Jakobovo pismo

^1:1 Jakob, služabnik Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, dvanajstim rodovom v razseljenosti: lep pozdrav.

^1:2 Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje,

^1:3 saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost.

^1:4 Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.

^1:5 Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo.

^1:6 Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava.

^1:7 Tak človek naj ne misli, da bo kaj prejel od Gospoda:

^1:8 mož, ki je v duši razdvojen, nestanoviten na vseh svojih poteh.

^1:9 Ponižani brat naj se ponaša s svojo visokostjo,

^1:10 bogati pa s svojim ponižanjem, saj bo minil kakor cvet na travniku.

^1:11 Sonce namreč vzide z vročino in posuši travnik. Cvet na njem se osuje in lepota njegovega obličja izgine. Tako bo tudi bogataš ovenel na svojih poteh.

^1:12 Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo.

^1:13 Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.

^1:14 Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja.

^1:15 Nato poželenje spočne, rojeva greh, storjeni greh pa porodi smrt.

^1:16 Ne varajte se, moji ljubi bratje;

^1:17 vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.

^1:18 Po svoji volji nas je rodil z besedo resnice, da bi bili nekakšna prvina njegovih stvaritev.

^1:19 Zavedajte se, moji ljubi bratje, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo,

^1:20 kajti človekova jeza ne uresničuje Božje pravičnosti.

^1:21 Zato odpravite vso umazanost in odvečno zlo ter s krotkostjo sprejmite besedo, ki je v vas vrojena in ima moč, da reši vaše duše.

^1:22 Postanite uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.

^1:23 Če je namreč kdo poslušalec besede, ne pa njen uresničevalec, je podoben človeku, ki ogleduje svoj rojstni obraz v zrcalu;

^1:24 pogleda se, a odide in takoj pozabi, kakšen je bil.

^1:25 Človek pa, ki pozorno motri popolno postavo svobode in vztraja in ne postane pozabljiv poslušalec, temveč njen dejaven uresničevalec, bo blažen v svojem delovanju.

^1:26 Če kdo misli, da je pobožen, a ne brzda svojega jezika, temveč vara svoje srce, je njegova pobožnost prazna.

^1:27 Čista in neomadeževana pobožnost pred Bogom in Očetom je to: skrbeti za sirote in vdove v njihovi stiski ter se ohraniti neomadeževan od sveta.

^2:1 Moji bratje, svoje vere v našega Gospoda Jezusa Kristusa, Gospoda veličastva, ne združujte s pristranskostjo.

^2:2 Če pride k vašemu shodu mož z zlatim prstanom in v bleščeči obleki, pride pa tudi revež v umazani obleki,

^2:3 in se naklonjeno ozrete na tistega, ki nosi bleščečo obleko, ter rečete: »Sédi semkaj na udoben sedež,« revežu pa rečete: »Ti stopi tja,« ali: »Sédi k mojim nogam« –

^2:4 mar niste delali razlike med seboj in postali sodniki s hudobnimi mislimi?

^2:5 Poslušajte, moji ljubi bratje! Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, a bogati v veri in dediči kraljestva, ki ga je obljubil vsem, kateri ga ljubijo?

^2:6 Vi pa ste osramotili reveža. Ali vas ne zatirajo in vlačijo pred sodišča prav bogati?

^2:7 Mar ne sramotijo ravno ti čudovitega imena, ki je bilo klicano nad vas?

^2:8 Če torej po Pismu izpolnjujete kraljevsko postavo: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe, ravnate prav.

^2:9 Če pa ste pristranski, delate greh in postava vas razkriva kot kršilce postave.

^2:10 Kdor se namreč drži vse postave, krši pa eno zapoved, je kriv za kršitev vseh.

^2:11 Kajti tisti, ki je rekel: Ne prešuštvuj! je rekel tudi: Ne ubijaj! Če torej ne prešuštvuješ, ubijaš pa, si postal kršilec postave.

^2:12 Tako govorite in delajte: kot tisti, ki bodo sojeni po postavi svobode.

^2:13 Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja. Usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo.

^2:14 Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del? Mar ga lahko vera reši?

^2:15 Če sta brat ali sestra gola in jima manjka vsakdanje hrane,

^2:16 pa jima kdo izmed vas reče: »Pojdita v miru! Pogrejta se in najejta!« a jima ne daste, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?

^2:17 Tako je tudi z vero, če nima del; sama zase je mrtva.

^2:18 Vendar bo kdo rekel: »Ti imaš vero, jaz imam pa dela. Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del.

^2:19 Ti veruješ, da je Bog eden? Prav imaš. Tudi demoni verujejo, a trepetajo.«

^2:20 Hočeš spoznati, prazni človek, da je vera brez del neučinkovita?

^2:21 Ali ni bil naš oče Abraham opravičen iz del, ker je položil svojega sina Izaka na oltar?

^2:22 Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna.

^2:23 Tako se je izpolnilo Pismo, ki pravi: Abraham je verjel Bogu in to mu je bilo šteto v pravičnost, in imenovan je bil »Božji prijatelj«.

^2:24 Vidite: človek se opraviči iz del in ne samo iz vere.

^2:25 Ali ni bila tudi vlačuga Rahába prav tako opravičena iz del, ker je sprejela poslance in jih odpravila po drugi poti?

^2:26 Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.

^3:1 Moji bratje, med vami naj ne bo veliko učiteljev, ker veste, da bomo strožje sojeni.

