Galatčanom

^1:1 Pavel, apostol ne od ljudi in tudi ne po človeku, temveč po Jezusu Kristusu in Bogu Očetu, ki ga je obudil od mrtvih,

^1:2 in vsi bratje, ki so z mano, Cerkvam v Galatiji:

^1:3 milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa,

^1:4 ki je daroval sam sebe za naše grehe, da bi nas iztrgal iz sedanjega pokvarjenega sveta, kakor je hotel naš Bog in Oče,

^1:5 kateremu bodi slava na veke vekov! Amen.

^1:6 Čudim se, da se od tistega, ki vas je poklical po Kristusovi milosti, tako hitro obračate k nekemu drugemu evangeliju,

^1:7 ki pa ni drug evangelij, pač pa so nekateri, ki vas begajo in hočejo Kristusov evangelij postaviti na glavo.

^1:8 Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet!

^1:9 Kakor smo prej rekli, tako pravim ponovno: če vam kdo oznanja evangelij, ki je drugačen od tistega, ki ste ga prejeli, naj bo preklet!

^1:10 Koga si namreč skušam dobiti na svojo stran, ljudi ali Boga? Si mar prizadevam, da bi ugajal ljudem? Ko bi še hotel ugajati ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.

^1:11 Izjavljam vam torej, bratje: evangelij, ki sem ga oznanil, ni po človeku.

^1:12 Nikakor ga namreč nisem prejel in se ga naučil od človeka, temveč po razodetju Jezusa Kristusa.

^1:13 Slišali ste namreč, kako sem nekoč živel v judovstvu, kako sem zagrizeno preganjal Božjo Cerkev in jo skušal uničiti.

^1:14 Po svoji strastni vnemi za očetna izročila sem v judovstvu prekašal mnoge sovrstnike in rojake.

^1:15 Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav

^1:16 razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani, se nisem zatekel k mesu in krvi,

^1:17 pa tudi v Jeruzalem nisem šel k tistim, ki so bili apostoli pred mano, temveč sem se odpravil v Arabijo, potlej pa sem se vrnil v Damask.

^1:18 Pozneje sem po treh letih šel v Jeruzalem, da bi se spoznal s Kefom, in pri njem sem ostal petnajst dni.

^1:19 Nobenega drugega apostola nisem videl, samo Jakoba, Gospodovega brata.

^1:20 Pred Bogom vam zagotavljam, da to, kar vam pišem, ni laž.

^1:21 Nato sem šel v pokrajine Sirije in Kilikije.

^1:22 Cerkvam po Judeji, ki so v Kristusu, sem bil osebno nepoznan.

^1:23 Le slišali so: »Tisti, ki nas je nekoč preganjal, zdaj oznanja vero, ki jo je nekoč skušal zatreti.«

^1:24 In slavili so Boga zaradi mene.

^2:1 Po štirinajstih letih sem spet šel z Barnabom gor v Jeruzalem. S sabo sem vzel tudi Tita.

^2:2 Šel pa sem po razodetju. Predložil sem jim evangelij, ki ga oznanjam med pogani, in še posebej najuglednejšim osebam, da bi morda ne tekel ali da ne bi bil tekel v prazno.

^2:3 Tako takrat niti Tit, ki je bil z menoj, ni bil prisiljen, da bi se dal obrezati, čeprav je bil Grk.

^2:4 Sicer pa so se tja prikradli vrinjeni lažni bratje, da bi prežali na našo svobodo, ki jo imamo v Kristusu Jezusu, in da bi nas usužnjili.

^2:5 Vendar se jim nismo uklonili niti za trenutek, da bi med vami obstala resnica evangelija.

^2:6 Tisti pa, ki so imeli takšen ugled, kot da nekaj so – kakšni so nekoč bili, me ne zanima, saj Bog ne gleda na osebo –, tisti torej, ki so veljali za ugledne, mi niso ničesar dodatno naložili.

^2:7 Nasprotno: ko so uvideli, da je bil meni zaupan evangelij za neobrezane, kakor je bil Petru za obrezane –

^2:8 kajti tisti, ki je deloval po Petru zaradi poslanstva med obrezanimi, je deloval tudi v meni zaradi poganov –,

^2:9 in ko so spoznali milost, ki mi je bila dana, so Jakob, Kefa in Janez, ki veljajo za stebre, podali meni in Barnabu desnico v znamenje občestva; midva naj bi šla med pogane, oni pa med obrezane.

^2:10 Le to so naju prosili, da bi se spominjala revežev. In to sem si zelo prizadeval storiti.

^2:11 Ko pa je prišel Kefa v Antiohijo, sem se mu v obraz uprl, ker je bil vreden obsojanja.

^2:12 Preden so namreč prišli nekateri, ki so bili z Jakobom, je jedel s pogani. Ko pa so prišli, se je začel poganom umikati in se jih ogibati, in sicer iz strahu pred obrezanimi.

