Drugo Korintčanom

^1:1 Pavel, po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, in brat Timótej Božji Cerkvi, ki je v Korintu, kakor tudi vsem svetim, ki so po vsej Ahaji.

^1:2 Milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.

^1:3 Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe.

^1:4 On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog.

^1:5 Kakor namreč Kristusovo trpljenje za nas presega meje, tako po Kristusu prekipeva tudi naša tolažba.

^1:6 Če smo v stiskah, smo v vašo tolažbo in odrešenje. Če nas kaj tolaži, nas tolaži v vašo tolažbo, ki deluje v potrpežljivem prenašanju istega trpljenja, ki ga prenašamo tudi mi.

^1:7 Naše upanje glede vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja.

^1:8 Nočemo namreč, bratje, da bi vi ne vedeli za našo stisko, ki nas je zadela v Aziji. Čez mero in čez naše moči nas je obtežila, tako da smo obupali celo nad življenjem.

^1:9 Da, sami v sebi smo sprejeli smrtno obsodbo, da ne bi več zaupali vase, ampak v Boga, ki obuja mrtve.

^1:10 On nas je rešil iz tako velike smrtne nevarnosti. In še nas bo reševal. Vanj zaupamo in še nas bo rešil,

^1:11 ker nas z drugimi tudi vi podpirate z molitvijo. In tako se za nas veliko ljudi z marsičim zahvaljuje za milostni dar, ki nam je bil podeljen.

^1:12 Naš ponos je pričevanje naše vesti, in sicer: v svetu in še posebno pri vas smo živeli v preprostosti in Božji iskrenosti, torej ne v meseni modrosti, ampak v Božji milosti.

^1:13 Pišemo vam namreč samo to, kar lahko berete in tudi spoznavate. Seveda pa upam, da boste do konca spoznali,

^1:14 kakor ste nas deloma že spoznali, da smo namreč mi vam v ponos, kakor boste vi nam v ponos na dan našega Gospoda Jezusa.

^1:15 V tem prepričanju sem hotel najprej priti k vam, da bi vi v drugo prejeli milost.

^1:16 Od vas sem hotel odpotovati v Makedonijo in iz Makedonije spet priti k vam, da bi me vi preskrbeli za potovanje v Judejo.

^1:17 Sem mar res lahkomiselno ravnal, če sem se odločil tako? Mar po mesu sklenem, kar sklenem? Je pri meni moj »da«, »da« hkrati tudi »ne«, »ne«?

^1:18 Kakor je Bog zvest: naša beseda do vas ni »da« in hkrati »ne«,

^1:19 saj Božji Sin Jezus Kristus, ki je bil med vami oznanjen po nas, po meni, Silvánu in Timóteju, ni postal »da« in hkrati »ne«, ampak se je v njem zgodil »da«.

^1:20 Vse Božje obljube imajo v njem svoj »da«. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi »amen«.

^1:21 Nas skupaj z vami utrjuje za Kristusa in nas mazili Bog,

^1:22 ki nam je tudi vtisnil pečat in v naša srca položil poroštvo Duha.

^1:23 Boga kličem za pričo in prisegam pri svojem življenju, da v Korint samo zato nisem več šel, ker sem vam prizanašal.

^1:24 Saj vendar ne gospodujemo nad vašo vero. Nasprotno, sodelavci pri vašem veselju smo, ker že trdno stojite v veri.

^2:1 Vendar sem sklenil sam pri sebi, da ne bom ponovno z žalostjo hodil k vam.

^2:2 Če vam jaz povzročam žalost, le kdo bo razveselil mene, če ne tisti, ki bi mu jaz povzročil žalost?

^2:3 In prav zato sem vam to pisal, da mi ob mojem prihodu ne bi povzročili žalosti tisti, ki bi me morali razveseliti. O vas sem namreč prepričan, da je moje veselje tudi veselje vas vseh.

^2:4 Pisal sem vam namreč iz velike stiske in tesnobe srca in v mnogih solzah, vendar ne zato, ker bi vas hotel prizadeti, ampak da bi spoznali ljubezen, ki jo imam prav posebno do vas.

^2:5 Če je kdo povzročil žalost, je ni povzročil le meni, ampak do neke mere vam vsem, čeprav ne bi rad pretiraval.

^2:6 Takemu zadostuje tisti ukor, ki mu ga naloži večina.

