Habakuk
Poglavje 1
1:1 Izrek, ki ga je v videnju prejel prerok Habakúk.
1:2 Doklej, Gospod, bom klical na pomoč in ne boš poslušal, vpil k tebi zaradi nasilja in ne boš pomagal?
1:3 Zakaj mi daješ gledati zlo in opazuješ stisko? Pred menoj sta pustošenje in nasilje, zato vstaja pritožba in se vzdiguje spor.
1:4 Zaradi tega odmira postava in pravica ne pride do konca, kajti krivični vklepa pravičnega, zato prihaja na dan popačena sodba.
1:5 Ozrite se po narodih in poglejte, začudite se in strmite! Kajti v vaših dneh bom opravil delo; ne bi verjeli, če bi kdo pripovedoval.
1:6 Kajti glejte, vzdignil bom Kaldejce, trpko in urno ljudstvo, ki prehodi zemeljske daljave, da se polasti domov, ki niso njegovi.
1:7 Grozno in strašno je, njegova pravica in njegov ponos izhajata iz njega.
1:8 Njegovi konji so hitrejši kakor panterji, urnejši kakor stepski volkovi. Njegovi konjeniki vihrajo, njegovi konjeniki prihajajo od daleč, priletijo kakor orel, hiter za žrtje.
1:9 Sleherni prihaja za nasilje, ves njegov obraz je iztegnjen, ujetnike kopiči kakor pesek.
1:10 Norčuje se iz kraljev, oblastniki so mu v posmeh. Smeje se vsaki trdnjavi, naredi nasip in jo zavzame.
1:11 Potem se vrtinči kakor veter in gre dalje, pregreši se: ta njegova moč postane njegov bog.
1:12 Mar nisi ti od nekdaj, Gospod? Moj Bog, moj Sveti, nočemo umreti! O Gospod, postavil si ga, da bi sodil, nastavil si ga kot skalo, da bi opominjal.
1:13 Tvoje oči so preveč čiste, da bi videl hudobijo, na zatiranja ne moreš gledati: zakaj torej gledaš varljivce in molčiš, ko krivični požira pravičnejšega od sebe?
1:14 Ti delaš, da so ljudje kakor ribe v morju, kakor laznina, ki nima vladarja.
1:15 Vse jih vzdiguje s trnkom, jih spravlja v svojo vršo in jih zbira v svoj sak, zato se veseli in raduje.
1:16 Zato opravlja klavne daritve svoji vrši in zažiga kadilo svojemu saku, kajti po njima je obilen njegov delež in bogat njegov živež.
1:17 Toda ali sme brez konca prazniti svojo vršo, ubijati narode brez prizanašanja?
Poglavje 2
2:1 Stopil bom na svojo opazovalnico, postavil se bom na stolp. Oprezoval bom, da vidim, kaj mi bo govoril in kaj naj odvrnem na svojo pritožbo.
2:2 Gospod mi je odgovoril in rekel: Zapiši videnje in vreži ga na plošče, da bo hitel, kdor ga bo bral.
2:3 Kajti še je videnje za določeni čas, bliža se svoji izpolnitvi in ne vara. Če odlaša, ga le čakaj, kajti zagotovo pride, ne bo zamudilo.
2:4 Glej, napihnjena je, njegova duša v njem ni prava, pravični pa bo v svoji veri živel.
2:5 Zares, bogastvo je varljivo, predrzen mož ne bo obstal, tisti, ki odpira svoje žrelo kakor podzemlje in se kakor smrt nikoli ne nasiti, vlači k sebi vse narode in kopiči pri sebi vsa ljudstva.
2:6 Mar ne bodo vsi ti vzdignili proti njemu zbadljivke, posmehljive puščice, in rekli: Gorje mu, kdor kopiči, kar ni njegovo – doklej? –, in se obremenjuje z zaplenitvami!
2:7 Mar ne vstanejo hipoma tvoji upniki, se ne prebudijo tvoji terjalci, in ti boš njihov plen?
2:8 Ker si ti oplenil veliko narodov, bo ves ostanek ljudstev oplenil tebe, zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo, mestom in vsemi, ki prebivajo v njem.
2:9 Gorje mu, ki pleni hudobni plen za svojo hišo, da bi svoje gnezdo postavil visoko in ušel roki stiske!
2:10 Svoji hiši si svetoval sramoto, da bi pokončal številne narode; pogubljaš svojo dušo.
