Hebrejcem

^1:1 Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih,

^1:2 v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove.

^1:3 On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.

^1:4 Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil.

^1:5 Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil? In spet: Jaz mu bom oče in on mi bo sin.

^1:6 Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi: Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli.

^1:7 Glede angelov pravi: Tisti, ki vetrove dela za svoje angele, za svoje služabnike plamene ognja,

^1:8 o Sinu pa: Tvoj prestol, o Bog, traja na vekov veke, žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva.

^1:9 Ljubil si pravičnost in sovražil nepostavnost, zato te je Bog, tvoj Bog, mazilil z oljem veselja bolj kakor tvoje vrstnike.

^1:10 In: Ti, Gospod, si v začetku utemeljil zemljo in nebesa so delo tvojih rok.

^1:11 Ona dva bosta prešla, ti pa ostaneš. Vsa se bosta postarala kakor obleka,

^1:12 kakor ogrinjalo ju boš zvil, kakor plašč – in se bosta spremenila. Ti pa si isti in tvoja leta ne bodo minila.

^1:13 Kateremu izmed angelov je kdaj rekel: Sédi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog?

^1:14 Mar niso vsi ti le duhovi, ki opravljajo službo in so poslani, da strežejo zaradi tistih, ki bodo dediči odrešenja?

^2:1 Zato moramo biti bolj pozorni na to, kar smo slišali, da nas tok ne odplavi.

^2:2 Kajti če se je beseda, ki so jo oznanjali angeli, izkazala za trdno in če je vsaka kršitev in neposlušnost dobila pravično povračilo,

^2:3 le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje, o katerem je začel govoriti Gospod, in so ga tisti, ki so ga slišali, utrdili med nami.

^2:4 Zanj je pričal tudi Bog z znamenji in čudeži, z raznovrstnimi močmi in s podeljevanji Svetega Duha po svoji volji.

^2:5 Prihodnjega sveta, o katerem govorimo, namreč ni podredil angelom,

^2:6 kajti nekje je nekdo pričeval: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?

^2:7 Naredil si ga malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal,

^2:8 vse si položil pod njegove noge. Ko mu je namreč vse podvrgel, ni pustil ničesar, kar mu ne bi bilo podvrženo. Zdaj sicer še ne vidimo, da mu je vse podvrženo.

^2:9 Gledamo pa njega, ki je bil postavljen malo nižje od angelov, Jezusa, kako je ovenčan s slavo in častjo, ker je pretrpel smrt, da bi po Božji milosti okusil smrt za vsakogar.

^2:10 On, za katerega je vse in po katerem je vse, je namreč veliko sinov pripeljal v slavo. Zato se je spodobilo, da je tistega, ki je začetnik njihovega odrešenja, izpopolnil s trpljenjem.

^2:11 Vsi so namreč iz enega, tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni. Zato ga ni sram, da jih imenuje brate,

^2:12 ko pravi: Oznanjal bom tvoje ime svojim bratom, sredi zbora te bom hvalil,

^2:13 in spet: Vanj bom zaupal, in spet: Glej, jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog.

^2:14 Ker pa so otroci deležni krvi in mesa, je prav tako tudi on privzel oboje, da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča,

^2:15 in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost.

^2:16 Toda ne zavzema se za angele, temveč za Abrahamovo potomstvo.

^2:17 Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen, v tem, kar se nanaša na Boga, pa zanesljivi véliki duhovnik, ki opravlja spravno daritev za grehe ljudstva.

^2:18 Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim.

^3:1 Zato, sveti bratje, deležni nebeškega klica, pomislite na Jezusa, apostola in vélikega duhovnika vere, ki jo izpovedujemo.

^3:2 On je bil zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil Mojzes zvest v vsej njegovi hiši.

^3:3 Jezus je namreč v primerjavi z Mojzesom zaslužil toliko večjo slavo, kolikor večja čast gre tistemu, ki je hišo zgradil, kakor hiši sami.

^3:4 Vsako hišo pač kdo gradi. Tisti, ki je zgradil vse, pa je Bog.

^3:5 Mojzes je bil sicer zvest v vsej njegovi hiši kot služabnik, da bi pričeval o tem, kar naj bi se pozneje govorilo,

^3:6 Kristus pa je bil zvest kot Sin, in sicer nad svojo hišo. Njegova hiša pa smo mi, če ohranimo zaupnost in ponos, ki ga daje upanje.

^3:7 Zato – kakor govori Sveti Duh: Če danes zaslišite njegov glas,

^3:8 ne zakrknite svojih src kakor ob uporu, kakor na dan preizkušnje v puščavi,

^3:9 kjer so me vaši očetje preizkušali, me preverjali, čeprav so

^3:10 štirideset let gledali moja dela. Zato sem težko prenašal ta rod in rekel: »Vedno blodijo v srcu, niso spoznali mojih poti.«

^3:11 Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo stopili v moj počitek.«

^3:12 Pazíte, bratje, da v katerem med vami ne bo hudobnega in nevernega srca in bi odstopil od živega Boga.