^2:7 Zato mu vi raje odpustite in ga potolažite, da takega človeka morda ne bi použila prevelika žalost.

^2:8 Prosim vas tudi, da potrdite ljubezen do njega.

^2:9 Saj sem vam prav zato tudi pisal, da bi spoznal vašo preizkušenost, če ste res v vsem poslušni.

^2:10 Komur namreč vi odpustite, odpuščam tudi jaz. Kar pa sem jaz odpustil – če sem kaj odpustil –, sem odpustil zaradi vas, pred Kristusovim obličjem,

^2:11 da nas ne bi ukanil satan. Njegove misli pa nam niso neznane.

^2:12 Prišel sem v Troádo, da bi oznanjal Kristusov evangelij. A čeprav so mi bila v Gospodu vrata odprta,

^2:13 se moj duh ni mogel umiriti, ker nisem našel svojega brata Tita. Zato sem se poslovil od njih in odšel v Makedonijo.

^2:14 Hvala Bógu, ki nas v Kristusu kar naprej venča z zmagoslavjem in ki po nas razširja po vseh krajih blag vonj njegovega spoznanja.

^2:15 Za Boga smo namreč blag Kristusov vonj, tako med tistimi, ki so na poti rešitve, kakor med tistimi, ki so na poti pogubljenja,

^2:16 za ene vonj po smrti – v smrt, za druge vonj po življenju – v življenje. Le kdo je za to zmožen?

^2:17 Mi vsaj nismo kakor množica tistih, ki kupčujejo z Božjo besedo. Mi govorimo iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu.

^3:1 Mar začenjamo znova sami sebe priporočati? Mar res potrebujemo, kakor nekateri, priporočilna pisma za vas ali pa od vas?

^3:2 Naše pismo ste vi; pismo, ki je zapisano v naših srcih in ga poznajo in berejo vsi ljudje.

^3:3 Očitno ste Kristusovo pismo, za katero skrbimo mi in ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table mesenih src.

^3:4 Tolikšno zaupanje v Boga imamo po Kristusu.

^3:5 Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga,

^3:6 ki nas je tudi usposobil za služabnike nove zaveze, ne črke, ampak Duha. Črka namreč ubija, Duh pa oživlja.

^3:7 Če je bila že služba smrti v črkah, vklesana v kamen, obdana s takšnim veličastvom, da Izraelci niso mogli Mojzesu pogledati v obličje zaradi veličastva na obličju, čeprav je bilo to veličastvo minljivo,

^3:8 kako ne bo še bolj obdana z veličastvom služba Duha?

^3:9 Če pa je bila veličastna že služba obsodbe, je tem bolj veličastna služba pravičnosti.

^3:10 In zató to, kar je bilo poveličano v tem primeru, sploh ni bilo poveličano – prav zaradi vsepresegajočega veličastva.

^3:11 Če je bilo namreč prek veličastva dano že to, kar naj bi bilo odpravljeno, je toliko bolj v veličastvu to, kar ostane.

^3:12 Ker imamo torej tako veliko upanje, živimo v veliki zaupnosti

^3:13 in ne kakor Mojzes, ki si je zagrinjal obličje, da Izraelovi sinovi niso mogli gledati konca tega, kar je minljivo.

^3:14 Toda njihove misli so zakrknile. Vse do današnjega dne namreč še leži isto zagrinjalo nad branjem Stare zaveze neodgrnjeno, ker ga odgrinja šele Kristus.

^3:15 Da, vse do danes leži na njihovem srcu zagrinjalo, kadar koli berejo Mojzesa.

^3:16 Ko pa se bo kdo spreobrnil h Gospodu, se bo zagrinjalo odgrnilo.

^3:17 Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda.

^3:18 Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.

^4:1 Ker imamo po usmiljenju, ki smo ga bili deležni, to službo, ne omagujemo.

^4:2 Odrekli smo se skrivnim, sramotnim delom, ne ravnamo zvijačno, tudi ne pačimo Božje besede, marveč se z razodevanjem resnice pred Bogom priporočamo vsaki človeški vesti.

^4:3 Če pa je naš evangelij kljub temu zakrit, je zakrit za tiste, ki so na poti pogubljenja,

^4:4 za nevernike, ki jim je bog tega sveta zaslepil misli, tako da jim ne zasveti razsvetljenje evangelija o veličastvu Kristusa, ki je podoba Boga.

