudi to je nečimrnost in lovljenje vetra.

^6:10 Kar biva, je že davno dobilo svoje ime, znano je, kaj je človek: ne more se pravdati z močnejšim od sebe.

^6:11 Veliko je namreč besed, ki povečujejo nečimrnost: kakšen dobiček ima človek od tega?

^6:12 Kdo ve, kaj je dobro za človeka v življenju, v tistih nekaj dnevih njegovega nečimrnega življenja, ki jih preživi kakor senca? Kdo bo namreč razodel človeku, kaj se bo zgodilo za njim pod soncem?

^7:1 Dobro ime je boljše kakor dragoceno olje, dan smrti je boljši ko dan rojstva.

^7:2 Bolje je hoditi v hišo žalovanja, kakor hoditi v hišo gostije: kajti tam je konec vsakega človeka, kdor še živi, si vzame to k srcu.

^7:3 Žalost je boljša ko smeh, kajti potrtost na obrazu plemeniti srce.

^7:4 Srce modrih je v hiši žalovanja, srce norcev pa v hiši veselja.

^7:5 Boljši je, kdor posluša grajo modrega, kakor kdor posluša pesem norcev.

^7:6 Kajti kakor prasketanje trnja pod loncem, tak je smeh norca. A tudi to je nečimrnost.

^7:7 Kajti zatiranje znori modrega in podkupnina pogubi srce.

^7:8 Konec reči je boljši ko njen začetek, potrpežljivost je boljša ko domišljavost.

^7:9 Ne predajaj se žalosti v svojem duhu, kajti žalost se zadržuje v prsih norcev.

^7:10 Ne reci: »Kako to, da so bili prejšnji časi boljši od sedanjih?« ker tega ne vprašuješ iz modrosti.

^7:11 Dobra je modrost, ki je povezana z dediščino, taka je prednost za te, ki gledajo sonce.

^7:12 Sama modrost je namreč v senci, sam denar je v senci: Prednost je v spoznavanju modrosti, ta daje življenje tistemu, ki si jo pridobi.

^7:13 Glej Božje delo: kdo more zravnati, kar je on ukrivil?

^7:14 Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka.

^7:15 Marsikaj sem videl v svojih nečimrnih dneh: je pravični, ki propade kljub svoji pravičnosti, in je krivični, ki dolgo živi kljub svoji krivičnosti.

^7:16 Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?

^7:17 Ne bodi preveč krivičen in ne bodi tepec. Zakaj bi umrl pred svojim časom?

^7:18 Dobro je, da se oprimeš tega, pa tudi onega ne izpustiš iz rok. Kdor se boji Boga, izpelje oboje.

^7:19 Modrost daje modremu več moči, kakor je ima deset mogotcev, ki živijo v mestu.

^7:20 Na zemlji ni pravičnega človeka, ki bi delal samo dobro in bi nikoli ne pogrešil.

^7:21 Tudi vseh govoric, ki krožijo, si ne jemlji k srcu, sicer bi poslušal, kako te sramoti tvoj hlapec.

^7:22 Večkrat pa si, tvoje srce to ve, tudi ti druge sramotil.

^7:23 Vse to sem modro preizkusil. Rekel sem: Dosegel bom modrost, pa je ostala daleč od mene.

^7:24 Daleč je, kar je bilo daleč, globoko, pregloboko. Kdo more to doseči?

^7:25 Obrnil sem se, da bi s svojim srcem spoznal, raziskal in dosegel modrost in razsodnost, da bi spoznal varljivost norosti in topost zablod.

^7:26 Našel sem grenkobo, hujšo od smrti: žensko, ki je kletka, njeno srce vrša, njene roke okovi. Kdor je Bogu všeč, ji uide, grešnik pa se vanjo ujame.

^7:27 Glej, to sem našel, pravi Pridigar, drugo za drugim, da bi dosegel razsodnost.