^3:13 Nasprotno, iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh.

^3:14 Kristusa smo namreč deležni, če bomo obstoj, ki smo ga prejeli na začetku, ohranili neomajen do konca,

^3:15 saj je rečeno: Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!

^3:16 Kdo so bili tisti, ki so poslušali, pa so se upirali? Mar ne vsi, ki so pod Mojzesovim vodstvom šli iz Egipta?

^3:17 Koga je štirideset let težkó prenašal? Mar ne tistih, ki so grešili in katerih trupla so popadala v puščavi?

^3:18 Katerim je prisegel, da ne bodo stopili v njegov počitek, če ne tistim, ki so bili nepokorni?

^3:19 Tako vidimo, da zaradi nevere niso mogli vstopiti.

^4:1 Bojmo se torej, da bi kateri izmed vas mislil, da je zamudil, ko pa še traja obljuba glede vstopa v njegov počitek.

^4:2 Nam je bil oznanjen evangelij prav tako kakor onim, le da njim ni koristila beseda, ki so jo slišali, ker se v veri niso pridružili tistim, ki so poslušali.

^4:3 Mi, ki smo vero sprejeli, pa stopamo v počitek, kakor je rekel: Tako sem prisegel v svoji jezi: »Ne bodo stopili v moj počitek.« Pa vendar so bila njegova dela dokončana že od stvarjenja sveta.

^4:4 Kajti nekje je rekel o sedmem dnevu takole: In Bog je počival sedmi dan od vseh svojih del.

^4:5 In na istem mestu spet pravi: Ne bodo stopili v moj počitek.

^4:6 Ker torej ta še vedno ostaja, da bi nekateri prišli vanj, a tisti, ki jim je bil evangelij oznanjen prej, zaradi nepokornosti vanj niso stopili,

^4:7 znova določa neki dan, danes, ko po Davidu čez toliko časa pove, kakor je bilo že rečeno: Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src!

^4:8 Ko bi jih namreč Józue pripeljal v počitek, po vsem tem ne bi govoril o nekem drugem dnevu.

^4:9 Potemtakem sobotni počitek čaka Božje ljudstvo.

^4:10 Kdor namreč stopi v njegov počitek, se spočije od svojih del, kakor se je Bog od svojih.

^4:11 Potrudimo se torej stopiti v ta počitek, da ne bo kdo po tem zgledu padel zaradi nepokornosti.

^4:12 Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca.

^4:13 Ni je namreč stvari, ki bi bila nevidna pred njim. Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.

^4:14 Trdno se torej držimo veroizpovedi, ker imamo veličastnega vélikega duhovnika, ki je šel skozi nebesa, Jezusa, Božjega Sina.

^4:15 Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem, vendar brez greha.

^4:16 Bližajmo se torej z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje in našli milost, ki nam bo v pravem trenutku pomagala.

^5:1 Vsak véliki duhovnik je vzet izmed ljudi in postavljen ljudem v korist glede tega, kar se nanaša na Boga: da daruje daritve in žrtve za grehe.

^5:2 Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo.

^5:3 Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe.

^5:4 In nihče si te časti ne jemlje sam, ampak ga kliče Bog, kakor Arona.

^5:5 Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da je postal véliki duhovnik, ampak ga je poveličal tisti, ki mu je rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil,

^5:6 kakor pove tudi drugje: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.

^5:7 On je v dneh svojega mesa daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bil je uslišan zaradi spoštovanja do Boga.

^5:8 Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti,

^5:9 dosegel popolnost in postal vsem, ki so mu poslušni, izvir večnega odrešenja,

^5:10 ko ga je Bog razglasil za vélikega duhovnika po Melkízedekovem redu.

^5:11 O tem bi lahko veliko govoril, pa bi težkó razložil, ker se vam ne ljubi poslušati.

^5:12 Čeprav bi namreč morali biti po tem času že učitelji, ponovno potrebujete koga, da bi vas naučil začetne prvine Božjih izrekov. Postali ste potrebni mleka, ne močne hrane.

^5:13 Kdor se namreč hrani z mlekom, nima izkušnje z besedo pravičnosti, saj je še otrok.

^5:14 Močna hrana je za odrasle, za take, ki imajo zaradi svoje trajne drže izurjena čutila, da razlikujejo med dobrim in zlim.