2:11 Kajti kamen bo vpil iz zidu in škarnica v ostrešju mu bo odgovarjala.
2:12 Gorje mu, kdor s krvjo zida mesto in s krivico postavlja grad!
2:13 Glej, mar ne prihaja od Gospoda nad vojskami, da se ljudstva trudijo za ogenj in se narodi utrujajo za prazen nič?
2:14 Kajti zemlja se bo napolnila s spoznanjem Gospodovega veličastva, kakor vode pokrivajo morje.
2:15 Gorje mu, kdor nalije svojemu bližnjemu, prilije svoj strup in ga opije, da gleda njegovo nagoto!
2:16 Nasitil se boš s sramoto namesto s častjo, napij se tudi ti in se razgali! Čaša Gospodove desnice se obrača k tebi in sramota bo prišla na tvojo slavo.
2:17 Kajti nasilje nad Libanonom te bo prekrilo, uničevanje živali te bo spodneslo, zaradi človeške krvi in nasilja nad deželo, mestom in vsemi, ki prebivajo v njem.
2:18 Kaj pomaga podoba, če jo upodobi kipar, odlitek, ki uči laži, če kipar zaupa lastnemu kipu, da izdeluje neme malike?
2:19 Gorje mu, kdor pravi lesu: »Zbudi se!« in nememu kamnu: »Vstani!« Mar te bo učil? Glej, prevlečen je z zlatom in s srebrom, a nobenega diha ni v njem.
2:20 Gospod pa je v svojem svetem templju, umolkni pred njim, vsa zemlja!
Poglavje 3
3:1 Molitev preroka Habakúka, po napevu žalostink.
3:2 Gospod, slišal sem, kar je slišati o tebi, bojim se, o Gospod, tvojega delovanja. Ožívi ga v bližnjih letih, daj ga spoznati v bližnjih letih, v jezi se spomni usmiljenja!
3:3 Bog prihaja iz Temána, Sveti z gore Parán. Sela. Njegovo veličastvo pokriva nebo, in njegova hvala napolnjuje zemljo.
3:4 Svit postaja kakor svetloba, iz njegove roke mu izhajajo žarki, tam je skrivališče njegove moči.
3:5 Pred njim hodi kuga, za njegovimi nogami izhaja kužna bolezen.
3:6 Stopi in strese zemljo, pogleda in splaši narode. Rušijo se večne gore, pogrezajo se starodavni hribi; njegove poti so starodavne.
3:7 Videl sem v bridkosti kušánske šotore, tresejo se zagrinjala midjánske dežele.
3:8 Mar se je na vodotoke razjezil Gospod, se je proti vodotokom vnela tvoja jeza ali proti morju tvoj srd, da prihajaš na svojih konjih, na svojih zmagovitih vozovih,
3:9 da do golega razgaljaš svoj lok, izrekaš prisege rodovom? Sela. Z vodotoki cepiš zemljo.
3:10 Zagledale so te gore in se tresejo, prišel je hudourni naliv: pravodovje je dalo svoj glas, vzdignilo je višino svojih iztokov.
3:11 Sonce in luna stojita v svojem bivališču, pred svetlobo tvojih švigajočih puščic, pred sijem tvoje svetle sulice.
3:12 V togoti stopaš po zemlji, v jezi teptaš narode.
3:13 Prišel si v rešenje svojega ljudstva, v rešenje svojega maziljenca. Razbil si glavo krivičnikove hiše, razgalil si trup do vratu. Sela.
3:14 Z njegovimi lastnimi kopji si prebodel glave njegovih bojevnikov; prihrumeli so, da bi nas razgnali, njihovo veselje je na skrivnem požreti ubožca.
3:15 Pognal si v morje svoje konje, v blato velikih voda.
3:16 Poslušam in telo mi trepeta, ustnice mi glasno drgetajo; trohnoba prihaja v moje kosti; tresem se na svojem mestu. Odpočiti se moram za dan stiske, kateri bo prišel nad ljudstvo, ki nas napada.
3:17 Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža, drobnica bo izginila iz staj in v hlevih ne bo živine.
3:18 Vendar se bom veselil v Gospodu, se radoval v Bogu moje rešitve.
3:19 Gospod Bog je moja moč, dela mi noge kakor košutam in mi daje stopiti na moje višine. (Zborovodju, na godala.)