^7:28 Kar je še iskala moja duša, nisem našel: enega človeka izmed tisoč sem našel, nisem pa našel med vsemi njimi ženske.

^7:29 Glej, samo to sem našel: Bog je človeka ustvaril iskrenega, oni pa iščejo veliko spletk.

^8:1 Kdo je kakor modri? Kdo ve za razlago stvari? Človekova modrost razsvetljuje njegov obraz in spreminja njegovo trdoto.

^8:2 Jaz pravim: Pazi na kraljeva usta; ko pa gre za izjavo prisege Bogu,

^8:3 se ne prenagli. Pojdi proč od njegovega obličja, ne ostani pri hudobni zadevi, kajti vse, kar hoče, lahko stori.

^8:4 Kraljeva beseda je odločilna, kdo mu more reči: »Kaj delaš?«

^8:5 Kdor se drži zapovedi, ne pozna hudobije, srce modrega ve za čas in sodbo.

^8:6 Kajti vsako veselje ima svoj čas in sodbo, veliko zlo je za človeka, kar pritiska nanj:

^8:7 kajti nihče ne ve, kaj bo nastalo, kajti kadar bo nastalo, kdo mu bo povedal?

^8:8 Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti, za smrtni boj ni odloga, krivica ne reši tega, ki jo počenja.

^8:9 Vse to sem gledal, ko sem svoje srce obračal k slehernemu dogajanju, ki se godi pod soncem v času, ko človek vlada nad človekom njemu v škodo.

^8:10 Pri tem sem gledal pokopane krivičnike: pridejo in odidejo s svetega kraja, v mestu pa pozabljajo, kako so delali. Tudi to je nečimrnost.

^8:11 Ker obsodbe nad hudodelci ne izpolnijo takoj, ljudem pač narašča pogum, da delajo húdo.

^8:12 Grešnik stokrat stori hudobijo, pa še dolgo živi. Vendar tudi vem, da bo dobro tem, ki se boje Boga, prav zato, ker se ga boje.

^8:13 Krivičniku pa ne bo dobro in si kakor senca ne bo podaljšal dni, ker se ne boji Boga.

^8:14 Nečimrnost je, kar se dogaja na zemlji: So pravični, ki se jim godi, kakor da bi delali krivično, in so krivični, ki se jim godi, kakor da bi delali pravično. Zato rečem: tudi to je nečimrnost.

^8:15 Zato odobravam veselje, ker ni sreče za človeka pod soncem, razen da jé in pije in se veseli. To naj ga spremlja pri njegovem trudu vse dni življenja, ki mu jih Bog daje pod soncem.

^8:16 Ko sem dal svoje srce, da bi spoznal modrost in videl muko, ki se dogaja na zemlji, saj ne podnevi ne ponoči človek ne okusi spanja na svojih očeh,

^8:17 sem videl vse Božje delo: človek ne more doumeti dogajanja, ki se godi pod soncem. Kakor koli se človek trudi, da bi ga preiskal, ga ne more doumeti. Četudi modri misli, da ga pozna, ga ne more doumeti.

^9:1 Vse to sem si vzel k srcu, vse to sem uvidel: pravični in modri ter njihova dela so v Božji roki. Ne ljubezni ne sovraštva človek ne more predvideti: vse je pred njim.

^9:2 Vse čaka ista usoda kakor vsakega: pravičnega in krivičnega, dobrega in čistega in nečistega, tega, ki daruje, in tega, ki ne daruje, tako dobrega kakor grešnega, tega, ki prisega, kakor tega, ki se prisege boji.

^9:3 To je žalostno pri vsem, kar se godi pod soncem: vse čaka ista usoda. Tudi srce človeških otrok je polno hudega, dokler žive, so zablode v njihovih srcih. Potem pa k mrtvim!

^9:4 Kdor je pridružen vsem živim, ima še upanje, kajti živ pes je boljši kakor mrtev lev.