^6:1 Pustimo torej začetni govor o Kristusu in se povzpnimo k popolnosti. Ne začenjajmo znova polagati temelja, namreč spreobrnjenja od mrtvih del in vere v Boga,

^6:2 nauka o krščevanjih, polaganju rok, vstajenju od mrtvih in večni sodbi.

^6:3 To pa bomo storili, če Bog dovoli.

^6:4 Kajti nemogoče je take, ki so bili nekoč že razsvetljeni in so že okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha,

^6:5 take, ki so okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta,

^6:6 pa so padli, takó prenoviti, da bi se spreobrnili, ker sami sebi znova križajo in sramotijo Božjega Sina.

^6:7 Kajti prst, ki pije nanjo pogosto padajoči dež in rodi koristne rastline tistim, ki jo obdelujejo, je deležna Božjega blagoslova.

^6:8 Če pa rodi trnje in osat, je ničvredna in grozi ji prekletstvo. Njen konec je požganina.

^6:9 Glede vas, ljubi, pa smo prepričani, da so stvari boljše, takšne, ki so povezane z odrešenjem, čeprav tako govorimo.

^6:10 Bog seveda ni krivičen, da bi pozabil na vaše delo in ljubezen, ki ste jo izkazali njegovemu imenu, ko ste stregli in še strežete svetim.

^6:11 Želimo pa, da vsak izmed vas pokaže isto vnemo, tako da bo vaše upanje povsem gotovo prav do konca,

^6:12 da ne postanete leni, ampak posnemovalci tistih, ki so zaradi vere in potrpežljivosti postali dediči obljub.

^6:13 Ko je namreč Bog dal Abrahamu obljubo, je prisegel sam pri sebi, in ker ni mogel priseči pri večjem,

^6:14 je rekel: Resnično, obilno te bom blagoslovil in te silno namnožil.

^6:15 Abraham je potrpežljivo čakal in dočakal izpolnitev obljube.

^6:16 Ljudje prisegajo pri večjem in, da bi prišli do konca kakršnega koli prerekanja, v potrditev prisežejo.

^6:17 Ker je Bog hotel dedičem obljube še bolj jasno pokazati, da je njegov sklep neomajen, je posredoval še s prisego.

^6:18 Tako sta dve neomajni dejanji, v katerih se Bog ne more zlagati, v veliko tolažbo nam, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas.

^6:19 To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo,

^6:20 kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus, ki je postal véliki duhovnik na veke, po Melkízedekovem redu.

^7:1 Ta Melkízedek, kralj v Salemu, duhovnik Najvišjega Boga, je šel naproti Abrahamu, ko se je ta vračal iz poboja kraljev, in ga je blagoslovil;

^7:2 in njemu je Abraham odmeril desetino od vsega. Melkízedekovo ime pomeni najprej kralj pravičnosti; kralj Salema pa pomeni tudi kralj miru.

^7:3 Brez očeta je, brez matere, brez rodovnika, brez začetka dni in brez konca življenja; podoben pa je Božjemu Sinu in ostane duhovnik za vselej.

^7:4 Glejte, kako velik je ta, ki mu je dal celo očak Abraham desetino od plena!

^7:5 Res je, tudi tisti Levijevi sinovi, ki sprejemajo duhovništvo, imajo naročilo, naj po postavi pobirajo desetino od svojega ljudstva, od svojih bratov, ki so vendar izšli iz Abrahamovih ledij.

^7:6 Óni pa ni bil njihovega rodu, a je od Abrahama dobil desetino in ga blagoslovil: njega, ki je imel obljube.

^7:7 Nesporno pa je, da to, kar je višje, blagoslavlja to, kar je nižje.

^7:8 Tu prejemajo desetino umrljivi ljudje, tam pa tisti, o katerem je izpričano, da živi.

^7:9 Takole naj povem: po Abrahamu je odštel desetino tudi Levi, ki prejema desetino,

^7:10 saj je bil še v prednikovih ledjih, ko je Abrahamu šel naproti Melkízedek.

^7:11 Ko bi bila torej popolnost uresničena po levitskem duhovništvu – ljudstvo je namreč pod njim dobilo postavo – čemu bi bilo še potrebno, da nastopi drug duhovnik po Melkízedekovem redu? Zakaj se ne bi imenoval po Aronu?

^7:12 Kadar pa se zamenja duhovništvo, mora nastopiti tudi zamenjava postave.

^7:13 Tisti pa, o katerem govorim, pripada drugemu rodu, iz katerega ni nihče služil oltarju.

^7:14 Jasno je namreč, da naš Gospod izvira iz Juda, iz rodu, o katerem glede duhovnikov ni Mojzes rekel ničesar.

^7:15 Vse postane še bolj očitno, če nastopi drug duhovnik, ki je podoben Melkízedeku,

^7:16 ta, ki ni postal duhovnik po postavi mesene zapovedi, temveč po moči neuničljivega življenja.