^4:5 Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa, Gospoda, sebe pa le kot vaše služabnike zaradi Jezusa.

^4:6 Kajti Bog, ki je rekel: »Iz teme bo zasvetila luč,« je zasijal v naših srcih, da bi nas razsvetlil s spoznanjem Božjega veličastva na obličju Jezusa Kristusa.

^4:7 Ta zaklad pa imamo v lončenih posodah, da bi bila ta presežnost moči Božja in ne iz nas.

^4:8 Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo še najdemo.

^4:9 Preganjajo nas, pa nismo zapuščeni. Ob tla nas mečejo, pa nismo uničeni.

^4:10 Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje.

^4:11 Čeprav še živimo, nas zaradi Jezusa vedno pošiljajo v smrt, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem umrljivem mesu.

^4:12 Tako v nas deluje smrt, v vas pa življenje.

^4:13 Ker pa imamo istega duha vere, kakor je pisano: Veroval sem, zato sem govoril, tudi mi verujemo in zato tudi govorimo.

^4:14 Vemo namreč, da bo tisti, ki je obudil Gospoda Jezusa, tudi nas obudil z Jezusom in nas hkrati z vami postavil predse.

^4:15 Vse to je namreč zaradi vas, da bi se milost zaradi večje množice pomnožila in s tem obogatila zahvaljevanje v Božjo slavo.

^4:16 Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.

^4:17 Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave,

^4:18 ker se ne oziramo na to, kar se vidi, ampak na to, kar se ne vidi. Kar se namreč vidi, je začasno, kar pa se ne vidi, je večno.

^5:1 Vemo namreč tole: če razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor, imamo v nebesih zgradbo od Boga, hišo, ki je niso naredile roke in je večna.

^5:2 Zato tudi v tem svojem stanju vzdihujemo in si želimo kar povrh obleči svoje bivališče, ki je iz nebes,

^5:3 seveda le, če se izkažemo, da nismo goli, ko se slečemo.

^5:4 Dokler namreč živimo v tem šotoru, vzdihujemo in teži nas, ker se ne bi radi slekli, ampak bi se radi oblekli kar povrh, tako da bi življenje použilo to, kar je umrljivo.

^5:5 Tisti pa, ki nas je za to pripravil, je Bog, ki nam je dal poroštvo Duha.

^5:6 Zato smo vedno pogumni, čeprav vemo, da smo zdoma in daleč od Gospoda, dokler smo doma v tem telesu,

^5:7 saj v veri hodimo in ne v gledanju.

^5:8 Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu.

^5:9 Zato si tudi prizadevamo, da bi mu bili všeč, bodisi da smo priseljeni v telesu bodisi da smo izseljeni.

^5:10 Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.

^5:11 Ker torej vemo, kaj je strah Gospodov, skušamo ljudi prepričevati, za Boga pa smo razvidni in upamo, da smo razvidni tudi za vašo vest.

^5:12 S tem se vam nočemo ponovno priporočati, marveč vam ponujamo priložnost, da boste lahko ponosni na nas, tako da boste imeli kaj odgovoriti tistim, ki so ponosni le na zunaj, v srcu pa ne.

^5:13 Če smo namreč povsem iz sebe, smo zaradi Boga, če pa smo pri pameti, smo zaradi vas.

^5:14 Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi.

^5:15 Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl in bil obujen.

^5:16 Zato odslej nikogar več ne poznamo po mesu. Čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga zdaj ne poznamo več tako.

^5:17 Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.

^5:18 Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa naložil službo sprave,

^5:19 namreč to, da je bil Bog tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj, s tem da ljudem ni zaračunal njihovih prestopkov, nam pa je zaupal besedo sprave.

^5:20 Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.

^5:21 Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.

^6:1 Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno!

^6:2 Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!

^6:3 V ničemer ne dajemo nobene priložnosti za pohujšanje, da se naša služba ne bi grajala,

^6:4 ampak v vsem sebe priporočamo kot Božje služabnike: v veliki stanovitnosti, v nadlogah, v potrebah, v stiskah,

^6:5 pod udarci, v ječah, pri uporih, v naporih, v bedenjih, v postih,

^6:6 s čistostjo, s spoznanjem, s potrpežljivostjo, z dobroto, s Svetim Duhom, z iskreno ljubeznijo,

^6:7 z besedo resnice, z Božjo močjo, z orožjem pravičnosti v desnici in levici,

^6:8 v slavi in sramoti, na slabem in dobrem glasu, kakor zapeljevalci, a vendar resnični,

^6:9 kakor neznani in spoznani, kakor umirajoči, pa glejte, živimo, kakor kaznovani, a ne usmrčeni,

^6:10 kakor žalostni, pa vedno veseli, kakor ubogi, pa mnoge bogatimo, kakor bi nič ne imeli, pa imamo vse.