^2:13 Z njim vred so se potajili tudi drugi Judje, tako da se je celo Barnaba dal zavesti od njihove dvoličnosti.

^2:14 Ko pa sem videl, da ne hodijo pravilno, v skladu z resnico evangelija, sem vpričo vseh rekel Kefu: »Če ti, ki si Jud, živiš po pogansko in ne po judovsko, kako hočeš prisiliti pogane, da bi živeli po judovsko?«

^2:15 Mi, ki smo po naravi Judje in ne poganski grešniki,

^2:16 vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave.

^2:17 Če pa se mi, ki si prizadevamo postati opravičeni v Kristusu, tudi sami izkažemo za grešnike, je mar Kristus služabnik greha? Nemogoče!

^2:18 Če namreč znova zidam to, kar sem porušil, kažem, da sem prestopnik.

^2:19 Dejansko sem po postavi odmrl postavi, da bi živel Bogu. Skupaj s Kristusom sem križan;

^2:20 ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.

^2:21 Ne zametujem Božje milosti; kajti če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman.

^3:1 O nespametni Galačani, le kdo vas je uročil, ko je bil prav vašim očem prikazan Jezus Kristus, in sicer križani?

^3:2 Rad bi izvedel od vas samo tole: ste prejeli Duha zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali?

^3:3 Tako nespametni ste? Začeli ste z Duhom, zdaj pa končujete z mesom?

^3:4 Ste toliko pretrpeli zaman? Ko bi vsaj bilo zaman!

^3:5 Mar ta, ki vam daje Duha in dela med vami čudeže, to dela zaradi del postave ali zaradi vere v to, kar ste slišali?

^3:6 Tako je bilo z Abrahamom, ki je verjel Bogu in mu je bilo to šteto v pravičnost.

^3:7 Spoznajte vendar, da so Abrahamovi sinovi tisti, ki verujejo.

^3:8 Pismo je predvidelo, da Bog opravičuje narode po veri, zato je napovedalo Abrahamu veselo novico: V tebi bodo blagoslovljeni vsi narodi.

^3:9 Potemtakem so z verujočim Abrahamom vred blagoslovljeni tudi tisti, ki verujejo.

^3:10 Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval.

^3:11 Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere.

^3:12 Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega.

^3:13 Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu.

^3:14 To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha.

^3:15 Bratje, po človeško govorim: pravnomočne oporoke nihče ne bo razveljavljal ali ji kaj dodajal, čeprav je samo človeško delo.

^3:16 No, obljube so bile izrečene Abrahamu in njegovemu potomcu. Ne pravi »in potomcem«, kakor če bi šlo za mnoge, temveč kakor za enega: in tvojemu potomcu, ki je Kristus.

^3:17 Pravim pa tole: če je Bog prej naredil veljavno oporoko, je postava, ki je nastala šele štiristo trideset let pozneje, ne more razveljaviti tako, da bi bila obljuba neučinkovita.

^3:18 Kajti če dediščina izvira iz postave, ni več iz obljube; Bog pa je Abrahamu izkazal milost prek obljube.

^3:19 Čemú torej postava? Dodana je bila zaradi prestopkov, dokler ne bi prišel potomec, kateremu je bila dana obljuba, razglašena pa je bila po angelih, s pomočjo posrednika.

^3:20 Ne obstaja posrednik enega, Bog pa je eden.

^3:21 Je torej postava zoper Božje obljube? Nikakor ne! Kajti opravičenje bi dejansko izviralo iz postave, ko bi bila dana postava, ki bi mogla dati življenje.

^3:22 Tako pa je Pismo vse zaklenilo pod greh, da bi tisti, ki verujejo, dobili obljubo iz vere v Jezusa Kristusa.

^3:23 Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta.

^3:24 To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere.

^3:25 Ko pa je nastopila vera, nismo več pod vzgojiteljico.

^3:26 Vi vsi ste namreč po veri v Kristusa Jezusa Božji sinovi.

^3:27 Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste oblekli Kristusa.

^3:28 Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu.

^3:29 Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.

^4:1 Pravim namreč takole: dokler je dedič še nedoleten, se nič ne razlikuje od sužnja, čeprav je gospodar vsega,

^4:2 temveč je pod varuhi in oskrbniki vse do dne, ki ga je določil oče.

^4:3 Tako je bilo tudi z nami. Ko smo bili nedoletni, smo bili usužnjeni prvinam sveta.

^4:4 Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo,

^4:5 da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.

^4:6 Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!«

^4:7 Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu.

^4:8 Toda tedaj ste služili bogovom, ki to po naravi niso, ker pač niste poznali Boga.

^4:9 Zdaj pa ne samo, da ste Boga spoznali, ampak še več, tudi Bog vas je spoznal. Kako se torej obračate nazaj k tistim slabotnim in bednim prvinam, ki jim hočete spet služiti?