^9:5 Živi namreč vedo, da bodo umrli, mrtvi pa ne vedo ničesar več, zanje ni več plačila, saj je pozabljen spomin nanje.

^9:6 Davno je minila njihova ljubezen, njihovo sovraštvo in njihova zavist, na veke nimajo več deleža pri vsem, kar se godi pod soncem.

^9:7 Pojdi, jej z veseljem svoj kruh in pij veselega srca svoje vino, saj se Bog že od davnaj veseli tvojega dela.

^9:8 Tvoja oblačila naj bodo vedno bela, na tvoji glavi naj ne manjka olja.

^9:9 Uživaj življenje z ženo, ki jo ljubiš, vse dni svojega nečimrnega življenja, kolikor ti jih je dal pod soncem, vse svoje nečimrne dni. Kajti to je tvoj delež v življenju in pri tvojem trudu, s katerim se mučiš pod soncem.

^9:10 Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo: ne dela ne preudarjanja ne spoznanja ne modrosti namreč ni v podzemlju, kamor greš.

^9:11 Ozrl sem se in videl pod soncem: hitri ne dobijo stave v teku ne junaki bitke niti modri kruha niti pametni bogastva in ne razumni naklonjenosti, kajti čas in naključje jih zadevata vse.

^9:12 Človek ne ve niti za svoj čas: kakor se ribe ujamejo v pogubno mrežo, kakor se ptice ujamejo v past, tako se zapletajo ljudje v hudem času, ki jih hipoma zadene.

^9:13 Tudi to, sem videl, je modrost pod soncem, zdela se mi je velika:

^9:14 bilo je majhno mesto in v njem malo ljudi. Prišel je nadenj mogočen kralj in ga obkolil ter zgradil proti njemu velike okope.

^9:15 V njem pa je bil siromašen, moder mož. Ta je rešil mesto s svojo modrostjo, vendar se potem nihče ni spomnil tega siromašnega moža.

^9:16 Tedaj sem rekel: boljša je modrost ko moč, toda siromakovo modrost zaničujejo in njegovih besed ne poslušajo.

^9:17 Mirne besede modrih zaslužijo več posluha kakor vpitje vladarja med norci.

^9:18 Modrost je boljša ko bojno orožje, en odpadnik pa pokvari veliko dobrega.

^10:1 Mazilar voha mrtve muhe in izliva olje proč: dragocenejša ko znanje brez ugleda je majhna topost.

^10:2 Srce modrega je v njegovi desnici, srce norca pa v njegovi levici.

^10:3 Tudi na poti, po kateri hodi tepec, mu manjka pameti in vsakemu kaže, da je tepec.

^10:4 Če se vladarjeva jeza vzdigne proti tebi, ne zapústi svojega mesta, kajti umirjenost poravnava velike napake.

^10:5 Žalostno je, kar sem videl pod soncem in kar po pomoti prihaja od vladarja:

^10:6 tepec je postavljen na najvišja mesta, bogati pa sedijo spodaj.

^10:7 Videl sem sužnje na konjih, prvaki pa so kot sužnji hodili po tleh.

^10:8 Kdor koplje jamo, pade vanjo, kdor podira zid, ga piči kača.

^10:9 Kdor lomi kamne, se rani pri njih, kdor cepi drva, se udari pri njih.

^10:10 Če je sekira topa in kdo nenabrušeno vihti, mora napenjati moči; bolje je uporabiti modrost.

^10:11 Če piči kača, ki ni zagovorljiva, zagovarjalec nima uspeha.

^10:12 Besede iz ust modrega prinašajo naklonjenost, ustnice norca pa jo požirajo.

^10:13 Začetek besed iz njegovih ust je topost, konec njegovih ust je huda zabloda.

^10:14 Tepec kopiči besede, človek pa ne ve, kaj je, in kdo naj mu pove, kaj bo za njim?

^10:15 Izčrpava ga nadloga norcev, ker ne zna priti v mesto.