^6:11 Korinčani! Naša usta so vam spregovorila odkrito, naše srce se je na široko odprlo.

^6:12 V nas ni pretesno za vas, je pa za nas tesno v vaši notranjosti.

^6:13 Povrnite – kakor otrokom vam govorim – tudi vi meni z enako širokosrčnostjo!

^6:14 Ne dajte se vpregati v jarem z neverniki. Kaj imata namreč skupnega pravičnost in nepostavnost? Kakšno občestvo ima luč s temo?

^6:15 Kakšno je soglasje med Kristusom in Beliárjem? Kaj imata skupnega verujoči in neverujoči?

^6:16 V čem se Božje svetišče strinja z maliki? Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil; jaz bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo.

^6:17 Zato pojdite iz njihove srede in se ločite, govori Gospod, in nečistega se ne dotikajte; in jaz vas bom sprejel

^6:18 in vam bom Oče in vi boste moji sinovi in hčere, govori Gospod, vladar vsega.

^7:1 Te obljube torej imamo, predragi. Zato se očistimo vseh madežev mesa in duha in v strahu Božjem dopolnjujmo svetost.

^7:2 Odprite nam srce. Nikomur nismo storili krivice, nikogar nismo pokvarili, nikogar nismo prevarali.

^7:3 Tega ne pravim zato, da bi vas obsojal, saj sem že prej povedal, da ste v naših srcih, takó, da bomo skupaj umrli in skupaj živeli.

^7:4 Velika je moja zaupnost do vas, zelo sem ponosen na vas. Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in moje veselje prekipeva.

^7:5 Tudi po prihodu v Makedonijo naše meso ni imelo nobenega pokoja. Na vse načine smo doživljali stisko: zunaj boji, znotraj strahovi.

^7:6 Toda Bog, ki tolaži potrte, nas je potolažil s Titovim prihodom,

^7:7 pa ne le z njegovim prihodom, marveč tudi s tolažbo, s katero ste ga potolažili vi. Pripovedoval nam je namreč o vašem hrepenenju, o vašem joku in o vaši vnemi zame. In tako sem bil še bolj vesel.

^7:8 Čeprav sem vas s pismom užalostil, mi tega ni žal … čeprav mi je bilo hudo (vidim namreč, da vas je tisto pismo vsaj za nekaj časa užalostilo),

^7:9 sem zdaj vesel, pa ne zato, ker sem vas spravil v žalost, ampak zato, ker je žalost v vas sprožila spreobrnitev. Užalostili ste se namreč v skladu z Bogom, tako da od nas niste utrpeli nobene škode.

^7:10 Kajti žalost, ki je v skladu z Bogom, povzroči spreobrnitev, ki je ne bomo obžalovali in ki pelje v rešitev, svetna žalost pa povzroči smrt.

^7:11 Glejte, kakšno zavzetost je v vas obrodilo prav to, da ste bili žalostni v skladu z Bogom; poleg tega pa še opravičevanje, nejevoljo, strah, hrepenenje, gorečnost pa tudi kazen! Vsekakor ste sami dokazali, da ste v tej zadevi čisti.

^7:12 Čeprav sem vam torej pisal, nisem zaradi tistega, ki je storil krivico, tudi ne zaradi tistega, ki je krivico utrpel, marveč zato, da bi se pred Bogom razkrilo, kako vneti ste za nas.

^7:13 Zato smo potolaženi. Poleg te tolažbe pa nas je še bolj razveselilo Titovo veselje, ker si je zaradi vas njegov duh odpočil.

^7:14 Če sem namreč pred njim s čim pokazal, da sem na vas ponosen, me zdaj ni sram. Nasprotno, kakor smo vam povedali vse po resnici, tako se je tudi naš ponos na vas pred Titom izkazal kot resnica.

^7:15 Njegova notranjost vam je še posebej naklonjena, ko se spominja poslušnosti vas vseh, kako ste ga sprejeli s strahom in trepetom.

^7:16 Vesel sem, da se lahko na vas popolnoma zanesem.

^8:1 Bratje, radi bi vam poročali o Božji milosti, ki je bila dana Cerkvam v Makedoniji.

^8:2 Kljub veliki preizkušnji v stiski je njihovo prekipevajoče veselje in njihovo skrajno uboštvo preraslo v bogastvo njihove radodarnosti.

^8:3 Po svojih močeh in – to lahko pričujem – celo čez svoje moči so nas iz lastnega nagiba

^8:4 vneto prosili za uslugo, da bi smeli sodelovati pri služenju svetim.

^8:5 In to ne tako, kakor smo pričakovali, ampak so najprej sebe podarili Gospodu in po Božji volji nam.

^8:6 In tako smo prosili Tita, naj pri vas to delo milosti tudi izpelje, kakor ga je bil že začel.

^8:7 No, kakor ste v vsem nadvse bogati – v veri, v besedi in spoznanju, v vsakršni gorečnosti in naši ljubezni, ki ste je deležni, tako se izkažite tudi v tem delu milosti.

^8:8 Tega ne pravim kot ukaz. Rad bi pa ob gorečnosti drugih preveril tudi pristnost vaše ljubezni.

^8:9 Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu.

^8:10 Zato vam svetujem tole: prav je, da vi, ki lani niste le začeli tega dela, ampak ste se zanj tudi odločili,

^8:11 zdaj delo tudi opravite do konca, tako da bo dobri volji, ki ste jo pokazali z odločitvijo, sledilo tudi dejanje iz tega, kar imate.

^8:12 Kdor ima namreč dobro voljo, je dobrodošel s tistim, kar ima, ne glede na to, česar nima.

^8:13 Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre.

^8:14 V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti,

^8:15 kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo.

^8:16 Hvala Bógu, ki je Titu položil v srce enako vnemo za vas,

^8:17 da je ustregel moji prošnji. Ker pa je bil že sam zelo vnet, je po svojem nagibu odšel k vam.

^8:18 Z njim pošiljamo brata, ki ga zaradi evangelija hvalijo vse Cerkve.

^8:19 Pa ne le to. Cerkve so nam ga tudi izvolile za sopotnika pri tem delu milosti, ki mu služimo Gospodu samemu v čast in zaradi svoje dobre volje.

^8:20 Seveda pa se varujemo, da nam ne bi kdo naprtil kakega očitka zaradi te obilne nabirke, ki ji služimo.

^8:21 Za dobro pač ne skrbimo le v očeh Gospoda, ampak tudi v očeh ljudi.

^8:22 Z njima pošiljamo našega brata, ki smo ga v mnogih stvareh večkrat preizkusili in spoznali za vnetega. Zdaj pa je še bolj vnet zaradi velikega zaupanja, ki ga ima do vas.

^8:23 Če gre za Tita, je moj tovariš in sodelavec za vas. Če gre za naša brata, sta odposlanca Cerkvá, Kristusova slava.

^8:24 Izkažite jim vpričo Cerkvá svojo ljubezen in potrdite, da sem na vas ponosen.

^9:1 Ni potrebno, da bi vam pisal o službi svetim.

^9:2 Poznam namreč vašo dobro voljo, s katero se vam v čast hvalim pred Makedonci. Pravim jim, da je Ahaja že od lani pripravljena in vaša vnema je spodbudila tudi mnogo drugih.

^9:3 Vendar pošiljam brate zato, da se ne bi glede tega v prazno ponašal z vami in da bi bili, kakor sem že povedal, res pripravljeni,

^9:4 da glede tega ne bi doživel sramote, saj bi jo tudi vi, če bi namreč z menoj prišli Makedonci in bi vas dobili nepripravljene.

^9:5 Zato sem menil, da moram prositi brate, naj gredo pred nami k vam in vnaprej zberejo vaš obljubljeni dar, da bo nabran kot dar in ne kot izsiljevanje.

^9:6 To pa rečem: kdor varčno seje, bo tudi varčno žel, kdor pa obilno seje, bo tudi obilno žel.

^9:7 Vsakdo naj da, kakor se je v srcu odločil, ne z žalostjo ali na silo, kajti Bog ljubi veselega darovalca.

^9:8 Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo,

^9:9 kakor je pisano: Razsul je, dal je ubogim; njegova pravičnost ostane na veke.