^4:10 Obhajate dneve, mesece, letne čase in leta.

^4:11 Bojim se za vas, da sem se morda zaman trudil za vas.

^4:12 Postanite kakor jaz, bratje, prosim vas, ker sem tudi jaz postal kakor vi. Nobene krivice mi niste prizadeli.

^4:13 Veste, da sem vam prvikrat oznanil evangelij v slabosti mesa.

^4:14 To vam je bilo v preizkušnjo, a me zaradi tega niste ne zaničevali ne zavrgli, temveč ste me sprejeli kot Božjega angela, kot Kristusa Jezusa.

^4:15 Kje je torej tisto vaše blagrovanje? Lahko vam namreč zagotovim, da bi si takrat oči izdrli in mi jih dali, ko bi bilo mogoče.

^4:16 Potemtakem sem postal vaš sovražnik, ker sem vam govoril resnico?

^4:17 Oni se vneto zavzemajo za vas, a ne dobrohotno; hočejo vas namreč izključiti, da bi se vi vneto zavzemali zanje.

^4:18 Dobro pa se je vneto zavzemati za dobro vselej in ne samo tedaj, kadar sem navzoč pri vas,

^4:19 otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bolečini, dokler ne bo v vas izoblikovan Kristus.

^4:20 V tem trenutku bi bil rad pri vas in bi vam rad spregovoril z drugačnim glasom, ker ne vem, kaj bi z vami.

^4:21 Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava?

^4:22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne.

^4:23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi.

^4:24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára.

^4:25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred.

^4:26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati.

^4:27 Pisano je namreč: Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš; zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah; zakaj več je otrok zapuščene, kakor tiste, ki ima moža.

^4:28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube.

^4:29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj.

^4:30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne.

^4:31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne.

^5:1 Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti.

^5:2 Glejte, jaz, Pavel, vam pravim: če se daste obrezati, vam Kristus ne bo prav nič koristil.

^5:3 In ponovno izjavljam vsakomur, ki se dá obrezati, da je dolžan v celoti izpolnjevati postavo.

^5:4 Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič več skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti.

^5:5 Po Duhu, iz vere, pričakujemo upanje pravičnosti,

^5:6 saj v Kristusu Jezusu nič ne velja ne obreza ne neobreza, marveč vera, ki deluje po ljubezni.

^5:7 Lepo ste tekli. Le kdo vam je presekal pot, da niste poslušni resnici?

^5:8 To prepričanje gotovo ne prihaja od tistega, ki vas kliče.

^5:9 Peščica kvasa skvasi vse testo.

^5:10 Jaz se zanašam v Gospodu na vas, da ne boste drugačnih misli. Kdor pa vas bega, bo nosil obsodbo, naj bo kdor koli.

^5:11 Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno.

^5:12 O, ko bi se tisti, ki vas vznemirjajo, dali tudi skopiti!

^5:13 Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za življenje po mesu, temveč služíte drug drugemu po ljubezni.

^5:14 Saj je celotna postava izpolnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.

^5:15 Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate.

^5:16 Pravim torej: žívite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa.

^5:17 Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete.

^5:18 Toda če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.

^5:19 Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost,

^5:20 malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva,

^5:21 nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva.

^5:22 Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,

^5:23 krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.

^5:24 Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred.

^5:25 Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu.

^5:26 Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.

^6:1 Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki ste duhovni, opomnite v duhu krotkosti. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.

^6:2 Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo.

^6:3 Kajti če kdo misli, da je kaj, ko ni nič, vara sam sebe.

^6:4 Vsakdo naj presodi svoje ravnanje in tako bo pridržal lastno hvalo zase, ne pa da bi se primerjal z drugim;

^6:5 vsak bo namreč nosil svoje breme.

^6:6 Kdor prejema pouk v besedi, naj vse svoje dobrine deli s tistim, ki ga poučuje.

^6:7 Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.

^6:8 To se pravi: kdor seje v svoje meso, bo od mesa žel pogubo; kdor pa seje v Duha, bo od Duha žel večno življenje.

^6:9 Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi.

^6:10 Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri.

^6:11 Poglejte, s kako velikimi črkami vam pišem s svojo roko.

^6:12 Tisti, ki hočejo biti ugledni v mesu, vas silijo k temu, da bi se dali obrezati, in to samo zato, da ne bi bili preganjani zaradi Kristusovega križa.

^6:13 Vendar se še sami obrezanci ne držijo postave, ampak hočejo, da se daste obrezati zato, da bi se hvalili z vašim mesom.

^6:14 Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu.

^6:15 Kajti niti obreza nič ne velja niti neobreza, ampak nova stvaritev.

^6:16 Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu, bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom.

^6:17 Zanaprej naj mi nihče ne povzroča nevšečnosti; jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu.

^6:18 Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa bodi z vašim duhom, bratje! Amen.