^7:17 Pričevanje se namreč glasi: Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu.

^7:18 S tem pa je razveljavljena prejšnja zapoved, zaradi njene slabotnosti in nekoristnosti,

^7:19 saj ni postava ničesar pripeljala do popolnosti, ampak uvaja boljše upanje, po katerem se bližamo Bogu.

^7:20 In to se ni zgodilo brez priseganja. Oni so namreč postali duhovniki brez prisege,

^7:21 ta pa s prisego tistega, ki mu je rekel: Gospod je prisegel in se ne bo kesal: »Ti si duhovnik na veke.«

^7:22 Zato je Jezus tudi postal pôrok boljše zaveze.

^7:23 Poleg tega je bilo onih duhovnikov več, ker jim je smrt preprečevala, da bi ostali dlje,

^7:24 ta pa ima, ker ostaja živ na veke, nespremenljivo duhovništvo.

^7:25 Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje.

^7:26 Takšen véliki duhovnik je bil za nas tudi primeren: svet, nedolžen, brez zla; tak, ki je ločen od grešnikov in je postal višji od nebes,

^7:27 tak, ki mu ni treba kakor vélikim duhovnikom dan za dnem žrtvovati najprej za svoje grehe in nato za grehe ljudstva. To je namreč storil enkrat za vselej, ko je daroval sam sebe.

^7:28 Postava namreč postavlja za vélike duhovnike ljudi, ki so podvrženi slabotnosti; beseda priseganja, ki je prišla za postavo, pa postavlja Sina, ki je postal popoln na veke.

^8:1 Poglavitno pri tem, o čemer govorimo, pa je tole: takšnega vélikega duhovnika imamo, ki je sédel na desno prestola veličastja v nebesih

^8:2 in je služabnik svetišča in resničnega šotora, katerega je postavil Gospod in ne človek.

^8:3 Vsak véliki duhovnik je namreč postavljen zato, da daruje daritve in žrtve. Zato mora tudi naš imeti kaj, kar bo daroval.

^8:4 Ko bi bil torej na zemlji, niti ne bi bil duhovnik, ker so tu že taki, ki darujejo darove v skladu s postavo.

^8:5 Toda ti služijo le prispodobi in senci tega, kar je v nebesih, kakor je bilo pač rečeno Mojzesu, ko je nameraval postaviti šotor: Glej, pravi, da boš naredil vse po podobi, ki ti je bila pokazana na gori!

^8:6 Dobil je torej toliko odličnejšo službo, kolikor je tudi srednik boljše zaveze, take, ki je vzpostavljena na boljših obljubah.

^8:7 Ko bi bila namreč tista prva brez graje, ne bi iskali prostora za drugo.

^8:8 Tako pa jih graja in pravi: Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo hišo in z Judovo hišo sklenil novo zavezo;

^8:9 ne take, kakor je bila zaveza, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele. Ker sami niso ostali v moji zavezi, tudi jaz nisem skrbel zanje, govori Gospod.

^8:10 To je namreč zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod: Svoje postave bom dal v njihov razum, v njihova srca jih bom zapisal. Jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.

^8:11 Ne bodo učili vsak svojega rojaka, vsak svojega brata in rekli: »Spoznaj Gospoda!« ker me bodo poznali vsi, od najmlajšega do najstarejšega med njimi.

^8:12 Zakaj milosten bom do njihovih krivic in njihovih grehov se ne bom več spominjal.

^8:13 S tem da govori o novi zavezi, je prejšnjo razglasil za staro. Kar pa zastari in se postara, se bliža izginotju.

^9:1 Prejšnja zaveza je res imela bogoslužna določila in pozemeljsko svetišče.

^9:2 Postavljen je bil namreč prvi šotor. Temu pravimo »sveto«. V njem so bili svečnik, miza in položeni hlebi.

^9:3 Za drugim zagrinjalom pa je bil šotor, ki mu pravimo »presveto«.

^9:4 V njem je bil zlat kadilni oltar in skrinja zaveze. Ta je bila z vseh strani obložena z zlatom. V njej je bila zlata posoda z mano in Aronova palica, ki je ozelenela, in tabli zaveze.

^9:5 Nad njo sta bila keruba veličastva, ki sta metala senco na spravni pokrov. Toda o tem zdaj ne bomo podrobno govorili.

^9:6 Te reči so bile torej urejene takole: v prvi šotor stopajo duhovniki vedno, ko opravljajo bogoslužje,

^9:7 v drugega pa enkrat na leto samo véliki duhovnik, pa ne brez krvi, ki jo daruje zase in za nenamerne prestopke ljudstva.