^10:16 Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček in se tvoji prvaki goste že zjutraj.

^10:17 Blagor ti, dežela, kjer je tvoj kralj sin plemenitih in tvoji prvaki jedo o pravem času, za okrepitev in ne za pijanost.

^10:18 Zaradi lenobe se poseda tramovje, zaradi zanikrnih rok kaplja v hišo.

^10:19 Za zabavo pripravljajo gostijo in vino dela življenje veselo: denar plača vse.

^10:20 Niti v svojih mislih ne preklinjaj kralja niti v svoji spalnici ne preklinjaj bogatina. Kajti ptica izpod neba bi raznesla tvoj glas, krilati ptič bi razglasil tvojo misel.

^11:1 Razpošiljaj svoj kruh po vodi, po mnogih dneh ga boš spet našel.

^11:2 Daj delež sedmim ali tudi osmim, ker ne veš, kakšno zlo bo prišlo nad deželo.

^11:3 Če se zbirajo oblaki, bodo izlili dež na zemljo. Če pade drevo proti jugu ali proti severu, kamor pade, tam obleži.

^11:4 Kdor pazi na veter, ne seje, kdor gleda na oblake, ne žanje.

^11:5 Kakor ne poznaš poti vetra, ne zarodka v telesu nosečnice, tako ne poznaš delovanja Boga, ki dela vse to.

^11:6 Zjutraj sej svoje seme in do večera naj ne miruje tvoja roka: saj ne veš, kaj bo uspelo, to ali ono ali pa bo morda oboje enako dobro.

^11:7 Svetloba je sladka, gledati sonce ugaja očem.

^11:8 Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli, misli pa naj tudi na temne dni, saj jih bo veliko: vse, kar pride, je nečimrnost.

^11:9 Vesêli se, mladenič, v svoji mladosti, tvoje srce naj te osrečuje v tvojih mladih dneh. Hôdi po poteh svojega srca, za pogledi svojih oči. Vedi pa, da te za vse to Bog pripelje pred sodbo.

^11:10 Preganjaj jezo iz svojega srca, odganjaj hudobijo iz svojega telesa, kajti otroštvo in mladost sta nečimrnost.

^12:1 Spominjaj se svojega Stvarnika v dnevih svoje mladosti: dokler ne pridejo hudi dnevi in se ne približajo leta, o katerih porečeš: »Niso mi všeč.«

^12:2 Dokler ne otemnijo sonce, svetloba, mesec in zvezde in se ne vračajo oblaki po nevihti.

^12:3 To je dan, ko se tresejo varuhi hiše in se krivijo močni možje. Mlinarice pešajo, ker jih je premalo, gledalke skoz okenca otemnijo.

^12:4 Vrata na ulico se zapirajo, glas mlina se znižuje, privzdiguje se v glas ptiča, vse pesmi zamirajo.

^12:5 Strah jih je višin, na poti jih je groza. Mandljevec odcveti, kobilica otrpne, kaprovec se razpoči: kajti človek odhaja v hišo svoje večnosti in žalovalci krožijo po ulici.

^12:6 Dokler se ne oddalji srebrna vrvica in ne zbeži zlat obroček, se ne razbije vrč pri studencu in se črpalno kolo ne stre v vodnjak.

^12:7 Prah se vrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.

^12:8 »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »vse je nečimrnost.«

^12:9 Poleg tega, da je Pridigar bil moder, je tudi učil ljudstvo spoznanja, poslušal je in raziskoval, uredil je veliko pregovorov.

^12:10 Pridigar je skušal najti privlačne besede in odkrito napisati resnične besede.

^12:11 Besede modrih so kakor osti in kakor zabiti klini: primerke v zbirki daje en pastir.

^12:12 Drugih poleg teh se varuj, moj sin! Pisanju mnogih knjig ni konca, veliko učenja utruja telo.

^12:13 Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse!

^12:14 Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo.