Job

^1:1 V deželi Uc je živel mož po imenu Job. Ta mož je bil popoln in iskren, bal se je Boga in se varoval hudega.

^1:2 Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere.

^1:3 Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Mož je bil največji med vsemi sinovi Vzhoda.

^1:4 Njegovi sinovi pa so imeli navado, da so v hiši vsakega ob zanj določenem času pripravljali gostijo in vabili tudi svoje tri sestre, da so jedle in pile z njimi.

^1:5 Ko so se zvrstili dnevi gostije, je Job pošiljal ponje in jih očiščeval. Vstajal je zgodaj zjutraj in daroval žgalne daritve po številu njih vseh. Job je namreč rekel: »Morda so moji sinovi grešili in žalili Boga v svojih srcih.« Tako je Job delal vsakikrat.

^1:6 Napočil je dan, ko so prišli Božji sinovi in se postavili pred Gospoda. Med njimi je prišel tudi satan.

^1:7 Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.«

^1:8 Gospod je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je popoln in iskren, boji se Boga in se varuje hudega.«

^1:9 Satan pa je odgovoril Gospodu in rekel: »Mar se Job zastonj boji Boga?

^1:10 Mar ne varuješ ti njega, njegove hiše in vsega, kar je njegovega naokrog? Blagoslavljaš delo njegovih rok in njegova posest se širi v deželi.

^1:11 Samo iztegni svojo roko in se dotakni vsega, kar ima, resnično, v obraz te bo preklinjal!«

^1:12 In Gospod je rekel satanu: »Glej, vse, kar ima, naj bo v tvoji roki, le nanj ne izteguj svoje roke!« In satan je odšel izpred Gospodovega obličja.

^1:13 Ko so njegovi sinovi in njegove hčere nekega dne jedli in pili vino v hiši svojega najstarejšega brata,

^1:14 je prišel k Jobu sel in rekel: »Voli so orali in oslice so se pasle poleg njih,

^1:15 vpadli so Sabéjci in jih ugrabili, hlapce pa pobili z ostrim mečem, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.«

^1:16 Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Božji ogenj je padel z neba in požgal ovce in hlapce ter jih pokončal, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.«

^1:17 Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Kaldejci so se razporedili v tri krdela, planili na kamele in jih ugrabili, hlapce pa pobili z ostrim mečem, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.«

^1:18 Ko je ta še govoril, je prišel drug in rekel: »Tvoji sinovi in tvoje hčere so jedli in pili vino v hiši svojega najstarejšega brata.

^1:19 In glej, silen vihar je prihrumel iz puščave in pretresel štiri vogale hiše, da se je sesula na otroke in so umrli, le jaz sam sem ušel, da ti sporočim.«

^1:20 Tedaj je Job vstal in pretrgal svoja oblačila, si ostrigel glavo, padel na tla in molil.

^1:21 Govoril je: »Nag sem prišel iz materinega telesa in nag se vrnem tja. Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!«

^1:22 Pri vsem tem Job ni grešil in ni rekel nič žaljivega proti Bogu.

^2:1 Napočil je dan, ko so prišli Božji sinovi in se postavili pred Gospoda. Med njimi je prišel tudi satan in se postavil pred Gospoda.

^2:2 Gospod je rekel satanu: »Od kod prihajaš?« Satan je odgovoril Gospodu in rekel: »Potikal sem se po zemlji in se sprehajal po njej.«

^2:3 Gospod je rekel satanu: »Si kaj mislil v svojem srcu na mojega služabnika Joba? Ni mu enakega na zemlji, mož je popoln in iskren, boji se Boga in se varuje hudega. Še vedno je trden v svoji popolnosti, ti pa si me nahujskal proti njemu, da bi ga pogoltnil brez vzroka.«

^2:4 Satan pa je odgovoril Gospodu in rekel: »Kožo za kožo! Za svoje življenje da človek vse, kar ima.

^2:5 Samo iztegni svojo roko in se dotakni njegovih kosti in mesa, resnično, v obraz te bo preklinjal!«

^2:6 In Gospod je rekel satanu: »Glej, v tvoji roki naj bo, le njegovemu življenju prizanesi!«

^2:7 Satan je odšel izpred Gospodovega obličja in udaril Joba s hudimi uljesi od podplatov njegovih nog do temena.

^2:8 Vzel si je črepinjo, da se je z njo strgal, in sedèl v pepelu.

^2:9 Tedaj mu je rekla njegova žena: »Ali se boš še oklepal svoje popolnosti? Boga prekolni in umri!«

^2:10 On pa ji je rekel: »Govoriš, kakor govori brezbožna ženska! Tudi dobro smo prejemali od Boga, zakaj bi hudega ne sprejeli?« Pri vsem tem Job ni grešil s svojimi ustnicami.

^2:11 Ko so trije Jobovi prijatelji slišali o vsem hudem, ki je prišlo nadenj, so prišli vsak iz svojega kraja: Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan. Dogovorili so se namreč, da pojdejo skupaj, mu izrazijo sožalje in ga potolažijo.

^2:12 Ko pa so od daleč povzdignili svoje oči in ga niso spoznali, so povzdignili svoj glas in zajokali. Pretrgali so vsak svoje oblačilo in si natresli prahu na glavo.

^2:13 Sedeli so z njim na tleh sedem dni in sedem noči in nobeden mu ni rekel besede, ker so videli, da je njegova bolečina zelo velika.

^3:1 Potem je Job odprl svoja usta in preklel svoj dan.

^3:2 Spregovoril je in rekel:

^3:3 Naj zgine dan, ko sem se rodil, in noč, ko so rekli: Deček je bil spočet!

^3:4 Tisti dan naj se spremeni v temo, naj se zanj ne meni Bog od zgoraj, naj ne sije nanj svetloba!

^3:5 Naj se ga polastita tema in smrtna senca, naj visi nad njim oblak: naj ga preganjajo kakor tisti, ki imajo dan žalovanja!

^3:6 Tisto noč naj vzame tema, naj se ne pridruži dnevom leta, naj ne pride v število mesecev!

^3:7 Tista noč naj bo osamljena, v njej naj se ne razlega vriskanje!

^3:8 Naj jo izvržejo preklinjevalci dneva, ki so zmožni izzvati Leviatána!

^3:9 Naj otemnijo zvezde njenega somraka, zaman naj čaka na svit, naj ne vidi trepalnic jutranje zore!

^3:10 Ker ni zaprla pred menoj materinega telesa in ni prikrila trpljenja mojim očem!

^3:11 Zakaj nisem umrl v materinem naročju, prišel iz materinega telesa in izdihnil?

^3:12 Zakaj so me sprejela kolena, zakaj prsi, da sem sesal?

^3:13 Kajti zdaj bi ležal in miroval, spal in počival

^3:14 s kralji in svetovalci zemlje, ki so si obnavljali porušena mesta,

^3:15 ali z veljaki, ki so imeli zlato in si polnili hiše s srebrom,

^3:16 ali bi kot na skrivnem splavljeni ne bival, kakor otroci, ki niso videli svetlobe.

^3:17 Tam krivičniki nehajo besneti, tam se oddahnejo tisti, ki so jim pošle moči.

^3:18 Skupaj ujeti počivajo, ne slišijo priganjalčevega glasu.

^3:19 Mali in veliki sta tam, suženj je prost, brez gospodarja.

^3:20 Čemú se daje luč trpečemu, življenje zagrenjenim v duši?

^3:21 Tem, ki hrepenijo po smrti, pa ne pride, ki jo iščejo bolj kakor zaklade,

^3:22 se veselijo pokopa in se radujejo, ko najdejo grob,

^3:23 možu, ki mu je pot prikrita in ga Bog ogradi?

^3:24 Moj vsakdanji kruh je moje vzdihovanje, kakor voda se razlivajo moji kriki.

^3:25 Strah, ki sem se ga bal, je prišel nadme, kar mi je zbujalo grozo, me je zadelo.

^3:26 Nimam miru, nimam počitka, nimam pokoja, prišel je trepet.

^4:1 Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel:

^4:2 Boš užaljen, če ti kdo poskusi odgovoriti? Kdo pa bi mogel zadržati besede?

^4:3 Glej, številne si poučeval in krepil utrujene roke.

^4:4 Omahujoče so dvigale tvoje besede, utrjeval si klecava kolena.

^4:5 Zdaj pa, ko je prišlo nadte, si užaljen, ko je zadelo tebe, si prestrašen.

^4:6 Mar ni tvoj strah Božji tvoja opora, tvoje popolno življenje tvoje upanje?

^4:7 Pomisli vendar, kdo je bil nedolžen, a je propadel, kje so se iskreni izgubili?

^4:8 Kakor sem videl: kateri snujejo zlo in sejejo trpljenje, ga tudi žanjejo.

^4:9 Pred Božjim dihom propadejo, pred sapo njegove jeze izginejo.

^4:10 Rjovenje leva in tuljenje tigra utihne, zobje levičev se zdrobijo.

^4:11 Lev pogine, če nima plena, in leviči se razkropijo.

^4:12 Prikradla se mi je skrivnostna beseda, moje uho je ujelo njen šepet.

^4:13 Pri igri misli v nočnih sanjah, ko globoko spanje objema ljudi,

^4:14 me je spreletel strah in trepet in mi pretresel vse kosti.

^4:15 Neki duh je šinil čez moj obraz, dlake po telesu so se mi naježile.

^4:16 Obstal je, pa ga nisem spoznal, prikazen je bila pred mojimi očmi in zaslišal sem šepetav glas:

^4:17 »Ali more biti človek bolj pravičen kakor Bog, ali more biti mož bolj čist kakor njegov Stvarnik?

^4:18 Glej, svojim služabnikom ne zaupa, pri svojih angelih najde napako,

^4:19 a prebivalce ilnatih hiš, katerih temelj je v prahu, zdrobi prej kakor molja.

^4:20 Od jutra do večera se strejo, ne da bi kdo mignil, propadejo za vselej.

^4:21 Mar ne izgine tudi najuspešnejši med njimi? Umirajo, ker niso modri!«

^5:1 Le kliči! Kdo te bo uslišal? Na koga izmed svetih se boš obrnil?

^5:2 Kajti bedaka ubija žalost, prostaka mori jeza.

^5:3 Sam sem videl bedaka, ki je pognal korenine, a sem na mah moral prekleti njegovo bivališče.

^5:4 Njegovi otroci so daleč od rešitve, strti so pri vratih in rešitelja ni.

^5:5 Kdor je lačen, poje njegov pridelek, njega pa ujame v zagrade in klada stre njihovo moč.

^5:6 Kajti zlo ne prihaja iz tal in trpljenje ne poganja iz zemlje,

^5:7 temveč je človek rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko.

^5:8 Jaz pa bi se obrnil na Boga, Bogu bi predložil svojo zadevo.

^5:9 On dela velike in nedoumljive reči, čudeže brez števila.

^5:10 Daje dež na zemljo, vodo pošilja na polja.

^5:11 Visoko vzdiguje ponižane, žalostni dosegajo rešitev.

^5:12 Uničuje naklepe prekanjenih, njihove roke nimajo uspeha.

^5:13 Ujame modre v njihovi prekanjenosti, načrt zvijačnih se izjalovi.

^5:14 Podnevi padajo v temo, opoldne tavajo kakor ponoči.

^5:15 On rešuje pred mečem iz njihovih ust, ubožca iz roke močnega.

^5:16 Tako ima revež upanje, krivica pa mora zapreti svoja usta.

^5:17 Glej, srečen človek, ki ga Bog opominja, ne zavračaj vzgoje Mogočnega!

^5:18 On ranjuje in obvezuje, udarja in njegove roke ozdravljajo.

^5:19 Iz šestih nadlog te bo rešil, v sedmi te ne bo zadelo nič hudega.

^5:20 Ob lakoti te bo rešil smrti, v boju izpod oblasti meča.

^5:21 Pred šibo jezika boš obvarovan, ne boš se bal, da bi prišlo opustošenje.

^5:22 Opustošenju in pomanjkanju se boš smejal, krdel po deželi se ne boš bal.

^5:23 Mejniki na polju bodo tvoji zavezniki, krdela po polju bodo živela s teboj v miru.

^5:24 Spoznal boš, da tvoj šotor uživa mir, skrbel boš za svoj dom, ne da bi ti kaj manjkalo.

^5:25 Videl boš, kako se množi tvoj rod, tvoje potomstvo kakor trava po zemlji.

^5:26 V grob pojdeš v zreli starosti, kakor spravljajo snope ob njihovem času.

^5:27 Glej, to smo raziskali, tako je: poslušaj to in spoznaj tudi ti!

^6:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^6:2 O, da bi kdo stehtal mojo žalost, in obenem položil na tehtnico moje trpljenje!

^6:3 Zdaj bi bila težja kakor pesek ob morju, zato so bile zmedene moje besede.

^6:4 Kajti puščice Mogočnega tičijo v meni, moj duh pije njihovo jezo, Božje grožnje se vrstijo pred menoj.

^6:5 Mar riga divji osel, kadar se pase, ali muka vol pri svoji krmi?

^6:6 Mar uživa kdo plehke jedi brez soli ali je beljak dobrega okusa?

^6:7 Gabijo se mi, da bi se jih dotaknil: vse to je kakor jedi, ki se mi upirajo!

^6:8 O, da bi se izpolnilo, kar si želim, da bi mi Bog naklonil, po čemer hrepenim!

^6:9 Naj se Bog odloči in me stre, naj zamahne s svojo roko in me poseka!

^6:10 Moja tolažba naj bo v tem, da v bolečini poskakujem, naj ne prizanaša, ker ne skrivam besed svetega.

^6:11 Kolikšna pa je moja moč, da bi vzdržal, in kakšen je moj konec, da bi še potrpel?

^6:12 Mar je moja moč kakor moč kamnov, ali je moje meso iz brona?

^6:13 Kaj nisem brez vsakršne pomoči, mi ni odvzeta sleherna opora?

^6:14 Kdor prijatelju odreka dobroto, zapušča strah Mogočnega:

^6:15 Moji bratje varajo kakor hudournik, odhajajo kakor struga hudournikov.

^6:16 Vsi črni so od mraza, pokriva jih sneg.

^6:17 Ko se otajajo, se porazgubijo, v vročini izginejo s svojega mesta.

^6:18 Steze njihove poti se ožijo, postajajo plitve in se izgubljajo.

^6:19 Poglejte steze v Temá, pričakujte od njih poti v Sabo:

^6:20 Zmedeni so, ker so imeli upanje, pridejo k njemu in so osramočeni.

^6:21 Kajti zdaj ste šli v nič, gledate razdejanje in ste prestrašeni.

^6:22 Mar sem rekel: »Dajte mi kaj, darujte mi od svojega imetja?«

^6:23 ali: »Rešite me iz rok nasprotnika, odkupite me iz rok nasilnikov?«

^6:24 Poučite me in bom umolknil, pojasnite mi, v čem se motim!

^6:25 Kakšno moč imajo prave besede in kaj dokazuje vaš dokaz?

^6:26 Mar boste imeli govorice za dokaz, trpinove besede pa za veter?

^6:27 Vrgli ste se nad siroto in se spravili nad svojega prijatelja.

^6:28 Zdaj me, prosim, poslušajte, v obraz vam res ne bom lagal.

^6:29 Premislite se vendar, da ne obvelja krivica in se še moja pravičnost ne sprevrže v njej.

^6:30 Mar je na mojem jeziku krivica, mar moj okus ne čuti podtikanja!

^7:1 Mar ni človek najemnik na zemlji in njegovi dnevi niso dninarjevi dnevi?

^7:2 Kakor hlapec hrepeni po senci, kakor dninar čaka na plačilo,

^7:3 tako so mi odmerjeni meseci, polni gorja, dodeljene so mi noči, polne trpljenja.

^7:4 Kadar grem spat, mislim, kdaj bom vstal, kadar vzamem za mero večer, naveličan prehitevam čas do mraka.

^7:5 Moje telo je obdano s črvi in prsteno skorjo, moja koža se grbanči in razpada.

^7:6 Moji dnevi so hitrejši kakor tkalski čolniček, minevajo brez upanja.

^7:7 Spomni se, da je moje življenje le dih, moje oko ne bo več videlo sreče.

^7:8 Oko, ki me zdaj še gleda, me ne bo več videlo, tvoj pogled me bo iskal, pa me ne bo več.

^7:9 Kakor se oblak razprši in izgine, tako ne vstane več tisti, ki gre v podzemlje.

^7:10 Ne vrne se več v svojo hišo, njegov kraj ga več ne pozna.

^7:11 Zato ne bom zadrževal svojih ust, govoril bom v stiski svojega duha, tožil bom v bridkosti svoje duše.

^7:12 Mar sem morje ali morska pošast, da si postavil stražo proti meni?

^7:13 Kadar rečem: Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče me bo rešilo skrbi,

^7:14 tedaj me strašiš s sanjami in me plašiš s prikaznimi.

^7:15 Moja duša hrepeni po zadušitvi, raje ima smrt kakor moje kosti.

^7:16 Odpovedujem, saj ne bom živel večno, odnehaj, kajti moji dnevi so le dih!

^7:17 Kaj je človek, da ga tako upoštevaš in misliš nanj v svojem srcu,

^7:18 da ga obiskuješ vsako jutro, ga preizkušaš vsak trenutek?

^7:19 Kako dolgo ne boš odmaknil pogleda od mene, ne odnehal, da bi vsaj slino požrl?

^7:20 Če sem kaj zagrešil, kaj sem ti, varuh ljudi, s tem prizadel? Zakaj si me postavil za tarčo, da sem sam sebi v breme?

^7:21 Zakaj ne odpustiš moje pregrehe, ne odvzameš moje krivde? Kajti zdaj bom legel v zemljo, in če me boš iskal, me ne bo več.

^8:1 Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel:

^8:2 Doklej boš tako govoril in bodo besede tvojih ust silen veter?

^8:3 Mar Bog prevrača pravico, ali Mogočni prevrača pravičnost?

^8:4 Če so tvoji otroci grešili proti njemu, jih je izročil oblasti njihovega greha!

^8:5 Ti pa, če boš iskal Boga in prosil milosti Mogočnega,

^8:6 če si čist in iskren, se bo zdaj zavzel zate in ti spet dal prebivališče, ki ti gre.

^8:7 Tvoja prejšnja sreča se bo zdela majhna, prihodnja pa bo silno narasla.

^8:8 Le vprašaj prejšnje rodove, premisli, kar so dognali njihovi očetje!

^8:9 Mi smo od včeraj in ne vemo nič, saj so naši dnevi na zemlji le senca.

^8:10 Mar te ne bodo oni poučili in ti povedali, jemali besed iz svojega srca?

^8:11 Ali raste trstika, kjer ni močvirja, poganja bičje, kjer ni vode?

^8:12 Še zelen in ne porezan se posuši prej kot vsaka trava.

^8:13 Taka je usoda vseh, ki pozabljajo na Boga, brezbožneževo upanje propade.

^8:14 Njegovo pričakovanje je nitka, njegovo upanje je pajčevina.

^8:15 Opira se na svojo hišo, a ne obstane, oprijemlje se je, a ne vzdrži.

^8:16 Poln soka je pred soncem in njegova mladika mu poganja na vrtu.

^8:17 Korenine pa se mu stiskajo na groblji, pod sabo gleda bivališče iz kamenja.

^8:18 Ko ga pogoltne iz njegovega kraja, ga ta zataji: »Nisem te videl!«

^8:19 Glej, tako je z njegovo veselo potjo, iz zemlje pa že poganjajo drugi.

^8:20 Glej, Bog ne zavrača popolnega in ne drži roke hudobnim.

^8:21 Dal bo, da se bodo smehljala tvoja usta in veselile tvoje ustnice.

^8:22 Tvoji sovražniki pa se bodo odeli v sramoto in bivališče krivičnikov bo izginilo.

^9:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^9:2 Resnično vem, da je tako: kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom?

^9:3 Če bi se kdo hotel pravdati z njim, bi mu ne mogel od tisoč reči odgovoriti ene same.

^9:4 Modrega srca je in silne moči, kdo bi se mu uprl in ostal cel?

^9:5 On prestavlja gore, ne da bi opazile, kako jih prevrača v svojem srdu.

^9:6 On premika zemljo z njenega mesta, da se majejo njeni stebri.

^9:7 On zapoveduje soncu, da ne vzide, in zapira zvezde.

^9:8 Sam razpenja nebo in stopa po morskih valovih.

^9:9 Ustvaril je Veliki voz in Orion, Gostosevce in ozvezdja na jugu.

^9:10 On dela velike reči, ki so nedoumljive, in čudovite, ki jim ni števila.

^9:11 Če hodi poleg mene, ga ne vidim, kadar odide, ne opazim.

^9:12 Če kaj odvzame, kdo mu lahko zabrani, kdo mu more reči: »Kaj delaš?«

^9:13 Bog ne odstopa od svoje jeze, pred njim se uklanjajo Rahabovi pomagači.

^9:14 In kako bi mu mogel odgovarjati jaz, izbirati besede proti njemu?

^9:15 Čeprav sem pravičen, bi ne mogel odgovoriti, temveč bi moral prositi za svojo pravico.

^9:16 Če bi ga poklical, naj mi odgovori, ne verjamem, da bi poslušal moj glas.

^9:17 Zdrobil bi me v viharju, brez vzroka bi pomnožil moje rane.

^9:18 Ne bi pustil, da bi si oddahnil, temveč bi me napolnil z bridkostmi.

^9:19 Če gre za moč, glej, silen je, če gre za pravico, kdo mi bo za pričo?

^9:20 Čeprav sem pravičen, bi me obsodila lastna usta, čeprav sem brezgrajen, bi me izpridila.

^9:21 Čeprav sem brezgrajen, ne poznam svoje duše, zavračam svoje življenje.

^9:22 Vseeno je, zato rečem: Brezgrajnega in krivičnega pokončuje!

^9:23 Če bi udarec vsaj povzročil takojšnjo smrt, tako pa se smeje preizkušnji nedolžnih!

^9:24 Deželo je dal v roke krivičniku, njenim sodnikom zakriva obraz. Če to ni on, kdo je potem?

^9:25 Moji dnevi so hitrejši ko tekač, bežijo, nič dobrega ne vidijo.

^9:26 Drsijo mimo kakor čolni iz trstja, kakor orel, ki plane na plen.

^9:27 Tudi če rečem: Pozabil bom svojo bridkost, spremenil svoj obraz in gledal veselo,

^9:28 me je vendar groza vseh teh bolečin, saj vem, da me ne boš oprostil.

^9:29 Jaz moram veljati za krivega, čemú naj se še trudim?

^9:30 Če bi se umil s snegom, si očistil roke z lugom,

^9:31 me boš ti spet pogreznil v mlakužo, da se me bo še obleka sramovala.

^9:32 Saj on ni človek kakor jaz, da bi ga poklical in bi šla skupaj na sodišče.

^9:33 Med nama ni razsodnika, ki bi položil svojo roko na naju,

^9:34 odmaknil od mene njegovo šibo, da me strah pred njim ne bi preganjal!

^9:35 Tedaj bi govoril, ne da bi se ga bal, ker pa ni tako, sem prepuščen sam sebi!

^10:1 Življenje se mi studi, prepustil se bom tožbi nad njim, govoril bom v bridkosti svoje duše.

^10:2 Rekel bom Bogu: Ne obsojaj me, razloži mi, zakaj se pravdaš z menoj!

^10:3 Ti ugaja, da uporabljaš silo, da zametuješ delo svojih rok in podpiraš naklep krivičnikov?

^10:4 Ali imaš mesene oči, mar vidiš le tako, kakor vidi človek?

^10:5 So tvoji dnevi kakor človekovi dnevi ali tvoja leta kakor moževa leta,

^10:6 da iščeš pri meni krivdo in stikaš za mojo zmoto,

^10:7 čeprav veš, da nisem krivičen in me nihče ne more rešiti iz tvoje roke?

^10:8 Tvoje roke so me oblikovale in naredile, na mah pa si se obrnil in me pogoltnil.

^10:9 Spomni se vendar, da si me naredil iz ila in me boš spet spremenil v prah.

^10:10 Ali me nisi natočil kakor mleko, me strdil kakor sir?

^10:11 S kožo in z mesom si me oblekel, s kostmi in kitami si me sklenil.

^10:12 Podelil si mi prijazno življenje in tvoja skrb je varovala mojega duha.

^10:13 V svojem srcu pa si skrival to, vem, da je to bilo že v tvojih mislih.

^10:14 Če sem kdaj kaj zagrešil, si me opazoval in mi ne odpuščaš moje krivde.

^10:15 Če bi bil krivičen, gorje mi! Še ko sem pravičen, ne smem vzdigniti glave, nasičen s sramoto in napojen s ponižanjem.

^10:16 In komaj jo vzdignem, me že preganjaš kakor lev in me kar naprej strahuješ.

^10:17 Nove priče kličeš proti meni, večaš svojo jezo name in vedno nova krdela prihajajo nadme.

^10:18 Zakaj si me spravil iz materinega telesa? O, da bi bil izdihnil in me ne bi bilo videlo oko!

^10:19 Bil bi, kakor bi me ne bilo, iz materinega telesa bi me bili prenesli v grob.

^10:20 Mar se ne izteka kratki čas mojih dni? Naj odstopi od mene, da se še malo poveselim,

^10:21 preden odidem brez vrnitve v deželo teme in smrtne sence,

^10:22 v deželo, mračno kakor polnoč, polno smrtne sence in brez reda, kjer je sij podoben temi.

^11:1 Nato je spregovoril Cofár Naámčan in rekel:

^11:2 Mar bo toliko besed ostalo brez odgovora, ali naj ima prav blebetač?

^11:3 Tvoje besedičenje jemlje smrtnikom besedo, rogaš se, pa ni nikogar, ki bi te osramotil.

^11:4 Rekel si: »Moj nauk je čist, iskren sem v tvojih očeh!«

^11:5 O, da bi Bog spregovoril in odprl svoje ustnice proti tebi!

^11:6 Pokazal bi ti skrito stran modrosti, saj sta obe strani potrebni za uspeh, in bi spoznal, da Bog pozablja del tvoje krivde.

^11:7 Ali moreš doumeti Božjo globočino, spoznati popolnost Mogočnega?

^11:8 Višja je kakor nebo, kaj boš naredil, globlja je kakor podzemlje, kaj boš dognal?

^11:9 Daljša je kakor zemlja in širša kakor morje.

^11:10 Če pridrvi in vklene ter kliče na sodbo, kdo bi mu zabranil?

^11:11 Saj pozna nečimrne smrtnike in vidi zlo, ne da bi pazil.

^11:12 Puhloglavec se dela pametnega, toda človek se rodi kakor žrebe divje oslice.

^11:13 Če boš pripravil svoje srce in povzdignil k njemu svoje roke,

^11:14 če boš odstranil zlo s svojih rok in ne boš trpel krivice v svoji hiši,

^11:15 boš povzdignil svoj obraz brez madeža, trden boš, ne boš se bal.

^11:16 Tedaj boš pozabil na trpljenje, spominjal se ga boš kakor vode, ki je odtekla.

^11:17 Življenje ti bo sijalo kakor poldan, tema ti bo kakor jutro.

^11:18 Prepričal se boš, da je še upanje, vkopal se boš in varno spal.

^11:19 Počival boš in nihče te ne bo motil, številni bodo iskali tvojo naklonjenost.

^11:20 Oči krivičnikov pa bodo ugasnile, njihovo pribežališče bo propadlo, njihovo upanje bo le: izdihniti dušo!

^12:1 Nato je spregovoril Job in rekel:

^12:2 Zares, vi ste ljudstvo in z vami bo umrla modrost!

^12:3 A tudi jaz imam razum kakor vi, nisem slabši od vas in komu te stvari niso znane?

^12:4 Postal sem tisti, ki se mu njegov prijatelj posmehuje, ko vpije k Bogu, da bi ga uslišal, predmet posmeha, čeprav pravičen in popoln:

^12:5 svetilka, nadležna tistim, ki lagodno premišljujejo, postavljena za tiste, ki jim kleca noga.

^12:6 Uspevajo pa šotori roparjev in varna bivališča teh, ki izzivajo Boga, kakor je pač Bog pripravil s svojo roko.

^12:7 Vprašaj vendar živali, da te poučijo, in ptice pod nebom, da ti oznanijo.

^12:8 Poprôsi zemljo, da te pouči, in ribe v morju ti bodo povedale.

^12:9 Katera izmed vseh teh ne ve, da je to naredila Gospodova roka?

^12:10 V njegovi roki je življenje vseh bitij, duh slehernega človeškega telesa.

^12:11 Mar uho ne preizkuša besed, kakor grlo pokuša jed:

^12:12 »Pri osivelem je modrost, dolgo življenje pomeni razsodnost,« –

^12:13 pri njem je modrost in moč, on ima svèt in razsodnost!

^12:14 Kar on podre, nihče ne pozida, in kogar on zapre, ga nihče ne izpusti.

^12:15 Glej, on zadrži vode in se posuše, jih spusti in razrijejo zemljo.

^12:16 Pri njem sta moč in uspeh, zapeljani in zapeljivec sta njegova.

^12:17 Svetovalce odpravlja bose in sodnike dela blodne.

^12:18 Kraljem odvezuje pas in jim opasuje ledja z vrvjo.

^12:19 Duhovnike odpravlja bose in starešine podira.

^12:20 Zanesljivim odvzema besedo in starim jemlje razsodnost.

^12:21 Na imenitne zliva prezir in stiskanim rahlja vezi.

^12:22 Odkriva, kar je pogreznjeno v temo, in spravlja na dan smrtno senco.

^12:23 Narode povečuje in jih pokončuje, narode razširja in jih ugonablja.

^12:24 Poglavarjem ljudstva v deželi jemlje razum in jih speljuje v zmedo brez izhoda.

^12:25 Tavajo v temi brez svetlobe, speljuje jih kakor pijanca.

^13:1 Glejte, vse to je videlo moje oko, slišalo moje uho in razumelo.

^13:2 Kar veste vi, vem tudi jaz, nisem slabši od vas!

^13:3 Toda jaz hočem govoriti z Mogočnim, hočem razpravljati z Bogom!

^13:4 Kajti vi obkladate z lažmi, vi vsi ste lažni zdravniki!

^13:5 O, da bi umolknili in molčali, to bi se vam štelo v modrost.

^13:6 Poslušajte vendar moj zagovor, prisluhnite dokazom mojih ustnic!

^13:7 Mar boste v imenu Boga navajali krivico in zanj varljivo govorili?

^13:8 Ali se boste postavljali na njegovo stran, če razsojate v imenu Boga?

^13:9 Bo zadovoljen, če vas zasliši, ali ga boste varali, kakor varajo človeka?

^13:10 Strogo vas bo kaznoval, če na skrivnem ravnate pristransko.

^13:11 Ali vas ne bo prestrašilo njegovo veličastvo, vas ne bo prevzel njegov strah?

^13:12 Vaši izreki so besede iz pepela, vaši zagovori so zagovori iz ila!

^13:13 Umolknite in pustite, da bom govoril jaz, pa naj kar koli pride nadme!

^13:14 Čemú naj svoje meso držim v zobeh? Svoje življenje polagam na dlan!

^13:15 Pa naj me umori, ne obotavljam se! Le svoje poti hočem braniti pred njim.

^13:16 Že to bi bila zame rešitev, saj mu noben brezbožnež ne pride pred oči.

^13:17 Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, kaj razlagam vašim ušesom.

^13:18 Glejte, pripravil sem pravdo, vem, da bom jaz imel prav!

^13:19 Kdo je tisti, ki bi se pravdal z menoj? Kajti zdaj bom umolknil in izdihnil!

^13:20 Samo dveh reči mi ne delaj, tedaj se ne bom skrival pred teboj:

^13:21 svojo roko odmakni od mene in naj me ne plaši tvoj strah!

^13:22 Potem pokliči in bom odgovarjal, ali pa bom jaz govoril in boš ti odgovarjal.

^13:23 Koliko je mojih krivd in zmot, pokaži mi moj greh in mojo zmoto!

^13:24 Zakaj si zakrivaš obraz in me imaš za svojega nasprotnika?

^13:25 Boš plašil že odpadli list, preganjal suho strnje?

^13:26 Predpisuješ mi grenčice in mi nalagaš grehe moje mladosti.

^13:27 Moje noge devlješ v klado, nadzoruješ vse moje steze in gledaš na odtise mojih nog.

^13:28 Mož pa razpada kakor trohnoba, kakor obleka, ki jo razjeda molj.

^14:1 Človek, rojen iz žene, živi malo časa in je poln trepetanja.

^14:2 Požene kakor cvetica in uvene, beži kakor senca in se nikdar ne ustavi.

^14:3 In še nad takim odpiraš svoje oko in me vodiš s seboj k sodbi!

^14:4 Kdo pride čist iz nečistega? Nihče!

^14:5 Ker si mu odmeril dneve, določil število njegovih mesecev in mu postavil mejo, ki je ne sme prestopiti,

^14:6 obrni se proč od njega, naj se odpočije, dokler se ne razveseli svojega dneva kakor dninar!

^14:7 Kajti za drevo je upanje: če ga kdo poseka, spet požene, njegov poganjek ne odneha.

^14:8 Čeprav njegova korenina v zemlji peša in njegovo deblo v prsti umira,

^14:9 če le začuti vodni hlap, spet zabrsti in požene veje kakor sadika.

^14:10 Mož pa umre in obleži, človek izdihne, in potem kje je?

^14:11 Voda odteče iz jezera, reka usahne in se posuši:

^14:12 Tako človek, ki je legel, ne vstane več, dokler ne preide nebo, se ne prebudi, ne vstane iz svojega spanja.

^14:13 O, da bi me shranil v podzemlje, me skril, dokler se ne poleže tvoja jeza, mi določil rok, potem pa se me spomnil!

^14:14 Ko človek umre, ali bo oživel? Vse dni svojega najemništva bom čakal, da se bo vrnila moja čast:

^14:15 poklical boš in ti bom odgovoril, tožilo se ti bo po delu svojih rok.

^14:16 Kajti zdaj šteješ moje korake, na mojo zmoto pa se ne oziraš:

^14:17 moj greh je zapečaten v mošnji, mojo krivdo prikrivaš.

^14:18 Toda še gora se podre in razpade, skala se utrga s svojega mesta,

^14:19 voda brusi kamenje in naliv odnaša prah zemlje, tako uničuješ človekovo upanje.

^14:20 Za vselej ga premagaš in odide, spačiš mu obraz in ga preženeš.

^14:21 Njegovi otroci morda uživajo ugled, on tega ne ve, ali pa so zaničevani, on tega ne dojema.

^14:22 Čuti le bolečino svojega telesa, njegova duša žaluje nad njim.

^15:1 Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel:

^15:2 Mar modri odgovarja s puhlim znanjem in si napihuje trebuh z vzhodnim vetrom?

^15:3 Ali dokazuje z besedo, ki nič ne koristi, z govorjenjem, ki nič ne pomaga?

^15:4 Ti pa devlješ v nič strah Božji in zavračaš premislek pred Bogom.

^15:5 Tvoja krivda dela tvoja usta zgovorna, uporabljaš jezik prekanjenih.

^15:6 Pobijajo te tvoja usta, ne jaz, tvoje ustnice pričajo proti tebi.

^15:7 Mar si se rodil kot prvi človek, si bil ustvarjen pred gorami?

^15:8 Mar si poslušal na Božjem zborovanju in si osvojil vso modrost?

^15:9 Kaj veš ti, mi pa ne vemo, kaj razumeš, nam pa ni znano?

^15:10 Tudi med nami so stari in osiveli ljudje, starejši po dnevih življenja kakor tvoj oče.

^15:11 Ali je Božja tolažba zate premajhna, mila beseda namenjena tebi?

^15:12 Kam te zanaša srce in kam ti strmijo oči,

^15:13 da obračaš svojega duha proti Bogu, da spuščaš take besede iz svojih ust?

^15:14 Kaj je človek, da bi mogel biti čist, rojeni iz žene, da bi mogel biti pravičen?

^15:15 Glej, on ne zaupa svojim svetim, v njegovih očeh še nebesa niso čista.

^15:16 Koliko manj, kdor je ostuden in pokvarjen, mož, ki pije krivico kakor vodo!

^15:17 Hočem te poučiti, poslušaj me, kar sem videl, bom povedal!

^15:18 Kar učijo modri, ki ne prikrivajo tega, kar so dobili od svojih očetov,

^15:19 ko je bila dežela samo njim izročena in še noben tujec ni prišel mednje.

^15:20 Krivičnik se muči vse svoje dni, malo let je shranjenih za nasilnika.

^15:21 Glas o strahotah mu zveni v ušesih, sredi miru pride nadenj pokončevalec.

^15:22 Ne more se zanašati, da se bo vrnil iz teme, določen je za meč.

^15:23 Bega sem in tja za kruhom: Kje je? Ve, da je zanj pripravljen dan teme.

^15:24 Preganjata ga stiska in tesnoba, pritiskata ga kakor kralj, pripravljen za napad.

^15:25 Ker je iztegnil svojo roko proti Bogu, uprl se je Mogočnemu.

^15:26 Spustil se je trdovratno proti njemu s svojim močnim, izbočenim ščitom.

^15:27 Obraz si je pokril s tolščo, nabral si je masti na ledja.

^15:28 Prebival je v zdaj porušenih mestih, v hišah, kjer nihče ne stanuje, ki so bile določene za razvaline.

^15:29 Ne obogati in njegovo imetje ne obstane, ne širi posesti po deželi.

^15:30 Ne ogne se temi, njegovo mladiko posuši pripeka, izgine pred dihom njegovih ust.

^15:31 Ne more se zanašati na varljivo ničevost, kajti ničevost je njegovo povračilo.

^15:32 Preden pride njegov dan, se bo dopolnilo, njegova veja ne bo zelena.

^15:33 Kakor trta odvrže svoj zakrneli grozd, kakor oljka otrese svoje cvetje.

^15:34 Kajti brezbožneževo združenje je nerodovitno, ogenj požre šotore podkupovanja.

^15:35 Spočenjajo trpljenje in rojevajo zlo, njihov trebuh pripravlja prevaro.

^16:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^16:2 Takih reči sem slišal že dosti, vi vsi ste nadležni tolažniki:

^16:3 »Bo že konec praznih besedi?« ali: »Kaj te podžiga, da ugovarjaš?«

^16:4 Tudi jaz bi govoril kakor vi, ko bi bili vi na mojem mestu. Rotil bi vas z govori in z glavo zmajeval nad vami.

^16:5 Krepčal bi vas s svojimi usti, sočutje pa bi zadrževalo moje ustnice.

^16:6 Če govorim, ne preneha moja bolečina, in če umolknem, mar odide od mene?

^16:7 Tedaj me šele utruja, prestrašil si vso mojo družbo.

^16:8 Ko me pestiš, je za pričo, in moja shiranost se vzdigne proti meni, obtožuje me v obraz.

^16:9 Njegova jeza sika in me preganja, škriplje z zobmi proti meni, moj nasprotnik me ostro pogleduje.

^16:10 Proti meni odpirajo svoja usta, z zasramovanjem me bijejo po licih, vsi hkrati se zbirajo proti meni.

^16:11 Bog me je predal hudobnežu, pahnil me je v roke krivičnikov.

^16:12 Mirno sem živel, pa me je stresel, me zgrabil za tilnik in me raztreščil, postavil me je sebi za tarčo.

^16:13 Obletavajo me njegove strelice, prebada mi obisti in mi ne prizanaša, moj žolč razliva po zemlji.

^16:14 Rano za rano odpira na meni, zaganja se vame kakor bojevnik.

^16:15 Raševnik sem si sešil za svojo kožo, svoj ponos sem upognil v prah.

^16:16 Moj obraz je zabuhel od joka, na mojih trepalnicah je smrtna senca,

^16:17 čeprav ni bilo nasilja v mojih rokah in je bila moja molitev čista.

^16:18 O zemlja, ne vpijaj moje krvi, naj ne bo počivališča za mojo pritožbo!

^16:19 Tudi zdaj, glejte, je v nebesih priča zame, moj porok je na višavah.

^16:20 Moji sli so moji klici, moje oko preliva solze k Bogu:

^16:21 Naj se potegne za moža, ki stoji pred Bogom, kakor sin človekov za svojega prijatelja!

^16:22 Kajti le še nekaj let bo prešlo in odšel bom po stezi brez vrnitve.

^17:1 Moj duh je razdejan, moji dnevi ugašajo, le grob me še čaka.

^17:2 Zares, zasmehovalci so pred menoj, moje oko bedi ob njihovih žalitvah.

^17:3 Postavi, prosim, moje poroštvo zraven sebe! Kdo bi se rad oprl na mojo roko?

^17:4 Kajti njihovemu srcu si zastrl dojemljivost, zato jih ne boš povzdignil.

^17:5 Da bi kaj dobil, se sklicuje na prijatelje, medtem ko njegovim otrokom ugašajo oči!

^17:6 Postavil me je za pregovor ljudstvom, sem človek, ki mu pljujejo v obraz.

^17:7 Moje oči ugašajo od žalosti, vsi moji udje so kakor senca.

^17:8 Iskreni so pretreseni nad tem, kako se nedolžni vzdiguje proti brezbožnežu,

^17:9 kako se pravični drži svoje poti in čistih rok povečuje svojo moč.

^17:10 Premislite se vendar vsi in pristopite, čeprav ne najdem modrega med vami!

^17:11 Moji dnevi so minili, moji načrti so uničeni, želje mojega srca.

^17:12 Noč delajo za dan, skorajšnjo luč iz teme.

^17:13 Čeprav še zaupam, je že podzemlje moj dom, v temi si postiljam ležišče.

^17:14 Grobu pravim: »Ti si moj oče,« črvom: »Moja mati, moja sestra.«

^17:15 Kje je torej moje upanje? Moje upanje! Kdo ga more zagledati?

^17:16 Vse bo šlo v podzemlje, ko se skupaj pogrezneva v prah.

^18:1 Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel:

^18:2 Kdaj boste nehali govoričiti? Premislite, nato bomo govorili!

^18:3 Zakaj nas imate za živali in si v vaših očeh prikrivamo,

^18:4 da si nekdo trga dušo v svoji jezi? Mar naj se zaradi tebe zemlja izprazni ali naj se skala zvali s svojega mesta!

^18:5 Luč krivičnikov vendar ugasne, plamen njegovega ognjišča ne žari.

^18:6 Luč v njegovem šotoru se utrne, svetilka ugasne nad njim.

^18:7 Čvrsti koraki se mu zapletejo, njegov načrt ga podre.

^18:8 Njegove noge ga pripeljejo v mrežo, stopi na prikrito jamo.

^18:9 Past ga zgrabi za peto, klada ga močno pritiska.

^18:10 Zanka je skrita zanj na zemlji, past je pripravljena zanj na stezi.

^18:11 Povsod ga strašijo grozote in se mu zaganjajo pod noge.

^18:12 Lakota oslabi njegovo moč, ob njegovi strani je pripravljena poguba.

^18:13 Lakota požre ude v njegovi koži, njegove ude požre prvorojenec smrti.

^18:14 Izgnan je iz svojega šotora, ki vanj zaupa, smrt ga vodi h kralju strahov.

^18:15 Ona prebiva v njegovem šotoru brez njegovih ljudi, po njegovem bivališču se raztrosi žveplo.

^18:16 Spodaj se mu posušijo korenine, zgoraj se mu osuje krošnja.

^18:17 Spomin nanj izgine z zemlje, na ulicah ni več njegovega imena.

^18:18 Pahnejo ga s svetlobe v temo, preženejo ga z zemeljskega kroga.

^18:19 Nima potomstva ne nasledstva med svojim ljudstvom, nihče ne ostane v njegovem bivališču.

^18:20 Nad njegovim dnevom strmijo na zahodu, ljudem na vzhodu se ježijo lasje.

^18:21 Da, tako je s krivičnikovim bivališčem, tako je s krajem, ki ne pozna Boga.

^19:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^19:2 Kako dolgo boste še žalostili mojo dušo in me pobijali z besedami?

^19:3 Že desetič me sramotite in vas ni sram, da me pestite?

^19:4 Morda je res, da se motim, da pomota tiči pri meni.

^19:5 Toda vi se res samo širokoustite proti meni in mi dokazujete mojo sramoto.

^19:6 Spoznajte vendar, da me je uklonil Bog in vrgel name svojo mrežo!

^19:7 Glejte, pritožujem se nad nasiljem, pa nisem uslišan, kličem na pomoč, pa ni pravice!

^19:8 Pot mi je zaprl, da ne morem naprej, moje steze je zavil v temo.

^19:9 Mojo čast mi je vzel kakor obleko in mi snel krono z glave.

^19:10 Opustošil me je krog in krog, da ginem, kakor drevo je izruval moje upanje.

^19:11 Proti meni razvnema svojo jezo in ravna z menoj kakor s svojimi nasprotniki.

^19:12 Njegova krdela prodirajo združeno, si nasipajo pot proti meni in od vseh strani oblegajo moj šotor.

^19:13 Moji bratje so se oddaljili od mene, moji znanci so se mi odtujili.

^19:14 Moji bližnji so me zapustili, moji sorodniki so me pozabili.

^19:15 Moji gostači in moje dekle me imajo za tujca, v njihovih očeh sem postal pritepenec.

^19:16 Svojega hlapca kličem, pa mi ne odgovori, s svojimi usti ga prosim usmiljenja.

^19:17 Moj duh je tuj moji ženi, studim se otrokom svojega telesa.

^19:18 Paglavci me prezirajo, ko vstanem, govorijo proti meni.

^19:19 Vsi moji zaupniki me mrzijo, tisti, ki jih ljubim, se obračajo proti meni.

^19:20 Moje okostje se staplja z mojo kožo in mojim mesom, rešujem se s kožo v zobeh.

^19:21 Usmilite se me, usmilite se me, vi, moji prijatelji, kajti Božja roka me je zadela!

^19:22 Zakaj me preganjate kakor Bog in niste siti mojega mesa?

^19:23 O, da bi kdo zapisal moje besede, o, da bi jih vrezal v ploščo!

^19:24 Da bi jih z železnim pisalom in s svincem za vselej vklesal v kamen!

^19:25 Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ in se bo poslednji vzdignil nad prah.

^19:26 Še potem, ko bo ta moja koža raztrgana, bom iz svojega mesa gledal Boga.

^19:27 To vidim sam, moje oči so uvidele in nihče drug, shranjeno je v mojem srcu, v mojih prsih!

^19:28 Le govorite: »Kako ga bomo še preganjali!« Toda korenina vprašanja je pri meni!

^19:29 Prestrašite se meča, kajti srditost prinaša za krivde meč, da spoznate, da sodba je.

^20:1 Nato je spregovoril Cofár Naámčan in rekel:

^20:2 Zato mi moje misli narekujejo odgovor, zaradi tega sem razdražen:

^20:3 poslušati moram grajo, ki me sramoti, a duh mi po moji pameti daje odgovor:

^20:4 Ali veš, da je tako že od nekdaj, odkar je človek postavljen na zemljo?

^20:5 Sreča krivičnikov je kratka, brezbožneževo veselje traja le trenutek.

^20:6 Čeprav se njegova postava vzdiguje do neba in se njegova glava dotika oblakov,

^20:7 izgine za vselej kakor njegovo blato, kateri so ga gledali, porečejo: Kje je?

^20:8 Izgine kakor sanje in ga ni več najti, izgubi se kakor nočna prikazen.

^20:9 Oko ga je gledalo, pa ga ne bo več, njegov kraj ga ne bo več videl.

^20:10 Njegovi sinovi bodo iskali naklonjenost pri revežih, njegove roke morajo vračati lastno imetje.

^20:11 Njegove kosti so še polne mladosti, a mora z njimi leči v zemljo.

^20:12 Ker je v njegovih ustih hudobija sladka, jo skriva pod svojim jezikom,

^20:13 jo varuje in je ne izpusti, zadržuje jo v svojem grlu.

^20:14 Jed pa se mu v notranjosti spreminja, postaja gadji strup v njegovem telesu.

^20:15 Bogastvo, ki ga je pogoltnil, izbruha, iz njegovega trebuha ga požene Bog.

^20:16 Gadji strup sesa, umori ga kačji jezik.

^20:17 Ne gleda prekopov med rekami, potokov medu in skute.

^20:18 Vrača, kar je pridobil, in ne uživa, ne veseli se bogatega dobička.

^20:19 Kajti zatiral in zapuščal je reveže, vzel si je hišo, ki je ni sezidal.

^20:20 Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti, se ne reši svoje poželjivosti.

^20:21 Nič ne uide njegovi požrešnosti, zato njegova sreča ne more trajati.

^20:22 Ko je poln obilja, pride v stisko, vsa teža trpljenja pride nadenj.

^20:23 Ko si hoče napolniti trebuh, pošlje Bog nadenj togoto svoje jeze in dežuje po njem s svojo hrano.

^20:24 Če uide železnemu orožju, ga zadene bronast lok,

^20:25 predre ga in pogleda iz njegovega hrbta, zasveti se iz njegovega žolča in zalotijo ga smrtni strahovi.

^20:26 Čeprav je v temi spravljeno njegovo bogastvo, ga požre ogenj, ki ga nihče ni podnetil, in použije, kar še ostane v njegovem šotoru.

^20:27 Nebo razodene njegovo krivdo in zemlja vstane proti njemu.

^20:28 Bogastvo njegove hiše izgine, skopni, ko pride nadenj Božja jeza.

^20:29 Taka je usoda, ki jo je krivičniku namenil Bog, dediščina, ki mu jo je Bog določil.

^21:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^21:2 Poslušajte, kaj razodevajo moje besede, v tem naj bo vaše sočutje!

^21:3 Potrpite z menoj, zdaj bom jaz govoril, ko bom nehal, pa se posmehuj!

^21:4 Mar sem jaz tisti, ki vsiljujem človeku svoje razglabljanje, ali kako da se ne naveličam?

^21:5 Obrnite se k meni in ostrmite, položite si roko na usta!

^21:6 Če pomislim na to, se prestrašim, telo mi drgeta od groze.

^21:7 Zakaj krivičniki žive iz roda v rod, si slede in povečujejo bogastvo?

^21:8 Njihov rod stoji trdno pred njimi, njihovi potomci so jim pred očmi.

^21:9 Njihove hiše uživajo mir brez strahu, Božje šibe ni nad njimi.

^21:10 Njihov bik plemeni in ne zaman, krava se jim oteli in ne izvrže.

^21:11 Svoje otročiče izpuščajo kakor drobnico, njihovi otroci rajajo.

^21:12 Pojo ob bobnu in citrah, se vesele ob zvokih flavte.

^21:13 Svoje dni preživljajo v sreči in se na hitro pogrezajo v podzemlje.

^21:14 Pa so Bogu govorili: »Pojdi od nas, ne maramo vedeti za tvoje poti!

^21:15 Kaj je Mogočni, da bi mu služili, kaj nam koristi, da bi ga prosili?«

^21:16 Glejte, njihova sreča ni v njihovi roki, mišljenje krivičnikov mi je tuje!

^21:17 A koliko časa luč krivičnikov ugaša, prihaja nadnje poguba in jim odmerja muke v svoji jezi?

^21:18 Saj so kakor slama pred vetrom, kakor pleve, ki jih odpihne vihar!

^21:19 Bog hrani njegovo imetje za njegove sinove – naj mu povrne in naj občuti!

^21:20 Z lastnimi očmi naj gleda svoj propad, naj pije jezo Mogočnega!

^21:21 Kajti kaj mu mar, kaj je za njim v njegovi hiši, ko se zvrsti število njegovih mesecev?

^21:22 Mar bo kdo učil razsodnosti Boga, ki sodi najvišja bitja?

^21:23 Eden umre popolnoma srečen, ves zadovoljen in miren.

^21:24 Njegovi boki so polni masti in mozeg njegovih kosti je še sočen.

^21:25 Drugi umre z zagrenjeno dušo, ne da bi bil kdaj okusil srečo.

^21:26 Oba enako ležita zdaj v zemlji in prekrivajo ju črvi.

^21:27 Glejte, poznam vaše misli, naklepe, ki jih snujete proti meni.

^21:28 Ko pravite: Kje je imenitnikova hiša, kje je šotor, kjer so prebivali krivičniki?

^21:29 Mar niste spraševali popotnikov in ne sprejemate njihovega pričevanja,

^21:30 da se hudobnež obdrži vse do dneva smrti, do dneva prehoda so postreženi.

^21:31 Kdo graja vpričo njega njegovo ravnanje, kdo mu bo povrnil to, kar je počel?

^21:32 Nesejo ga še do groba in skrbijo za njegovo gomilo.

^21:33 Lahka mu je gruda na pokopališču: sleherni bo prišel za njim, pred njim pa so tam že nešteti.

^21:34 Kako me boste utolažili s praznimi besedami? Od vaših ugovorov ostane samo prevara!

^22:1 Nato je spregovoril Elifáz Temánec in rekel:

^22:2 Ali more biti človek Bogu v pomoč, da bi mu pomagal s svojo dojemljivostjo?

^22:3 Mar ima Mogočni korist, če si pravičen, ali ima dobiček, če izpopolniš svoje poti?

^22:4 Ali te zaradi tvojega strahu opominja, prihaja s teboj na sodbo?

^22:5 Kaj ni velika tvoja hudobija in ni konca tvojih krivd?

^22:6 Rubil si brez vzroka svoje brate, jim do nagega slačil obleko.

^22:7 Utrujenemu nisi dal vode in lačnemu si kratil kruh.

^22:8 Človeku s trdim laktom je pripadala dežela, z osornim obrazom je prebival v njej.

^22:9 Vdove si odpuščal prazne in trdi lakti so pestili sirote.

^22:10 Zato so zanke okrog tebe, straši te osupljiva groza

^22:11 ali tema, da ne vidiš, in poplava vode te zagrinja.

^22:12 Mar ni Bog visoko na nebu? Glej zvezde v zenitu, kako visoko so!

^22:13 Zato si mislil: »Kaj Bog ve! Ali more soditi skoz oblake?

^22:14 Oblaki ga zastirajo, da nič ne vidi, saj se sprehaja nad nebesnim obokom.«

^22:15 Ali se hočeš držati poti davnine, po kateri so nekdaj hodili zlobni ljudje,

^22:16 ki jih je odneslo pred časom in je povodenj spodkopala njihov temelj,

^22:17 ki so Bogu govorili: »Pojdi od nas!« in: »Kaj jim more storiti Mogočni!«

^22:18 Čeprav je on polnil njihove hiše! Mišljenje krivičnih mi je tuje!

^22:19 Pravični gledajo in se veselijo, zasmehuje jih nedolžni:

^22:20 Resnično, naši nasprotniki so uničeni, ogenj je požrl njihov ostanek.

^22:21 Spravi se vendar z njim in se pomiri, tako bo k tebi prišla sreča!

^22:22 Sprejmi vendar pouk iz njegovih ust, vzemi si k srcu njegove besede!

^22:23 Če se boš vrnil k Mogočnemu, si boš opomogel, odgnal boš krivico daleč od svojega šotora.

^22:24 Imej suho zlato za prah, ofírsko zlato za kamne iz potoka.

^22:25 Mogočni bo tvoje suho zlato, tvojega srebra bo na kupe.

^22:26 Tedaj se boš veselil nad Mogočnim in vzdigoval k Bogu svoje obličje.

^22:27 Prosil ga boš in te bo uslišal, izpolnjeval boš svoje zaobljube.

^22:28 Kar koli boš sklenil, boš dosegel in luč bo svetila na tvojih poteh.

^22:29 Ker so poniževali, si rekel: »Ošabnost!«, toda tistega, ki je pobešenih oči, rešuje.

^22:30 Reševal bo tega, ki ni nedolžen, in rešen bo po čistosti tvojih rok.

^23:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^23:2 Tudi danes je moje razglabljanje grenko, moj odgovor je težak zaradi vzdihovanja.

^23:3 O, da bi vedel, kje ga najdem, da bi prišel pred njegov sodni stol.

^23:4 Razložil bi pred njim svojo pravdo, moja usta bi bila polna dokazov.

^23:5 Razumel bi besede, s katerimi bi mi odgovoril, dojel bi, kar bi mi povedal.

^23:6 Mar bi nasilno razpravljal z menoj? Ne, samo pozoren bi bil do mene.

^23:7 Položil bi predenj izpričano poštenje in za vselej obranil svojo pravico.

^23:8 Če se odpravim proti vzhodu, ga ne bo, če grem proti zahodu, ga ne bom opazil.

^23:9 Če dela na severu, ga ne bom zagledal, če se obrne proti jugu, ga ne bom videl.

^23:10 Ker pozna pot k meni, naj me preizkusi, izkazal se bom kakor zlato!

^23:11 Njegovih stopinj se je držala moja noga, ubiral sem njegovo pot in nisem skrenil.

^23:12 Od zapovedi njegovih ustnic nisem odstopil, v svojem naročju sem hranil besede njegovih ust.

^23:13 Toda on ostaja isti, kdo ga more odvrniti? Storí, kar mu duša poželi.

^23:14 Tako bo dopolnil tudi mojo usodo in takih sklepov je pri njem še več.

^23:15 Zato sem prestrašen pred njegovim obličjem, preudarjam in se ga bojim.

^23:16 Bog mi je vzel pogum, Mogočni me je prestrašil.

^23:17 Ker nisem izginil pred nočjo, je pred menoj razgrnil temo.

^24:1 Zakaj kljub temu, da Mogočnemu časi niso prikriti, tisti, ki ga poznajo, ne dočakajo njegovih sodnih dni?

^24:2 Mejnike prestavljajo, ropajo in pasejo črede.

^24:3 Osla odganjajo sirotam, vdovi rubijo vola.

^24:4 Ubožce suvajo s poti, ponižani v deželi so skupaj zakriti.

^24:5 Glej, prikazali so se divji osli v pustinji, s svojim delom se pehajo za hrano, v puščavi iščejo kruh za otroke.

^24:6 Žanjejo na polju, ki ni njihovo, trgajo v vinogradu, ki si ga prisvajajo po krivici.

^24:7 Nagi prenočujejo, brez obleke, v mrazu nimajo odeje.

^24:8 Premočeni so od naliva z gora, brez zavetja se stiskajo k pečini.

^24:9 Siroto trgajo od materinih prsi, jemljejo v zastavo, kar ubožec potrebuje.

^24:10 Nagi hodijo, brez obleke, lačni nosijo snope.

^24:11 V svojih ogradah počivajo opoldne, mastijo v stiskalnicah, pa so žejni.

^24:12 Iz mesta se vzdigujejo vzdihi smrtnikov, duša ranjenih vpije na pomoč, a Bog se ne zmeni za pritožbe.

^24:13 Oni so med nasprotniki svetlobe, ne poznajo njenih poti in ne stojijo na njenih stezah.

^24:14 Pred zoro vstaja morilec, ki ubija ponižanega in ubožca, in ponoči oživi kakor tat!

^24:15 Tudi prešuštnikovo oko čaka na somrak in pravi: »Nobeno oko me ne sme videti,« in si zakrinka obraz.

^24:16 Ponoči vdirajo v hiše, podnevi pa se zaklepajo, saj ne marajo svetlobe.

^24:17 Kajti z jutrom bo nastopila zanj smrtna senca in bo spoznal strahove smrtne sence.

^24:18 Hitro bo splaval na površje: preklet bo njihov delež v deželi, ne bo zahajal na pot v vinograde.

^24:19 Suša in vročina bosta pustošili, snežnica bo izginila v podzemlje.

^24:20 Njegova sladka postelja ga bo pozabila, ne bo se več spominjala črva, krivica se bo zrušila kakor drevo.

^24:21 Popasel bo jalovo ženo, da ne bo rodila, in vdove ne bo razveselil.

^24:22 Čeprav je močan kakor bik, bo vstajal, ne da bi imel upanje v življenje.

^24:23 Misli, da je na varnem in se zanaša, toda njegove oči so na njegovih poteh.

^24:24 Vzdignejo se za malo časa in izginejo, zrušijo se, skrčijo se do kraja, zmanejo se kakor rese pri klasu.

^24:25 Če ni res tako, kdo me postavi na laž in razveljavi moj govor!

^25:1 Nato je spregovoril Bildád Suhéjec in rekel:

^25:2 Vladarstvo in strah sta pri njem, ki dela mir na svojih višavah.

^25:3 Mar je mogoče prešteti njegova krdela, nad kom ne vzhaja njegova luč?

^25:4 Kako bi mogel človek biti pravičen pred Bogom, kako bi mogel biti čist rojeni iz žene?

^25:5 Glej, luna ni zmeraj svetla in zvezde niso čiste v njegovih očeh:

^25:6 koliko manj človek, ta črv, sin človekov, ta glista!

^26:1 Tedaj je spregovoril Job in rekel:

^26:2 Kako si pomagal temu, ki je brez moči, podprl laket, ki ni čvrst!

^26:3 Kakšen nasvet si dal temu, ki ni moder, in pokazal veliko razumnost!

^26:4 Koga si predstavljal z besedami in čigavo sopenje je prihajalo iz tebe?

^26:5 Mar rojevajo pokojni izpod morja in njegovih prebivalcev?

^26:6 Podzemlje je odkrito pred njim, kraljestvo mrtvih je brez zagrinjala.

^26:7 On razpenja nad praznino severno nebo, zemljo drži obešeno nad ničem.

^26:8 Vodo hrani v svojih oblakih in meglica se ne pretrga pod njimi.

^26:9 On zastira obličje svojega prestola, razteguje po njem svoj oblak.

^26:10 Odmerja krog okoli površine vode, kjer luč meji s temo.

^26:11 Stebri neba se majejo, osupli pred njegovo grožnjo.

^26:12 S svojo močjo je ustavil morje, s svojim umom je ubil Rahaba.

^26:13 Ob njegovem dihu se je zvedrilo nebo, njegova roka je prebodla hitro kačo.

^26:14 Glej, to so le drobci njegovega delovanja, le šepet je, ki ga slišimo o njem. A grom njegove vsemogočnosti, kdo ga more razumeti!

^27:1 Nato je Job nadaljeval svoj govor in rekel:

^27:2 Kakor živi Bog, ki mi je vzel pravico, Mogočni, ki mi je raztožil dušo,

^27:3 dokler bo dih življenja v meni in bo Božji dih v mojem nosu,

^27:4 moje ustnice ne bodo izrekle krivice, moj jezik ne bo izgovoril laži!

^27:5 Gorje mi, če bi vam dal prav, dokler ne izdihnem, ne odstopim od svoje popolnosti!

^27:6 Trdno se držim svoje pravičnosti in je ne izpustim, vest mi ne očita niti enega od mojih dni.

^27:7 Naj obvelja za krivega moj nasprotnik, za krivičnega moj nasprotovalec!

^27:8 Kajti kakšno upanje ima brezbožnež, če izkorišča, ker mu Bog prizanaša?

^27:9 Mar bo Bog uslišal njegovo pritožbo, ko pride nadenj stiska?

^27:10 Se bo lahko veselil Mogočnega, klical Boga ob vsakem času?

^27:11 Poučil vas bom o Božjem ravnanju, ne bom prikrival, kako je z Mogočnim.

^27:12 Glejte, vi vsi ste to videli, zakaj zdaj to dajete v nič?

^27:13 To je delež krivičnega človeka pri Bogu, dediščina, ki jo krivičniki dobijo od Mogočnega:

^27:14 če se mu množijo sinovi, se za meč, njegovi otroci se ne bodo nasitili s kruhom.

^27:15 Tisti, ki bodo ostali za njim, bodo s smrtjo pokopani, njegove vdove jih ne bodo objokovale.

^27:16 Čeprav si kopiči srebro kakor prah in si pripravlja oblačil kakor iz ila:

^27:17 on jih pripravlja, a pravični jih oblači, in srebro dobi nedolžni.

^27:18 Postavil si je hišo kakor molj, kakor senčnico, ki si jo naredi čuvaj.

^27:19 Bogat bo šel spat, a tega ne bo storil ponovno, komaj bo odprl svoje oči, ga ne bo več.

^27:20 Strahovi ga bodo zajeli kakor povodenj, čez noč ga bo odnesel vihar.

^27:21 Vzhodni veter ga bo vzdignil in bo moral iti, odnesel ga bo iz njegovega kraja.

^27:22 Spustil se bo nadenj in mu ne bo prizanašal, pred njegovo roko bo moral kar naprej bežati.

^27:23 Zaploskal bo z rokami proti njemu in zatulil proti njemu iz svojega kraja.

^28:1 Kajti obstaja rudnik srebra in kraj, kjer čistijo zlato.

^28:2 Železo pridobivajo iz zemlje in baker talijo iz kamna.

^28:3 Človek dela konec temi in raziskuje do skrajne meje kamne v temi in smrtni senci.

^28:4 Vsekal je dolino v živo skalo, kamni, pozabljeni pod nogami, so popustili, pred človekom so klonili.

^28:5 Zemlja, iz katere raste kruh, se spodaj spreminja kakor ogenj.

^28:6 Njeni kamni so ležišče safirja, tudi zlati prah je v njem.

^28:7 Orel ne pozna te steze, jastrebovo oko je ni zagledalo.

^28:8 Ponosne zveri je niso zasledile, lev ni stopil nanjo.

^28:9 V živo skalo je posegel s svojo roko, gore je prevrnil s temeljev.

^28:10 Vsekal je predore v skale, vsakršne dragocenosti je videlo njegovo oko.

^28:11 Raziskal je globine rek, in kar je bilo skrito, je spravil na svetlo.

^28:12 Modrost pa, kje jo je moč najti, kje je kraj razumnosti?

^28:13 Človek ne ve za njeno nahajališče, ni je najti v deželi živih.

^28:14 Vodovje govori: V meni je ni! Morje pravi: Pri meni je ni!

^28:15 Čistega zlata ni mogoče ponuditi zanjo, ne odtehtati srebra za njeno ceno.

^28:16 Ne da se odtehtati z zlatom iz Ofírja, ne z dragocenim oniksom in s safirjem.

^28:17 Nihče je ne primerja z zlatom in s steklom, ne menja se z nakitom iz čistega zlata.

^28:18 Korald in kristala niti ne omenjajo, cena modrosti presega bisere.

^28:19 Nihče je ne primerja z etiopskim topazom, ne da se odtehtati s čistim zlatom.

^28:20 Od kod torej prihaja modrost, kje je doma razumnost?

^28:21 Zagrnjena je očem vseh živih, tudi pticam pod nebom je prikrita.

^28:22 Kraljestvo mrtvih in smrt pravita: Le govoriti sva slišala o njej!

^28:23 Bog razume pot do nje, on pozna njen kraj.

^28:24 On zre do koncev zemlje, vidi vse, kar je pod nebom.

^28:25 Ko pripravlja utež za veter in z mernikom odmerja vodo,

^28:26 ko pripravlja postavo za dež in pot blisku in gromu,

^28:27 tedaj jo gleda in jo razodeva, jo potrjuje in tudi razkriva.

^28:28 Človeku pa pravi: Glej, strah Gospodov je modrost, ogibati se hudega je razumnost!

^29:1 Tedaj je Job nadaljeval svoj govor in rekel:

^29:2 O, da bi bilo z menoj kakor v prejšnjih mesecih, kakor v dnevih, ko me je Bog varoval!

^29:3 Ko mi je njegova svetilka sijala nad glavo in sem ob njegovi luči hodil skozi temo.

^29:4 Kakor sem bil v dnevih svojega obilja, ko je bilo Božje prijateljstvo nad mojim šotorom.

^29:5 Ko je bil Mogočni še z menoj in so me obdajali moji otroci.

^29:6 Ko so se moje poti kopale v smetani in mi je skala točila potoke olja.

^29:7 Ko sem hodil skozi vrata v mesto, na trgu postavljal svoj sedež.

^29:8 Mladeniči so se poskrili, ko so me zagledali, starci so se vzdignili in stali.

^29:9 Veljaki so nehali govoriti in si polagali roko na usta,

^29:10 plemičem je zaprlo sapo, jezik se jim je prilepil k nebu.

^29:11 Kajti blagrovalo me je uho, ki me je slišalo, in hvalilo oko, ki me je videlo.

^29:12 Saj sem reševal ponižanega, ki je klical na pomoč, siroto, ki je bila brez pomoči.

^29:13 Blagoslov ogroženih je prihajal nadme in vdovi sem razveseljeval srce.

^29:14 Oblačil sem pravičnost, da me je ogrinjala, pravica mi je bila kakor plašč in pokrivalo.

^29:15 Slepemu sem bil oko in kruljavemu noga.

^29:16 Ubožcem sem bil oče in potegoval sem se za pravico neznanca.

^29:17 Krivičniku sem razbijal čeljusti in trgal plen iz njegovih zob.

^29:18 Mislil sem: V svojem gnezdu bom umrl in svoje dni množil kakor pesek.

^29:19 Moja korenina je imela pot do vode in rosa je prenočevala na mojih vejah.

^29:20 Moja čast se je obnavljala pri meni in moj lok je bil vedno prožen v moji roki.

^29:21 Poslušali so me in so bili pozorni, molče so čakali na moj nasvet.

^29:22 Ko sem nehal govoriti, niso ugovarjali, moja beseda je rosila nanje.

^29:23 Kakor na dež so čakali name, odpirali so usta kakor za pomladni naliv.

^29:24 Če sem se jim nasmehnil, niso mogli verjeti, sijaja mojega obličja niso kalili.

^29:25 Izbiral sem jim pot in sedèl kot glava, bil sem na prestolu kakor kralj nad vojsko, kot tisti, ki tolaži žalujoče.

^30:1 Zdaj pa me zasmehujejo ljudje, ki so po dnevih mlajši od mene, katerih očetov nisem imel za vredne, da bi jih pridružil psom svoje črede.

^30:2 In kaj naj mi pomeni moč njihovih rok? Njihova krepkost je razpadla.

^30:3 Izčrpani od pomanjkanja in lakote glodajo suho pokrajino, včeraj pusto in zapuščeno.

^30:4 Pobirajo lobodo v grmovju in korenina košeničice jim je za hrano.

^30:5 Pregnani so od ljudi, za njimi vpijejo kakor za tatovi.

^30:6 Prebivajo v rečnih koritih, v podzemeljskih jamah in skalnih votlinah.

^30:7 Tulijo med grmovjem, pregnani so pod trnje.

^30:8 Bedasti sinovi in sinovi brez imena, z bičem izgnani iz dežele.

^30:9 A zdaj so iz mene naredili zbadljivko, imajo me za pregovor.

^30:10 Studim se jim, držijo se proč od mene, mojemu obrazu ne prizanašajo s pljunki.

^30:11 Ker se je odvezal z vrvi, me napada, nagobčnik so odvrgli pred menoj.

^30:12 Vzdigujejo se proti odprti desnici, spodnašajo mi noge in nasipajo pogubne steze proti meni.

^30:13 Mojo pot so razdrli, trudijo se, da bi me uničili, a jim nihče ne more pomagati.

^30:14 Premikajo se, kakor se širi razpoka v obzidju, valijo se pod ruševinami.

^30:15 Strahovi so se obrnili proti meni, kakor veter je odletela moja čast, kakor oblak je šla mimo moja blaginja.

^30:16 Zdaj se moja duša v meni žalosti, zajeli so me dnevi ponižanja.

^30:17 Noč mi razjeda kosti, moje glodajoče muke se ne poležejo.

^30:18 Moja obleka se hoče z vso silo potuhniti, oprijemlje se me kakor ovratnik moje srajce.

^30:19 Razkazuje me kot blato, enak sem prahu in pepelu.

^30:20 Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš.

^30:21 Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo.

^30:22 Vzdiguješ me, goniš me v viharju in me spretno mehčaš.

^30:23 Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih.

^30:24 Vendar ne izteguje roke v uničenje, če v svojem propadanju kliče k njim na pomoč.

^30:25 Mar nisem jokal pred tistim, ki je imel težak dan, ali moja duša ni žalovala pred ubožcem:

^30:26 kajti pričakoval sem srečo, a je prišlo húdo, čakal sem svetlobo, a je prišla tema.

^30:27 V moji notranjosti vre in ne odneha, zadeli so me dnevi bridkosti.

^30:28 Mračen hodim, brez sonca, vstajam na zborovanju in kličem na pomoč.

^30:29 Postal sem brat šakalom in tovariš nojem.

^30:30 Koža počrnela odpada od mene, moje kosti gorijo v vročici.

^30:31 Moje citre se oglašajo kot žalostinka, moja piščal daje glas jokajočih.

^31:1 Sklenil sem zavezo s svojimi očmi, in kako sem pazil nanjo kakor na devico!

^31:2 Kakšen delež bi sicer imel od Boga od zgoraj, dediščino od Mogočnega z višav?

^31:3 Mar ne pogubo za krivičnika, izgon za zlobneža?

^31:4 Mar ne vidi mojih poti, ne šteje vseh mojih korakov?

^31:5 Mar sem hodil za goljufijo, je hitela moja noga za prevaro?

^31:6 Naj me pretehta na pravični tehtnici in Bog bo spoznal mojo popolnost!

^31:7 Mar je moj korak skrenil s poti in mi je srce hodilo za mojimi očmi, da se je madež prijel mojih rok?

^31:8 Naj drugi pojé, kar posejem, naj porujejo moje sadike!

^31:9 Mar mi je oko uhajalo za žensko, da sem prežal na vrata svojega soseda?

^31:10 Naj moja žena melje za drugega, tujci naj legajo k njej.

^31:11 Kajti to bi bila sramota, krivda za obsodbo.

^31:12 To bi bil ogenj, ki požira do uničenja, in bi izkoreninil vse moje imetje.

^31:13 Mar sem preziral pravico svojega hlapca ali svoje dekle, ko sta prišla v spor z menoj?

^31:14 Kaj bi storil, ko bi se vzdignil Bog, mu odgovoril, ko bi preiskoval?

^31:15 Ali ni moj Stvarnik v materinem telesu naredil tudi njega, ali naju ni isti v materinem naročju obeh upodobil?

^31:16 Mar sem odrekel revežem, kar so želeli, sem pustil, da so vdovi ugašale oči?

^31:17 Sem svoj zalogaj pojedel sam in sirotek ni jedel od njega?

^31:18 Kakor je bilo v mojem otroštvu, mi je rastel kot očetu, kakor sem bil v telesu svoje matere, sem jo vodil.

^31:19 Mar sem gledal, ko je kdo ginil brez obleke, ko je bil ubožec brez odeje?

^31:20 Kaj me niso blagoslavljala njegova ledja, ko se je grel pod volno z mojih ovac?

^31:21 Mar sem kdaj s svojo roko zamahnil proti siroti, ker sem videl pri vratih korist zase?

^31:22 Naj mi pleča odpadejo s hrbta, naj se mi roka odtrga z ramena!

^31:23 Kajti bal sem se, da me udari Bog, pred njegovim veličastvom ne vzdržim.

^31:24 Mar sem imel zlato za svoje zatočišče in sem suhemu zlatu govoril: Moje upanje?

^31:25 Mar sem se veselil, da imam veliko premoženje, da je moja roka veliko pridobila?

^31:26 Mar sem gledal k soncu, ki sije, ali k luni, ki svetla potuje,

^31:27 in mi je srce uhajalo na skrivnem, da sem jima z roko pošiljal poljube?

^31:28 Tudi to bi bila krivda za obsodbo, saj bi zatajil Boga tam zgoraj.

^31:29 Mar sem se veselil, če je moj sovražnik padel, vriskal, da ga je zadelo zlo?

^31:30 Saj nisem pustil, da bi se bila zmotila moja usta in bi mu bil s kletvijo privoščil smrt.

^31:31 Mar niso ljudje v mojem šotoru govorili: Kdo se ni nasitil z njegovim mesom?

^31:32 Tujec ni smel prenočevati zunaj, popotniku sem odpiral svoja vrata.

^31:33 Mar kot človek prikrivam svoje grehe, skrivam krivdo v svojih prsih?

^31:34 Ker se bojim velike množice in me je strah pred prezirom rodov, bi molčal in ne prišel skozi vrata!

^31:35 O, da bi me kdo poslušal! Glejte, tu je moj podpis! Mogočni naj mi odgovori in listino naj napiše moj nasprotnik!

^31:36 Kako jo bom nosil na ramenih, si jo nadel kot častno krono!

^31:37 Število svojih korakov mu bom naznanil, kakor knez bom pristopil k njemu.

^31:38 Če je moja njiva vpila name in so z njo vred jokale njene brazde,

^31:39 če sem njen sad užival brez plačila in žalil njenega lastnika:

^31:40 naj trnje požene namesto pšenice, namesto ječmena plevel! Konec Jobovih govorov.

^32:1 Ti trije možje so nehali odgovarjati Jobu, ker je bil pravičen v svojih očeh.

^32:2 Tedaj se je razsrdil Elihú, Barahélov sin, Buzéjec iz Rámovega rodu. Nad Jobom se je razsrdil, ker je trdil, da je pravičen bolj kakor Bog.

^32:3 In nad njegovimi tremi prijatelji se je razsrdil, ker niso našli pravega odgovora, a so obsojali Joba.

^32:4 Elihú je počakal na pogovor z Jobom, ker so bili oni starejši od njega.

^32:5 Ko je Elihú videl, da ni v ustih treh mož odgovora, se je razsrdil.

^32:6 Nato je spregovoril Elihú, Barahélov sin, Buzéjec, in rekel: Mlad sem po številu svojih dni, vi pa ste priletni, zato sem se obotavljal in se bal, da bi vam povedal, kar vem.

^32:7 Mislil sem: Starost naj govori, vrsta let naj pokaže modrost!

^32:8 Toda v človeku je duh, dih Mogočnega jih dela razumne.

^32:9 Ne drži, da so ugledni vedno modri, da le stari vedo, kaj je prav!

^32:10 Zato pravim: Poslušajte me, tudi jaz hočem povedati, kar vem!

^32:11 Glejte, čakal sem vaših besed, poslušal sem vaše razumne misli, ko ste iskali primernih besed.

^32:12 Pazljivo sem vas poslušal, a glejte, nobeden ni ovrgel Joba, nobeden izmed vas ni spodbil njegovih trditev.

^32:13 Nikar ne recite: Naleteli smo na modrost, Bog ga lahko užene, človek ne!

^32:14 Govorov ni obrnil proti meni, ne bom ga zavračal z vašimi besedami.

^32:15 Potrti so, ne morejo več odgovarjati, zmanjkalo jim je besed.

^32:16 Mar naj še čakam, ko več ne govorijo, ko stojijo in več ne odgovarjajo?

^32:17 Tudi jaz bom razložil svoje mnenje, tudi jaz bom povedal, kar vem.

^32:18 Kajti poln sem besed, duh v moji notranjosti me priganja.

^32:19 Glejte, moja notranjost je kakor mošt brez odprtine, je na tem, da poči kakor novi mehovi.

^32:20 Govoriti hočem, da se olajšam, razprl bom svoje ustnice in spregovoril.

^32:21 Do nikogar ne bom pristranski, smrtnika ne bom izvzemal.

^32:22 Če bom koga izvzemal, ne da bi vedel, naj me moj Stvarnik hitro prekine!

^33:1 Poslušaj torej, Job, moj govor, prisluhni vsem mojim besedam!

^33:2 Glej, odprl sem svoja usta, moj jezik naj govori pred mojim grlom.

^33:3 Moje besede prihajajo iz iskrenega srca, moje ustnice govorijo čisto resnico.

^33:4 Božji duh me je ustvaril, dih Mogočnega me je oživil.

^33:5 Če moreš, mi odgovôri, pripravi se, postavi se mi nasproti!

^33:6 Glej, pred Bogom sem toliko vreden kakor ti, tudi jaz sem upodobljen iz ila.

^33:7 Glej, strah pred menoj te ne plaši, moje prigovarjanje te ne izsiljuje.

^33:8 Govoril si na moja ušesa, slišal sem glas tvojih besed:

^33:9 »Čist sem, brez greha, čeden in brez krivde.

^33:10 Glej, pretveze išče proti meni, ima me za svojega nasprotnika.

^33:11 Moje noge polaga v klado, vse moje steze nadzoruje.«

^33:12 Glej, v tem nimaš prav, ti odgovarjam: Bog je večji kakor človek!

^33:13 Zakaj se pritožuješ proti njemu, da ne odgovori z nobeno besedo?

^33:14 Bog namreč govori na svoj način, drugače pa se na to ne ozira.

^33:15 V sanjah, v nočnem videnju, ko ljudi objema trdno spanje, v spancu na ležišču:

^33:16 tedaj odpira ljudem uho in jih straši v njihovih vezeh,

^33:17 da bi človeka odvrnil od dejanj, ki skrivajo moževo ošabnost.

^33:18 Njegovo dušo zadržuje pred pogubo, njegovo življenje pred odhodom v usmrtitev.

^33:19 Na njegovem ležišču ga opominja z bolečino, boj v njegovih kosteh se podaljšuje.

^33:20 Njegovo življenje zavrača hrano, njegova slast prej želeno jed.

^33:21 Njegovo meso upada, da ga ni moč videti, njegove kosti, ki jih ni bilo videti, so gole.

^33:22 Njegova duša se bliža pogubi, njegovo življenje prinašalcem smrti.

^33:23 Čeprav je proti njemu kak angel, eden izmed tisočerih poslancev, ki naznanjajo človeku, kaj je prav,

^33:24 se ga usmili in reče: »Izpusti ga, da se ne pogrezne v jamo, dobil sem odkupnino!«

^33:25 Meso se mu napne kakor v mladosti, vrne se v svoje mlade dni.

^33:26 Prosi Boga, ki mu je milostljiv, z vzklikanjem gleda njegovo obličje, ker vrača človeku njegovo pravičnost.

^33:27 Pokaže se ljudem in reče: »Grešil sem in kršil pravico, a Bog mi ni povrnil.

^33:28 Rešil je mojo dušo, da se ni pogreznila v jamo, moje življenje se veseli svetlobe.«

^33:29 Glej, vse to dela Bog po dvakrat, trikrat na človeku,

^33:30 da mu dušo odvrne od pogube, da mu sije svetloba živih.

^33:31 Pazi, Job, poslušaj me, mólči, dokler govorim!

^33:32 Če imaš razloge, odgovôri mi, govôri, rad ti bom dal prav!

^33:33 Če ne, me poslušaj, mólči, učil te bom modrosti!

^34:1 Nato je spregovoril Elihú in rekel:

^34:2 Poslušajte, modri, moje besede, vi, razumni, prisluhnite mi!

^34:3 Kajti uho preizkuša besede, kakor grlo pokuša jed.

^34:4 Hočemo preiskati, kaj je prav, dognati med seboj, kaj je dobro.

^34:5 Kajti Job je rekel: »Imam prav, a Bog je zavrnil mojo pravico.

^34:6 Kljub svoji pravici veljam za lažnika, brez krivde me zadeva zahrbtna puščica.«

^34:7 Kdo je mož kakor Job, ki pije sramotenje kakor vodo

^34:8 in bo odšel v družbo hudodelcev, da bo hodil s krivičnimi ljudmi,

^34:9 kajti rekel je: »Nič ne pomaga človeku, če živi z Bogom v prijateljstvu!«

^34:10 Zato me, razumni ljudje, poslušajte! Gnusna je Bogu krivica, Mogočnemu podtikanje!

^34:11 Saj plačuje človeku po njegovem delu, vsakemu vrača po njegovem ravnanju.

^34:12 Res je, Bog ne obsoja po krivici, Mogočni ne prevrača pravice.

^34:13 Kdo mu je zaupal zemljo, kdo je naredil ves zemeljski krog?

^34:14 Če bi začel misliti le nase in bi svojega duha in svoj dih potegnil k sebi,

^34:15 bi hkrati izdihnilo vse meso, človek bi se povrnil v prah.

^34:16 Če si razumen, poslušaj to, prisluhni glasu mojih besed!

^34:17 Mar lahko odloča nekdo, ki sovraži pravico, mar boš mogočen obsojal pravičnega?

^34:18 On pravi kralju: »Izprijenec!« in odličnikom: »Krivičnik!«,

^34:19 ker ni pristranski s knezi in ne daje prednosti bogatemu pred revežem, saj so vsi delo njegovih rok.

^34:20 V trenutku umrejo in sredi noči: ljudstvo klone in odide, mogočneža zavrne, ne da bi uporabilo silo.

^34:21 Njegove oči so obrnjene na človekove poti, vidi vse njegove korake.

^34:22 Ni teme in ne smrtne sence, kamor bi se mogli hudodelci skriti.

^34:23 Saj ne prepušča še človeku, naj gre k Bogu na sodbo.

^34:24 Mogotce odstranja brez preiskave in postavlja druge na njihovo mesto.

^34:25 Tako pozna njihova dela, prežene noč in so strti.

^34:26 Potisne jih med krivičnike na kraju, kjer vsi vidijo,

^34:27 ker so krenili od njega in niso dojeli vseh njegovih poti.

^34:28 Spravili so predenj reveževo pritožbo in pritožbe zatiranih sliši.

^34:29 Če pa on ostaja miren, kdo sme obsojati, in če si zakriva obraz, kdo ga vidi: naj bo nad narodom ali nad posameznikom,

^34:30 pred vladanjem brezbožnega človeka ali pred zankami, ki jih nastavlja ljudstvo?

^34:31 Ker govorim izkušenim možem, sem prinesel v zastavo, ne pa jemljem.

^34:32 Česar sam ne vidim, mi pokaži ti, če sem storil krivico, je ne bom več.

^34:33 Mar bo poplačal po tvoje, če si odstopil? Ker odločaš ti in ne jaz, povej, kar veš!

^34:34 Razumni možje mi pravijo in moder mož, ki me posluša:

^34:35 »Job ne govori razumno, njegove besede niso dojemljive.

^34:36 Prosimo, naj Job do konca presodi sam sebe, ker odgovarja kakor zlobni ljudje.

^34:37 Saj povečuje svojo zmoto, potiska greh med nas in kopiči svoje besede proti Bogu!«

^35:1 Nato je spregovoril Elihú in rekel:

^35:2 Misliš, da imaš prav, ko praviš: »Bolj pravičen sem kakor Bog!«,

^35:3 ko pa sprašuješ, kaj ti koristi: »Kaj mi pomaga, da nisem v zmoti?«

^35:4 Na to ti hočem odgovoriti in tvojim prijateljem ob tebi.

^35:5 Ozri se v nebo in opazuj, poglej oblake visoko nad seboj!

^35:6 Če si grešil, kaj mu boš s tem storil, če povzročaš veliko pregreh, kaj mu boš naredil?

^35:7 Če si pravičen, kaj mu boš s tem dal, ali kaj bo dobil iz tvoje roke?

^35:8 Tvoja krivičnost prizadene le človeka, kakršen si ti, tvoja pravičnost koristi le sinu človekovemu.

^35:9 Zaradi množice nasilnikov vpijejo, kličejo na pomoč zaradi lakta oblastnikov:

^35:10 Vendar ne pove, kje je, Bog, moj Stvarnik, ki ponoči navdihuje pesmi,

^35:11 ki nas dela razumnejše od živali na zemlji, modrejše kakor ptice pod nebom.

^35:12 Tam se pritožujejo, pa ne odgovarja, ker so prizadeti napuhnjeni.

^35:13 Bog ne uslišuje praznega vpitja, Mogočni se nanj ne ozira.

^35:14 Tudi kadar praviš, da ga ne vidiš, leži pravda pred njim in ti mu zaupaj!

^35:15 Zdaj pa, ko se njegova jeza ne pokaže in se ne zmeni dosti za prestopek,

^35:16 pomeni, da odpira Job usta v prazno in kopiči besede brez razsodnosti!

^36:1 Nato je Elihú nadaljeval in rekel:

^36:2 Počakaj še malo, da ti razložim, kajti še imam besed Bogu v prid!

^36:3 Od daleč bom jemal svoje znanje, da bom zagotovil svojemu Stvarniku pravičnost.

^36:4 Saj moje besede res niso prevara, človek s popolnim spoznanjem je pri tebi.

^36:5 Glej, Bog je močan in ne odstopa, močan je in silnega duha.

^36:6 Krivičnika ne ohranja pri življenju, zatiranim pa vrača pravico.

^36:7 Od pravičnih ne obrača svojih oči, temveč jih jemlje na prestol za kralje, postavlja jih za vselej in uživajo ugled.

^36:8 Če pa so vklenjeni v železje, zvezani z vrvmi ponižanja,

^36:9 jim kaže njihova dela in pregrehe, ker se prevzemajo.

^36:10 Odpira jim uho, da jih vzgaja, govori jim, naj se odvrnejo od zla.

^36:11 Če poslušajo in ubogajo, dopolnijo svoje dni v sreči, svoja leta v veselju.

^36:12 Če pa ne poslušajo, odidejo v usmrtitev, izdihnejo brez spoznanja.

^36:13 Brezbožni v srcu se vdajajo jezi, ne kličejo na pomoč, ko jih vklepa.

^36:14 Njihova duša umre v cvetu mladosti, njihovo življenje med vlačugami.

^36:15 Ponižanega pa rešuje s ponižanjem, s stisko jim odpira uho.

^36:16 Tudi izzivanje iz ust tvojega nasprotnika je bilo sproščeno govorjenje brez trdne podlage in spokojnost tvoje mize je bila sočna omaka.

^36:17 Kakor si bil poln krivične sodbe, tako bodo podprli pravično sodbo.

^36:18 Naj te jeza ne zapelje v izsiljevanje in visoka odkupnina naj te ne zavaja!

^36:19 Mar te bo obvaroval pred stisko tvoj klic na pomoč in vsa naprezanja tvoje moči?

^36:20 Nikar si ne žêli noči, ko bodo ljudstva iztrebljena s svojega mesta!

^36:21 Varuj se, ne obračaj se k zlu, kajti za to si se odločil v sili.

^36:22 Glej, Bog je vzvišen v svoji moči, kdo je učitelj kakor on?

^36:23 Kdo mu predpisuje pot in kdo mu sme reči: »Naredil si krivico!«

^36:24 Spomni se, da moraš hvaliti njegovo delo, ki so ga možje opevali.

^36:25 Vsi ljudje se ozirajo vanj, človek mora gledati od daleč.

^36:26 Glej, Bog je tako velik, da ga ne doumemo, števila njegovih let ni mogoče dognati.

^36:27 On zbira vodne kaplje, da izlivajo iz njegove megle dež,

^36:28 ki rosi iz oblakov, pada na množico ljudi.

^36:29 Kdo more doumeti plavanje oblakov, grmenje iz njegovega šotora?

^36:30 Glej, okrog sebe razprostira svojo luč in pokriva dno morja.

^36:31 Kajti s tem sodi ljudstva, daje hrano za obilje.

^36:32 Svoje roke si pokriva z bliskom in ukazuje, kam naj udari.

^36:33 Njegov tresk ga naznanja, ko se vnema njegova jeza zaradi hudobije.

^37:1 Tudi od tega mi drhti srce in poskakuje na svojem mestu.

^37:2 Poslušajte, kaj govori grmenje njegovega glasu, mrmranje, ki doni iz njegovih ust!

^37:3 Pod vsem nebom ga razširja in svoj blisk pošilja do koncev zemlje.

^37:4 Za bliski hrumi glas, grmi z mogočnim glasom, ne zadržuje jih, čeprav se njegov glas razlega.

^37:5 Bog čudovito grmi s svojim glasom, dela velike reči, ki jih ne razumemo.

^37:6 Snegu ukazuje: »Padaj na zemljo!«, dežju in njegovim silnim nalivom.

^37:7 Z roko pritiska vsakega človeka, da bi vsi ljudje v tem spoznali njegovo delo.

^37:8 Tudi zver gre v svoje skrivališče, zadržuje se v svojih brlogih.

^37:9 Z juga prihaja vihar in s severa mraz.

^37:10 Od Božjega diha se dela led, vodna površina se strdi.

^37:11 Jasno nebo obtežuje z oblaki, njegova svetloba pa razpršuje megle.

^37:12 Po svoji izvedenosti določa spremembe, da opravljajo svoje delo na površju zemeljskega kroga:

^37:13 naj bo za šibo ali za njegovo deželo ali za dobroto; on to povzroči.

^37:14 Poslušaj to, Job, postoj, opazuj čudovita Božja dela!

^37:15 Ali veš, kako Bog vlada z njimi, kako blisk vzplameni v oblakih?

^37:16 Ali veš, kako plavajo oblaki, čudežna dela Vsevednega,

^37:17 ti, ki so ti oblačila pretopla, kadar zemlja zaradi juga miruje?

^37:18 Ali moreš kakor on obokati nebo, trdno kakor kovinsko ogledalo?

^37:19 Poúči nas, kaj naj mu rečemo, mi smo brez moči zaradi teme!

^37:20 Kdo mu bo povedal, da bi jaz rad govoril? Mar je kdaj kdo dejal, da želi svojo pogubo?

^37:21 Včasih ne vidimo sončne luči, kadar sije nad oblaki, ko pa potegne veter, jih pomete:

^37:22 od severa pride zlat sijaj, okrog Boga je strašno veličastvo.

^37:23 Mogočnega ne moremo najti, prevzvišen je v moči, pravice in pristne pravičnosti ne zatira.

^37:24 Zato se ga ljudje bojijo, ne ozira se na vse razumne modrijane.

^38:1 Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel:

^38:2 Kdo je ta, ki zatemnjuje posvèt z govori brez znanja?

^38:3 Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me pouči!

^38:4 Kje si bil, ko sem utemeljeval zemljo? Povej to, če imaš kaj razuma!

^38:5 Kdo je določil njene mere, ali morda veš? Ali kdo je potegnil čeznjo merilno vrvico?

^38:6 Na čem stojijo njeni stebri, ali kdo je položil njen vogalni kamen,

^38:7 ko so se skupaj veselile jutranje zvezde in vriskali vsi Božji sinovi?

^38:8 Kdo je zaprl morje z vrati, ko je izbruhnilo in ušlo iz materinega naročja?