^9:8 S tem Sveti Duh kaže, da pot v svetišče še ni odprta, dokler še stoji prvi šotor,

^9:9 kar je podoba za sedanji čas. V njem se namreč darujejo daritve in žrtve, ki pa ne morejo tistega, ki službo opravlja, narediti popolnega v vesti,

^9:10 ker gre le za jedi in pijače in razna umivanja, pač za mesene predpise, ki so veljali do časa preureditve.

^9:11 Nato pa je prišel Kristus kot véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile. Skozi večji in popolnejši šotor, ki ni narejen z rokami, se pravi, ki ni od tega stvarstva,

^9:12 je stopil v svetišče enkrat za vselej, ne s krvjo kozlov in juncev, temveč s svojo krvjo, in dosegel večno odkupljenje.

^9:13 Kajti če škropljenje s krvjo kozlov in volov in juničjim pepelom omadeževane posvečuje, da se jim očisti meso,

^9:14 koliko bolj bo kri Kristusa, ki je po večnem Duhu sam sebe brezmadežnega daroval Bogu, očistila našo vest mrtvih del, da bomo služili živemu Bogu.

^9:15 Zato je srednik nove zaveze, da bi po smrti, ki jo je pretrpel za odkupitev od prestopkov v prvi zavezi, tisti, ki so poklicani, prejeli obljubljeno večno dediščino.

^9:16 Kjer namreč gre za oporoko, mora biti dokazana oporočnikova smrt.

^9:17 Oporoka je namreč veljavna po smrti, saj nima moči, dokler oporočnik živi.

^9:18 Zato tudi prva zaveza ni stopila v veljavo brez krvi.

^9:19 Ko je namreč Mojzes oznanil vsemu ljudstvu vse zapovedi, kakor so v postavi, je vzel kri juncev in kozlov z vodo, s škrlatno rdečo volno in s hizopom, poškropil knjigo in vse ljudstvo

^9:20 in rekel: To je kri zaveze, ki vam jo je Bog zapovedal.

^9:21 Prav tako je s krvjo pokropil tudi šotor in vse bogoslužno orodje.

^9:22 In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez prelitja krvi ni odpuščanja.

^9:23 Že podobe nebeških reči morajo torej biti očiščene s takimi žrtvami, nebeške reči same pa z žrtvami, ki so od teh boljše.

^9:24 Kristus namreč ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila roka in bi bilo le odtis resničnega, ampak v sama nebesa, da se je zdaj za nas pojavil pred Božjim obličjem,

^9:25 tudi ne, da bi sebe večkrat daroval, kakor véliki duhovnik hodi v svetišče vsako leto s tujo krvjo.

^9:26 Ko bi bilo tako, bi moral od začetka sveta večkrat trpeti. Tako pa se je razodel enkrat ob koncu vekov, da je prek svoje žrtve odpravil greh.

^9:27 Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba,

^9:28 tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo.

^10:1 Postava vsebuje le senco prihodnjih dobrin in ne prave podobe stvari. Zato kljub istim žrtvam, ki jih neprestano darujejo iz leta v leto, nikoli ne more pripeljati do popolnosti tistih, ki se približujejo.

^10:2 Mar jih sicer ne bi nehali opravljati, saj se darovalci, ko bi bili enkrat očiščeni, ne bi več zavedali nobenega greha?

^10:3 Toda po njih se vsako leto oživlja spomin na grehe.

^10:4 Nemogoče je namreč, da bi grehe odvzemala kri volov in kozlov.

^10:5 Zato pravi ob svojem prihodu na svet: Žrtve in daritve nisi hotel, a telo si mi pripravil.

^10:6 Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč.

^10:7 Tedaj sem rekel: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo.«

^10:8 Prej pravi: Žrtev in daritev in žgalnih daritev in daritev za greh nisi hotel in ti niso bile všeč. In te se darujejo po postavi.

^10:9 Za tem je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo. Prvo torej odpravlja, da bi postavil drugo.

^10:10 V tej volji smo z daritvijo telesa Jezusa Kristusa posvečeni enkrat za vselej.

^10:11 Vsak duhovnik dan za dnem stoje opravlja bogoslužje in večkrat daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odvzeti grehov.

^10:12 Ta pa je za grehe daroval eno samo žrtev in za vekomaj sédel na Božjo desnico.

^10:13 Odtlej pa čaka, da bodo njegovi sovražniki položeni k njegovim nogam za podnožje.

^10:14 Z eno samo daritvijo je torej za vselej naredil popolne tiste, ki so posvečeni.

^10:15 To nam namreč pričuje tudi Sveti Duh, saj najprej pravi:

^10:16 To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod: Svoje postave bom dal v njihova srca, v njihov razum jih bom zapisal,

^10:17 in njihovih grehov in njihovih nepostavnosti se ne bom več spominjal.

^10:18 Kjer pa je vse to odpuščeno, ni več daritve za grehe.

^10:19 Bratje, ker imamo zaupnost, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče,

^10:20 in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso,

^10:21 in imamo tudi veličastnega duhovnika nad Božjo hišo,

^10:22 prihajajmo z resničnim srcem in v polni gotovosti vere, saj smo v srcih očiščeni slabe vesti in naše telo je umito s čisto vodo.

^10:23 Oklepajmo se neomajne izpovedi upanja, ker je on, ki je dal obljubo, zvest.

^10:24 Mislimo drug na drugega, takó da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom.

^10:25 Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.

^10:26 Če namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo dobili spoznanje resnice, ne ostane za grehe nobena žrtev več,

^10:27 ampak le strašno čakanje na sodbo in razjarjenost ognja, ki bo požrl nasprotnike.

^10:28 Če kdo Mojzesovo postavo zavrže, ga po pričevanju dveh ali treh prič brez usmiljenja doleti smrt.

^10:29 Kaj mislite, koliko hujšo kazen bo zaslužil šele tisti, ki potepta Božjega Sina, tisti, ki ima za navadno tisto kri zaveze, s katero je bil posvečen, tisti, ki zasramuje Duha milosti?

^10:30 Saj vendar vemo, kdo je rekel: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, in spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo.

^10:31 Strašno je pasti v roke živega Boga.

^10:32 Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste bili razsvetljeni, že ste v trpljenju prestali velik boj.

^10:33 Zdaj ste bili javno izpostavljeni sramotenjem in stiskam, zdaj ste bili tovariši tistih, ki jih je to zadelo.

^10:34 Tudi z vklenjenimi ste sočustvovali. Z veseljem ste prenesli, da so vam pobrali imetje, ker ste vedeli, da imate boljšo in neminljivo posest.

^10:35 Ne zavrzite torej svoje zaupnosti, ki jo čaka veliko plačilo.

^10:36 Kajti stanovitnost vam je potrebna, pa boste izpolnili Božjo voljo in tako dosegli, kar je obljubljeno.

^10:37 Zakaj še malo, prav malo in prišel bo ta, ki prihaja, in ne bo odlašal.

^10:38 Moj pravični bo živel iz vere. In: Če pa se odtegne, moja duša nad njim nima veselja.

^10:39 Mi pa nismo med tistimi, ki bi odstopali in se tako pogubili, temveč med tistimi, ki verujejo in tako rešijo dušo.

^11:1 Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo.

^11:2 Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih.

^11:3 Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže.

^11:4 Po veri je Abel daroval Bogu večjo žrtev kakor Kajn. Po veri se je zanj pričalo, da je pravičen, ker je sam Bog pričal za njegove darove. Po njej še vedno govori, čeprav je umrl.

^11:5 Po veri je bil Henoh vzet, da ni videl smrti, in ga ni bilo najti, ker ga je Bog vzel. Kajti preden je bil vzet, je bilo zanj pričano, da je Bogu všeč.

^11:6 Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.

^11:7 Po veri je bil Noe vpeljan v stvari, ki še niso bile vidne, in v svetem strahu je naredil ladjo, da bi rešil svojo družino. Po veri je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je v skladu z vero.

^11:8 Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je, ne da bi vedel, kam gre.

^11:9 Po veri se je priselil v obljubljeno deželo kot v tujino in z Izakom in Jakobom, ki sta bila z njim deležna iste obljube, prebival v šotorih.

^11:10 Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog.

^11:11 Po veri je tudi sama Sara, ki je bila neplodna, dobila moč, da je kljub starosti spočela, saj je bila prepričana, da je zvest tisti, ki je dal obljubo.

^11:12 Zato se je tudi rodila enemu, in to omrtvelemu, tolikšna množica potomcev, kolikor je zvezd na nebu in kakor je brez števila peska na morskem obrežju.

^11:13 V veri so pomrli vsi ti. Niso doživeli izpolnitve obljub, vendar so jih iz daljave gledali, pozdravljali in priznavali, da so na zemlji tujci in priseljenci.

^11:14 Tisti pa, ki takó govorijo, razodevajo, da domovino iščejo.

^11:15 Ko bi imeli v mislih tisto domovino, iz katere so prišli, bi imeli priložnost, da se vrnejo.

^11:16 Tako pa so hrepeneli po boljši, po nebeški. Zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog, saj jim je pripravil mesto.

^11:17 Po veri je preizkušani Abraham v dar nesel Izaka. Edinorojenega sina je bil voljan darovati, on, ki je prejel obljube

^11:18 in mu je bilo rečeno: Po Izaku se ti bo imenovalo potomstvo.

^11:19 Mislil si je, da more Bog tudi od mrtvih obujati. Zato ga je – rečeno v prispodobi – dobil nazaj od mrtvih.

^11:20 Po veri in zavoljo prihodnjih stvari je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava.

^11:21 Po veri je umirajoči Jakob blagoslovil oba Jožefova sinova in je molil, oprt na vrh svoje palice.

^11:22 Po veri je Jožef na smrtni postelji opozarjal na izhod Izraelovih sinov in dal naročila glede svojih kosti.

^11:23 Po veri so starši Mojzesa po rojstvu tri mesece skrivali, ker so videli, da je deček lep. Niso se bali kraljevega ukaza.

^11:24 Po veri je Mojzes odklonil, ko je odrasel, da bi ga imenovali sina faraonove hčere.

^11:25 Raje si je skupaj z Božjim ljudstvom izbral trpljenje kakor kratkotrajno uživanje greha.

^11:26 Zasramovanje maziljenca je imel za večje bogastvo kakor zaklade Egipta. Gledal je namreč na povračilo.

^11:27 Po veri je zapustil Egipt. Ni se ustrašil kraljeve jeze, temveč je vztrajal, kakor bi gledal Nevidnega.

^11:28 Po veri je obhajal pasho in je kropil s krvjo, da se njih ne bi dotaknil pokončevalec prvorojencev.

^11:29 Po veri so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem, Egipčane pa, ki so poskusili isto, so pogoltnili valovi.

^11:30 Po veri se je zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni korakali okoli njega.

^11:31 Po veri je vlačuga Rahába z mirom sprejela oglednike in ni bila pokončana hkrati z nepokornimi.

^11:32 Kaj naj še rečem? Saj bi mi zmanjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o Gideónu, Baráku, Samsonu, Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih.

^11:33 Ti so po veri premagovali kraljestva, ravnali pravično, prejeli obljube. Levom so gobce zaprli,

^11:34 silo ognja so pogasili, ušli so rezilu meča, iz slabotnosti so postali močni, okrepili so se v boju in v beg so pognali tuje trume.

^11:35 Žene so spet dobile svoje mrtve, ker so vstali, drugi pa so bili mučeni in niso sprejeli oprostitve, da bi dosegli boljše vstajenje.

^11:36 Drugi so izkusili zasmehovanje in bičanje pa še verige in ječo.

^11:37 Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča, okrog so hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah, trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje.

^11:38 Tisti, ki jih svet ni bil vreden, so se potikali po puščavah, po gorah, po votlinah in podzemeljskih jamah.

^11:39 Zaradi vere je bilo za vse te pričano, vendar niso dosegli izpolnitve obljube,

^11:40 kajti Bog je za nas priskrbel nekaj boljšega, tako da oni ne bi dosegli popolnosti brez nas.

^12:1 Ker nas torej obdaja tako velik oblak pričevalcev, tudi mi odstranimo vsakršno breme in greh, ki nas zlahka prevzame, ter vztrajno tecimo v tekmi, ki nas čaka.

^12:2 Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.

^12:3 Pomislite vendar nanj, ki je od grešnikov pretrpel tolikšno nasprotovanje, da se v svojih dušah ne boste utrudili in omagali.

^12:4 Niste se še do krvi uprli v boju zoper greh.

^12:5 Pozabili ste na spodbudo, ki vam govori kakor sinovom: Moj sin, ne zaničuj Gospodove vzgoje in ne omaguj, kadar te kara.

^12:6 Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema.

^12:7 Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal?

^12:8 Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi.

^12:9 Sicer pa, svoje telesne očete smo imeli za vzgojitelje in smo jih spoštovali. Mar se ne bomo veliko bolj pokorili Očetu duhov in bomo živeli?

^12:10 Oni so namreč vzgajali le za nekaj dni, in sicer po lastni presoji, ta pa v našo korist, da bi postali deležni njegove svetosti.

^12:11 Nobeno vzgajanje pa v tistem trenutku ni prijetno, ampak bridko. Pozneje pa daje tistim, ki jih je izurilo, miren sad pravičnosti.

^12:12 Zato zravnajte onemogle roke in klecava kolena

^12:13 in za svoje noge napravite ravne steze, da se to, kar šepa, ne bo izvinilo, marveč bo ozdravelo.

^12:14 Prizadevajte si za mir z vsemi in za posvečenost. Brez nje nihče ne bo videl Gospoda.

^12:15 Pazite, da nihče ne ostane brez Božje milosti, da ne bo pognala nobena grenka korenina, ki bi povzročila zmedo in bi se z njo mnogi omadeževali.

^12:16 Nihče naj ne bo nečistnik ali posvetnjaški, kakor Ezav, ki je za eno jed prodal pravice svojega prvorojenstva.

^12:17 Saj veste, da je pozneje želel podedovati blagoslov, a je bil zavržen – ni namreč našel možnosti za kesanje –, čeprav je zanj prosil v solzah.

^12:18 Niste se namreč približali kakšni otipljivi stvari, plamenečemu ognju, mraku, temi, viharju,

^12:19 ne donenju trobente ne glasu besed: tisti, ki so ga poslušali, so prosili, naj jim ne bi bilo več treba poslušati besede.

^12:20 Niso namreč mogli prenašati ukaza: Tudi če se žival dotakne gore, jo je treba kamnati.

^12:21 Da, ta prizor je bil tako strašen, da je celo Mojzes rekel: »Strah me je in trepetam.«

^12:22 Vi ste se približali gori Sionu in mestu živega Boga, nebeškemu Jeruzalemu, nepreštevnim angelom, prazničnemu zboru

^12:23 in Cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhovom pravičnih, ki so dosegli popolnost,

^12:24 in sredniku nove zaveze Jezusu in krvi kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova.

^12:25 Glejte, da ne boste zavrnili njega, ki govori. Kajti če niso ušli oni, ki so zavrgli tistega, ki jih je svaril na zemlji, bomo tem manj mi, če bi odklonili njega, ki nas svari iz nebes.

^12:26 Njegov glas je takrat stresel zemljo, zdaj pa je dal obljubo in rekel: Še enkrat bom stresel, pa ne le zemljo, temveč tudi nebo.

^12:27 Še enkrat pomeni prestavitev tega, kar se kot ustvarjeno lahko zamaje, da bi ostalo to, kar se ne maje.

^12:28 Ker torej prejemamo neomajno kraljestvo, bodimo hvaležni in tako Bogu s spoštovanjem in strahom služimo, kakor je njemu všeč.

^12:29 Kajti naš Bog je ogenj, ki požira.

^13:1 Vztrajajte v bratski ljubezni.

^13:2 Ne pozabite na gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali.

^13:3 Spominjajte se tistih, ki so v verigah, kakor bi bili tudi vi v verigah, in zatiranih, ker tudi vi živite v telesu.

^13:4 Zakon naj spoštujejo vsi in postelja naj bo neomadeževana, kajti nečistnikom in prešuštnikom bo sodil Bog.

^13:5 Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikakor te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapustil.

^13:6 Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal; kaj mi more storiti človek?

^13:7 Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo. Še in še motrite, kako so izstopili iz življenja in posnemajte njihovo vero.

^13:8 Jezus Kristus je isti, včeraj in danes in na veke.

^13:9 Ne pustite, da bi vas zapeljevali različni tuji nauki. Zato je dobro okrepčati srce z milostjo, ne pa z jedmi. Te niso nič koristile tistim, ki so se glede njih držali predpisov.

^13:10 Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo v šotoru.

^13:11 Trupla živali, katerih kri véliki duhovnik nese za greh v svetišče, sežigajo zunaj šotorišča.

^13:12 Zato je tudi Jezus trpel zunaj vrat, da bi ljudstvo posvetil s svojo krvjo.

^13:13 Pojdimo mu torej naproti, ven iz šotorišča, in prenašajmo njegovo sramoto,

^13:14 saj nimamo tu stalnega mesta, ampak iščemo prihodnje.

^13:15 Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.

^13:16 Ne pozabite pa delati dobro in deliti svoje z drugimi, kajti take žrtve so Bogu všeč.

^13:17 Poslušajte svoje voditelje in jih ubogajte. Oni namreč bedijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor. Tako bodo mogli to delati z veseljem in ne bodo vzdihovali, saj vam to ne bi nič koristilo.

^13:18 Molite za nas. Prepričani smo namreč, da imamo čisto vest, saj se hočemo v vsem lepo vesti.

^13:19 Še bolj pa prosim: storite to, da bi vam bil čim hitreje vrnjen.

^13:20 Bog miru, ki je od mrtvih privedel našega Gospoda Jezusa, ki je po krvi večne zaveze véliki pastir ovc,

^13:21 naj vas izpopolni v vsem dobrem, da boste izpolnili njegovo voljo. Kar mu je po volji, naj v nas uresniči po Jezusu Kristusu, ki mu bodi slava na veke vekov. Amen!

^13:22 Prosim vas, bratje, potrpežljivo sprejmite to besedo spodbude, saj sem vam pisal na kratko.

^13:23 Védite, da so našega brata Timóteja oprostili. Če kmalu pride, vas bom obiskal z njim.

^13:24 Pozdravite vse svoje voditelje in vse svete. Pozdravljajo vas tisti iz Italije.

^13:25 Milost z vami vsemi!