^9:10 Tisti, ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež, bo priskrbel in pomnožil vaše seme ter povečal sadove vaše pravičnosti.

^9:11 Obogateli boste dovolj za vsakršno radodarnost, ki bo po nas dajala Bogu zahvalo.

^9:12 Kajti služenje v tem opravilu ni le dopolnjevanje tistega, kar svetim primanjkuje, temveč obogatitev z mnogimi zahvalami Bogu.

^9:13 Če se namreč v tej službi izkažete, bodo Boga poveličevali zaradi vaše podrejenosti v izpovedovanju Kristusovega evangelija in zaradi radodarnosti vašega občestva z njimi in vsemi.

^9:14 Pa še molili bodo za vas in hrepeneli po vas zaradi vsepresegajoče Božje milosti do vas.

^9:15 Hvala Bogu za njegov neopisljivi dar!

^10:1 Jaz sam, Pavel, ki sem sicer ponižen, dokler sem osebno med vami, od daleč pa sem drzen, vas pri krotkosti in prizanesljivosti Kristusa rotim

^10:2 in prosim: uredite, da ne bom osebno navzoč prisiljen pokazati neustrašnost v zaupanju, s katerim mislim drzno nastopiti proti nekaterim, ki menijo, da živimo po mesu.

^10:3 Res živimo v mesu, a se ne bojujemo v skladu z mesom.

^10:4 Orožje našega bojevanja ni meseno, ampak ima v Bogu moč, da podira trdnjave. Podiramo razmisleke

^10:5 in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.

^10:6 Pripravljeni smo kaznovati vsako neposlušnost, ko se bo vaša poslušnost dopolnila.

^10:7 Vidite le to, kar imate pred očmi. Če je kdo prepričan, da je Kristusov, naj sam še enkrat premisli, da smo prav tako kakor on tudi mi Kristusovi.

^10:8 Tudi če bi se jaz še bolj ponašal s svojo oblastjo, ki jo je dal Gospod v vaše izgrajevanje in ne v vaše rušenje, me ne bo sram.

^10:9 Naj se nikar ne zdi, da vas hočem strašiti s pismi.

^10:10 Resda pravijo: »Pisma so ostra in krepka, telesna navzočnost pa je slabotna in njegova beseda zanič.«

^10:11 Toda takšni naj se zavedajo: kakršni smo v pismih z besedo, kadar smo odsotni, takšni smo tudi v dejanju, kadar smo navzoči.

^10:12 Ne, mi si ne drznemo primerjati se ali enačiti s tistimi, ki priporočajo sami sebe. Ti so namreč nespametni, ker sami sebe po sebi merijo in se primerjajo sami s seboj.

^10:13 Mi pa se ne bomo hvalili čez mero, temveč sorazmerno s področjem, ki nam ga je odmeril Bog. To pa je takšno, da smo prišli tudi do vas.

^10:14 Nikakor se namreč ne povzdigujemo čez mero, kot da ne bi prišli do vas. Saj smo vendar s Kristusovim evangelijem dospeli tudi k vam!

^10:15 Nismo čez mero ponosni na napore drugih. Upamo pa, da bomo ob vaši rastoči veri še veliko bolj povečali svoje področje,

^10:16 tako da bomo oznanili evangelij onkraj vaših meja, ne da bi se ponašali z delom, ki je na tujem področju že opravljeno.

^10:17 Kdor se ponaša, naj se ponaša v Gospodu.

^10:18 Kajti preizkušen ni tisti, ki sam sebe priporoča, ampak tisti, ki ga priporoča Gospod.

^11:1 Ko bi vi le mogli prenesti kanček moje nespameti! Res, potrpite z menoj!

^11:2 Do vas namreč čutim Božjo ljubosumnost, ker sem vas kot čisto devico zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj.

^11:3 Bojim pa se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do Kristusa, kakor je kača s svojo zvijačnostjo preslepila Evo.

^11:4 Če namreč pride kdo in oznanja drugega Jezusa, ki ga mi nismo oznanili, ali če prejmete drugega Duha, ki ga niste prejeli, ali drug evangelij, ki ga niste sprejeli, kar voljno prenašate.

^11:5 Vendar mislim, da v ničemer ne zaostajam za nadvse vélikimi apostoli.

^11:6 Čeprav sem v besedi šibek, pa nisem šibek v spoznanju, temveč sem vam to razkrival v vsem in na vse načine.