^38:9 Ko sem mu dal za oblačilo meglice, za njegove plenice temne oblake,

^38:10 ko sem nasipal proti njemu svojo mejo, mu postavil zapah in vrata

^38:11 ter rekel: »Do sem pojdeš, naprej pa ne, tu bo obstala moč tvojih valov!«

^38:12 Si kdaj, odkar živiš, zapovedal jutru, pokazal zori njeno mesto,

^38:13 da prime za robove zemlje in strese z nje krivičnike,

^38:14 se spremeni kakor vosek pod pečatom in stoji kakor obleka?

^38:15 Krivičnikom pa se njihova luč odtegne, že vzdignjeni laket se zlomi.

^38:16 Si prišel do vrelcev morja, se sprehajal po dnu pravodovja?

^38:17 Ali so se ti odprla vrata smrti, si videl vrata smrtne sence?

^38:18 Si dojel razsežnosti zemlje, povej, če vse to veš!

^38:19 Kje je pot k prebivališču luči in kje je kraj teme,

^38:20 da ju popelješ do njunih meja, ju poučiš o stezah do njunega doma?

^38:21 Ti veš, saj si se takrat že rodil, število tvojih let je veliko!

^38:22 Si prišel do zalog snega in videl zaloge toče,

^38:23 ki sem jih pripravil za čas stiske, za dan bitke in vojne?

^38:24 Kje je pot do tja, kjer se deli luč, od koder se po zemlji širi vzhodnik?

^38:25 Kdo je predrl nalivu odtok in pot blisku in gromu,

^38:26 da pada dež na zemljo, kjer ni ljudi, na puščavo, ki v njej ni človeka,

^38:27 da napaja puste goličave, daje, da poganja zelenje?

^38:28 Ali ima dež očeta, kdo rodi rosne kaplje?

^38:29 Iz čigavega telesa prihaja led, kdo poraja slano izpod neba?

^38:30 Vode se strdijo kakor v kamen, gladina vodovja je trdno sklenjena.

^38:31 Ali ti držiš skupaj Gostosevce, ali ti rahljaš vezi Oriona?

^38:32 Ali izpeljuješ živalski krog ob njegovem času in vodiš Medveda z njegovimi mladiči?

^38:33 Ali poznaš zakone neba in določaš njegov vpliv na zemljo?

^38:34 Ali moreš povzdigniti svoj glas do oblakov, da bi te pokrila obilica vode?

^38:35 Ali moreš pošiljati bliske, da bi odhajali in ti govorili: »Tukaj smo!«

^38:36 Kdo je položil modrost v zametke ali kdo je dal petelinu razumnost?

^38:37 Kdo šteje oblake z modrostjo in nagiblje mehove neba,

^38:38 ko se prah sprijemlje v prst in se stapljajo grude?

^38:39 Mar ti loviš plen za levinjo in tešiš lakoto levičem,

^38:40 ko ležijo v brlogih, čepijo na preži v goščavi?

^38:41 Kdo pripravlja plen za krokarja, ko njegovi mladiči vpijejo k Bogu in omahujejo brez hrane?

^39:1 Veš za čas, ko kotijo divje koze, nadziraš porodne bolečine košut?

^39:2 Šteješ mesece njihove brejosti, veš za čas, kdaj bodo povrgle?

^39:3 Sključijo se, skotijo svoje mladiče, rešijo se svojih bolečin.

^39:4 Njihovi mladiči se krepijo in rastejo na prostem, odhajajo in se ne vračajo več k njim.

^39:5 Kdo je dal hitremu oslu prostost, kdo je razvezal vezi divjemu oslu,

^39:6 ki sem mu dal puščavo za dom, solnato pokrajino za bivališče?

^39:7 Smeje se mestnemu vrvenju, ne sliši gonjačevega vpitja.

^39:8 Za svojo pašo raziskuje gore, stika za vsako zelenjavo.

^39:9 Ti bo divji vol hotel služiti, prenočevati pri tvojih jaslih?

^39:10 Boš divjega vola z vrvjo prisilil v razor, bo vlekel za teboj brazdo po dolini?

^39:11 Mu boš zaupal, ker je silno močan, in mu prepustil svoj pridelek?

^39:12 Mu boš verjel, da bo šel domov, pripeljal tvoj posevek na mlatišče?

^39:13 Nojeva perut je vesela, kot da je krilo in perje štorklje,

^39:14 saj prepušča zemlji svoja jajca in jih greje na tleh.

^39:15 Pozablja, da jih lahko stre noga, zdrobi divja žival.

^39:16 Trdo ravna s svojimi mladiči, kakor da bi ne bili njegovi, ni ga strah, da bo njegov trud zaman.

^39:17 Kajti Bog mu je odrekel modrost, razsodnosti mu ni dodelil.

^39:18 V trenutku, ko se požene v višino, zasmehuje konja in njegovega jezdeca.

^39:19 Si ti podelil konju moč, odel njegov vrat z grivo?

^39:20 Mu ti daješ, da skače kakor kobilica? Njegovo silno rezgetanje zbuja grozo.

^39:21 S kopitom koplje in se veseli, silen gre orožju nasproti.

^39:22 Zaničuje strah in se ne plaši, meču se ne izmika.

^39:23 Na njem rožlja tulec, bliskata se sulica in kopje.

^39:24 V drgetu in razburjenju požira tla, ne stoji pri miru, kadar se oglasi rog.

^39:25 Kolikorkrat se oglasi rog, zahrže: Huj! Že od daleč voha bitko, klicanje poveljnikov in bojni krik.

^39:26 Ali sokol po tvoji pameti postane goden, razpenja svoje peruti proti jugu?

^39:27 Se orel na tvoje povelje vzdiguje visoko, da si napravi gnezdo v višavi?

^39:28 V skalah prebiva in prenočuje, na skalnem zobu v zaklonišču.

^39:29 Od tam si išče hrano, daleč vidijo njegove oči.

^39:30 Njegovi mladiči hlepijo po krvi, kjer so trupla, tam je on.

^40:1 Tedaj je Gospod spregovoril Jobu in rekel:

^40:2 »Se bo nasprotovalec še prepiral z Mogočnim? Kdor obtožuje Boga, naj odgovori!«

^40:3 Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel:

^40:4 Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta.

^40:5 Enkrat sem govoril, pa ne bom več odgovarjal, dvakrat, pa ne bom več poskušal.

^40:6 Tedaj je Gospod iz viharja spregovoril Jobu in rekel:

^40:7 Opaši kakor junak svoja ledja, vprašal te bom in ti me poúči!

^40:8 Hočeš razveljaviti mojo sodbo, me obsoditi, da bi ti imel prav?

^40:9 Ali imaš laket kakor Bog, grmiš z glasom kakor on?

^40:10 Okrási se z vzvišenostjo in veličastvom, obleci se v dostojanstvo in sijaj!

^40:11 Izlij izbruhe svoje jeze, poglej vsakega prevzetneža in ga ponižaj!

^40:12 Poišči vsakega ošabneža in ga ukloni, potlači krivičnike na njihovem mestu!

^40:13 Skupaj jih zakoplji v zemljo, potisni njihovo obličje v temo!

^40:14 Potem te bom hvalil tudi jaz, da ti daje zmago tvoja desnica.

^40:15 Poglej Behemóta, ki sem ga naredil kakor tebe, hrani se s travo kakor govedo.

^40:16 Glej njegovo moč v njegovih ledjih, njegovo čvrstost v mišicah njegovega trebuha.

^40:17 Svoj rep izteguje kakor cedra, kite njegovih beder so prepletene.

^40:18 Njegovo okostje je bronasto ogrodje, njegove kosti so kakor železne palice,

^40:19 on je prvenec Božjih del, nosi vgrajen svoj meč.

^40:20 Saj mu gore dajejo hrano, vse poljske živali se igrajo tam.

^40:21 Pod lotosovimi grmi leži, skrit v trstju in močvirju.

^40:22 Lotosovi grmi ga pokrivajo s senco, obdajajo ga vrbe ob vodi.

^40:23 Glej, tok reke zadržuje, ne zbeži, miren je, čeprav mu Jordan dere proti gobcu.

^40:24 Lovi ga v njegove tolmune, nos mu prebada z zajetji.

^40:25 Moreš s trnkom izvleči Leviatána, mu z vrvjo ukrotiti jezik?

^40:26 Mu vtikaš vrv iz protja skozi nozdrvi, mu s kavljem prebadaš čeljust?

^40:27 Ali te pogosto prosi, milo govori s teboj?

^40:28 Hoče skleniti zavezo s teboj, ga lahko najameš za stalnega služabnika?

^40:29 Se igraš z njim kakor ptiček, ga lahko daš na vrvico za svoje dékle?

^40:30 Ali trži z njim ribiška družba, ga delijo med trgovce?

^40:31 Ali lahko zasajaš kavlje v njegovo kožo, ribiške osti v njegovo glavo?

^40:32 Položi svojo roko nanj! Pomisli na boj! Nikar ne nadaljuj!

^41:1 Če bo njegovo zaupanje ogoljufano, mar bo podlegel tistemu, kateremu se je pokazal?

^41:2 Ne bo postal okruten, če ga bo izzival? In kdo je, ki se postavlja pred menoj?

^41:3 Kdo je prišel predme, da naj poravnam? Pod vsem nebom, moj je!

^41:4 Ne bom molčal o njegovih udih, o moči in lepoti njegove postave.

^41:5 Kdo je privzdignil robove njegove obleke, kdo je predrl njegov dvojni nagobčnik?

^41:6 Kdo je odprl vrata njegovega obličja? Okrog njegovih zob je groza.

^41:7 Prsni koš je ogrodje iz ščitov, čvrsto so strnjeni kakor s pečatom.

^41:8 Drug za drugim se tesno vrstijo, še sapica ne prodre mednje.

^41:9 Drug drugega se trdno držijo, stikajo se in se ne razklepajo.

^41:10 Njegovo kihanje izžareva svetlobo, njegove oči so kakor trepalnice zore.

^41:11 Iz njegovega žrela švigajo plamenice, uhajajo ognjene iskre.

^41:12 Iz njegovih nozdrvi se vzdiguje dim kakor iz puhajočega lonca nad ločjem.

^41:13 Njegovo dihanje je žgoče oglje, plamen mu šviga iz žrela.

^41:14 V njegovem tilniku prebiva moč, pred njim poskakuje obup.

^41:15 Podgrlje njegovega telesa je napeto, kakor zlito je na njem, nič ohlapno.

^41:16 Njegovo srce je trdo kakor kamen, trdo kakor spodnji mlinski kamen.

^41:17 Kadar se vzdigne, se prestrašijo junaki, preplašeni klonejo.

^41:18 Kogar doseže, mu meč ne pomaga, ne kratka sulica ne ščit.

^41:19 Železo ima za slamo, bron za trhel les.

^41:20 Puščica ga ne požene v beg, kamni iz prače se mu spreminjajo v strnje.

^41:21 Kij mu je kakor strnje, frčanju kopja se smeje.

^41:22 Pod seboj ima ostre črepinje, po blatu se vlači kakor mlatilne sani.

^41:23 Globoko vodo vzvalovi kakor kotel, morje speni, da je kakor mazilo.

^41:24 Za sabo pušča svetlo stezo, vodovje spreminja v sivino.

^41:25 Ni mu enakega na zemlji, narejen je brez strahu.

^41:26 Na vse gleda prezirljivo, to je kralj vseh zverin.

^42:1 Nato je Job odgovoril Gospodu in rekel:

^42:2 Zdaj vem, da vse premoreš in ni ovire za noben tvoj sklep.

^42:3 »Kdo je ta, ki brez znanja zamegljuje posvèt?« Zato sem govoril in nisem razumel reči, ki so zame pretežke in jih ne poznam.

^42:4 Poslušaj torej ti, jaz pa bom govoril, vprašal te bom in ti me poúči!

^42:5 Z ušesom sem slišal o tebi, a zdaj te je videlo moje oko.

^42:6 Zato odstopam in se kesam v prahu in pepelu.

^42:7 Potem ko je Gospod tako govoril Jobu, je Gospod rekel Elifázu Temáncu: »Moj srd se je vnel proti tebi in proti tvojima dvema prijateljema, saj o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job.

^42:8 Zdaj si torej vzemite sedem juncev in sedem ovnov, pojdite k mojemu služabniku Jobu in jih darujte v žgalno daritev zase, moj služabnik Job pa naj moli za vas. Le zaradi njega vam ne bom poplačal po vaši norosti, kajti o meni niste govorili prav kakor moj služabnik Job.«

^42:9 Tedaj so šli Elifáz Temánec, Bildád Suhéjec in Cofár Naámčan in so storili, kakor jim je ukazal Gospod. In Gospod se je ozrl na Joba.

^42:10 In Gospod je obrnil Jobovo usodo, ko je prosil za svoje prijatelje. In Gospod je dvakratno povrnil Jobu vse, kar je imel prej.

^42:11 Tedaj so prišli k njemu vsi njegovi bratje, vse njegove sestre in vsi njegovi znanci ter so jedli z njim v njegovi hiši. Izrazili so mu sožalje in ga potolažili za vse húdo, ki ga je Gospod poslal nadenj. Dali so mu tudi vsak po en cekin in po en zlat uhan.

^42:12 Gospod pa je poslej Joba blagoslavljal še bolj ko prej. Imel je štirinajst tisoč ovac in šest tisoč kamel, tisoč parov volov in tisoč oslic.

^42:13 Imel je sedem sinov in tri hčere.

^42:14 Prvi je dal ime Golobica, drugi Dišavka in tretji Lepotica.

^42:15 V vsej deželi ni bilo tako lepih žensk, kakor so bile Jobove hčere. Njihov oče jim je dal dediščino med njihovimi brati.

^42:16 Job je potem živel še sto štirideset let in videl svoje sinove in svoje vnuke do četrtega rodu.

^42:17 In Job je umrl star in nasičen z dnevi.