^3:2 Vsi delamo mnogo napak. Če pa kdo v besedi ne dela napake, je popoln mož in zmožen obrzdati vse svoje telo.

^3:3 Če konjem na gobce nadenemo uzde, da bi nam bili pokorni, usmerjamo vse njihovo telo.

^3:4 Poglejte tudi ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.

^3:5 Tako je tudi jezik majhen del telesa, a se ponaša z velikimi rečmi. Poglejte, kako majhen ogenj, pa vžge tako velik gozd!

^3:6 Tudi jezik je ogenj; med deli našega telesa je jezik vesolje krivice, ki omadežuje vse telo in razvnema krog nastajanja, njega pa razvnema peklenska dolina.

^3:7 Vsakršna živalska narava – zveri, ptice, plazilci in morske živali – se človeški naravi daje ukrotiti in ta jo tudi res ukroti,

^3:8 le jezika ne more ukrotiti noben človek; nestanovitno zlo je in poln smrtonosnega strupa.

^3:9 Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti.

^3:10 Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako goditi.

^3:11 Je mar studenec v istem izviru sladek in grenek?

^3:12 Ali lahko, moji bratje, smokva rodi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.

^3:13 Kdo med vami je moder in razumen? Z lepim življenjem naj pokaže svoja dela v krotkosti modrosti.

^3:14 Če pa imate v srcu grenko nevoščljivost in prepirljivost, se nikar ne hvalíte in ne lažite proti resnici.

^3:15 Ta modrost ne prihaja od zgoraj, temveč je zemska, duševna, demonska.

^3:16 Kjer sta namreč nevoščljivost in prepirljivost, tam je nered in vsakršno zlo.

^3:17 Modrost pa, ki je od zgoraj, je najprej čista, nato miroljubna, prizanesljiva, dovzetna, polna usmiljenja in dobrih sadov, brez razločevanja in hinavščine.

^3:18 In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.

^4:1 Od kod med vami boji in od kod prepiri? Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa?

^4:2 Želite, a nimate. Ubijate in zavidate, in vendar ne morete doseči. Prepirate se in bojujete, pa nimate, ker ne prosite.

^4:3 Prósite, pa ne prejemate, ker slabo prósite – namreč zato, da bi to porabili za svoje naslade.

^4:4 Prešuštnice, ali ne veste, da je prijateljstvo s svetom sovraštvo do Boga? Kdor hoče biti prijatelj sveta, postane Božji sovražnik.

^4:5 Ali mislite, da Pismo v prazno pravi: »Bog do ljubosumnosti hrepeni po Duhu, ki ga je naselil v nas.«

^4:6 Toda on daje večjo milost, zato Pismo pravi: Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost.

^4:7 Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil.

^4:8 Približajte se Bogu in se vam bo približal. Umijte si roke, grešniki, in očistite si srca, vi, ki ste v duši razdvojeni.

^4:9 Začutite svojo nesrečo, žalujte in jokajte; vaš smeh naj se spremeni v žalost in veselje v potrtost.

^4:10 Ponižajte se pred Gospodom in povišal vas bo.

^4:11 Bratje, ne govorite drug proti drugemu! Kdor govori proti bratu ali svojega brata obsoja, obrekuje postavo in obsoja postavo. Če pa obsojaš postavo, nisi uresničevalec postave, ampak sodnik.

^4:12 Zakonodajalec in sodnik je eden, tisti, ki lahko reši in pogubi. Kdo pa si ti, ki obsojaš bližnjega?

^4:13 Poslušajte torej vi, ki pravite: »Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili,«

^4:14 a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč, ki se za kratek čas pokaže in nato izgine.

^4:15 Rajši recite: »Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to ali ono.«

^4:16 Zdaj pa se bahate v svoji prevzetnosti; vsako takšno bahanje je zlo.

^4:17 Kdor torej zna delati dobro, pa ne dela, ima greh.

^5:1 No, bogataši, razjokajte se in tarnajte zaradi nesreč, ki prihajajo nad vas.

^5:2 Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji.

^5:3 Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rja bo pričala zoper vas ter razjedla vaše meso kakor ogenj. V zadnjih dneh ste kopičili zaklade.

^5:4 Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami.

^5:5 Razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca.

^5:6 Pravičnega ste obsodili in ubili – ni se vam upiral.

^5:7 Zato, bratje, potrpite do Gospodovega prihoda! Glejte, poljedelec pričakuje dragocen sad zemlje in potrpežljivo čaka, dokler ne prejme zgodnjega in poznega dežja.

^5:8 Potrpite tudi vi; utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu.

^5:9 Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati.

^5:10 Bratje, za zgled trpljenja in potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu.

^5:11 Glejte, blagrujemo tiste, ki so bili stanovitni. Slišali ste o Jobovi stanovitnosti in videli ste Gospodov konec – da je Gospod zelo sočuten in usmiljen.

^5:12 Predvsem pa, moji bratje, ne prisegajte, ne pri nebu ne pri zemlji ne s kako drugo prisego. Vaš »da« naj bo »da« in vaš »ne« naj bo »ne«, da ne zapadete sodbi.

^5:13 Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice.

^5:14 Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem.

^5:15 In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni.

^5:16 Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega.

^5:17 Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev.

^5:18 Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad.

^5:19 Moji bratje, če kdo od vas zaide od resnice in ga drug spreobrne,

^5:20 vedite, da tisti, ki grešnika spreobrne iz blodnje njegove poti, njegovo dušo reši iz smrti in pokrije množico grehov.