^11:7 Morda sem se pa tedaj pregrešil, ko sem se ponižal, da bi bili vi povišani, tedaj, ko sem vam brez plačila oznanjal Božji evangelij?

^11:8 Druge Cerkve sem oškodoval in od njih dobil sredstva za preživljanje, da bi lahko služil vam.

^11:9 Ko sem bil pri vas in sem trpel pomanjkanje, nisem bil nikomur v breme. Kar mi je namreč manjkalo, so dodali bratje, ki so prišli iz Makedonije. V vsem sem se varoval in se bom še varoval, da vam ne bi bil v breme.

^11:10 Pri Kristusovi resnici, ki je v meni, vam povem, da mi nič ne bo zlomilo tega ponosa v pokrajinah Ahaje.

^11:11 Zakaj? Ker vas morda ne ljubim? To ve Bog!

^11:12 Kar delam, bom delal še naprej, da spodnesem oporo tistim, ki iščejo oporo, da bi v tem, v čemer se ponašajo, bili priznani za takšne, kakršni smo mi.

^11:13 Taki so namreč lažni apostoli, zvijačni delavci, ki se preoblačijo v Kristusove apostole.

^11:14 Nič čudnega, saj se tudi sam satan preoblači v angela luči.

^11:15 Nič posebnega torej ni, če se tudi njegovi služabniki preoblačijo v služabnike pravičnosti. Toda njihov konec bo po meri njihovih del.

^11:16 Ponavljam: nihče naj ne misli, da sem neumen! Če pa me že imate za takšnega, me sprejmite vsaj kot neumneža, da se bom tudi jaz malce ponašal.

^11:17 Kar mislim povedati, tega ne bom govoril v Gospodu, marveč kakor v neumnosti, iz tistega ponosnega načina bivanja.

^11:18 Ker se že mnogi ponašajo po mesu, se bom ponašal še jaz.

^11:19 Saj z užitkom prenašate nespametne, vi, ki ste pametni!

^11:20 Prenašate, če vas kdo zasužnjuje, če vas kdo izkorišča, če vam kdo jemlje, če se kdo dviga nad vas, če vas kdo tolče po obrazu.

^11:21 V svojo nečast govorim, kakor da bi bil res šibek. S čimer si kdo upa bahati se – še zmeraj govorim v neumnosti – si upam tudi jaz.

^11:22 So Hebrejci? Jaz tudi. So Izraelci? Jaz tudi. So Abrahamovo potomstvo? Jaz tudi.

^11:23 So Kristusovi služabniki? Brez pameti govorim: jaz še bolj! Večkrat v hudih naporih, večkrat v ječah, neprimerno bolj pod udarci, večkrat v smrtni nevarnosti.

^11:24 Od Judov sem jih petkrat dobil po eno manj kot štirideset.

^11:25 Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju.

^11:26 Pogosto sem bil na potovanjih, v nevarnostih na rekah, v nevarnostih pred razbojniki, v nevarnostih pred rojaki, v nevarnostih pred pogani, v nevarnostih v mestu, v nevarnostih v puščavi, v nevarnostih na morju, v nevarnostih med lažnimi brati.

^11:27 V trudu in mukah, v pogostem bedenju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in goloti.

^11:28 Poleg tega še vse, kar me dan za dnem zaposluje, skrb za vse Cerkve.

^11:29 Kdo je slaboten, ne da bi bil tudi jaz slaboten? Kdo pa se spotika, ne da bi tudi mene žgalo?

^11:30 Če se je že treba hvaliti, se bom hvalil s svojimi slabostmi.

^11:31 Bog in Oče Gospoda Jezusa, on, ki je slavljen na veke, ve, da ne lažem.

^11:32 V Damasku je dal namestnik kralja Aréta zastražiti mesto Damaščanov, da bi me ujel,

^11:33 pa so me v košu spustili skoz okno v zidu in sem ušel njegovim rokam.

^12:1 Ali se je res treba ponašati? To sicer nič ne koristi, vendar bom prišel do videnj in razodetij Gospoda.

^12:2 Vem za človeka v Kristusu. Pred štirinajstimi leti je bil vzet do tretjih nebes – ali v telesu, ne vem, ali brez telesa, ne vem, to ve Bog.

^12:3 Vem tudi, da je bil ta človek – ali v telesu ali brez telesa, ne vem, to ve Bog –

^12:4 vzet v raj in je slišal neizrekljive besede, ki jih človeku ni dovoljeno spregovoriti.

^12:5 S tem človekom se bom ponašal, s seboj pa se ne bom ponašal, razen s slabotnostmi.

^12:6 Če bi se že hotel ponašati, ne bi bil neumen, saj bi govoril resnico. Pa se rajši zdržim, da ne bi kdo mislil o meni več kakor to, kar na meni vidi ali kar povem.

^12:7 Da pa se zaradi vzvišenosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel.

^12:8 Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene,

^12:9 a mi je rekel: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč.

^12:10 Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.

^12:11 Zdaj sem pa res postal neumen. Toda vi ste me prisilili. V resnici bi vi morali mene priporočati, saj nisem v ničemer zaostal za nadvse vélikimi apostoli, čeprav nisem nič.

^12:12 Znamenja apostola so bila med vami storjena z vso potrpežljivostjo, z znamenji, čudeži in močmi.

^12:13 V čem ste bili na slabšem kakor druge Cerkve? Samo v tem, da vam jaz nisem bil v breme. Odpustite mi to krivico!

^12:14 Glejte, zdaj se že tretjič odpravljam k vam, vendar vam ne bom v breme, ker ne iščem tega, kar je vaše, ampak vas. Niso namreč otroci dolžni zbirati prihrankov za starše, ampak starši za otroke.

^12:15 Sam bom prav rad razdajal in celo sam sebe bom do konca razdal za vaše duše. Ali me boste zato manj ljubili, če vas jaz toliko bolj ljubim?

^12:16 Pa naj bo! V breme vam nisem bil. Recimo pa, da sem vas – prekanjen, kakor sem – ujel z zvijačo.

^12:17 Ali sem vas morda izkoristil po kom od tistih, ki sem jih poslal k vam?

^12:18 Naprosil sem Tita in z njim poslal brata. Morda vas je ukanil Tit? Mar nisva hodila v istem duhu in po istih stopinjah?

^12:19 Ali ste že dolgo prepričani, da se pred vami zagovarjamo? Ne, pred Bogom v Kristusu govorimo in vse, ljubi, zato, da bi vas izgradili.

^12:20 Bojim se namreč, da vas morda ob prihodu ne dobim takšnih, kakršne si vas želim, in da boste vi mene našli takšnega, kakršnega si ne želite. Bojim se, da bodo med vami pričkanje, nevoščljivost, razdraženosti, prepirljivosti, opravljanja, podpihovanja, napihovanja in neredi.

^12:21 Bojim se, da bi me ob ponovnem prihodu moj Bog pred vami ponižal in bi moral žalovati zaradi mnogih, ki so prej grešili, pa se za nečistost in nečistovanje in razuzdanost, ki so jo zagrešili, niso skesali.

^13:1 Zdaj prihajam k vam tretjič. Vsaka stvar se bo ugotovila po izjavi dveh ali treh prič.

^13:2 Napovedal sem že in kakor tedaj, med drugim obiskom, tudi zdaj v odsotnosti napovedujem tistim, ki so prej grešili, in vsem drugim: če spet pridem, ne bom prizanašal,

^13:3 saj sami zahtevate dokaz, da v meni govori Kristus. Ta pa do vas ni slaboten, ampak je mogočen med vami.

^13:4 Res, križan je bil v slabotnosti, toda živi iz Božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi Božje moči.

^13:5 Sami se preverite, ali ste verni, in preizkusite se. Ali ne spoznavate, da je Jezus Kristus v vas? Morda pa preizkušnje niste prestali!

^13:6 Upam pa, da spoznavate, da smo jo mi prestali.

^13:7 Boga prosimo, da bi vi ne storili nič hudega. Ni nam do tega, da bi se mi izkazali kot ljudje, ki so prestali preizkušnjo, ampak samo do tega, da bi vi delali dobro, čeprav bi mi veljali za takšne, ki niso prestali preizkušnje.

^13:8 Ničesar namreč ne moremo storiti proti resnici; delamo lahko le za resnico.

^13:9 Veseli smo, kadar smo mi slabotni, vi pa močni. Za to tudi prosimo: za vašo izpopolnitev.

^13:10 To v odsotnosti pišem zato, da ne bom navzoč nastopal ostro, z oblastjo, ki mi jo je dal Gospod, da bi izgrajeval in ne podiral.

^13:11 Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami.

^13:12 Pozdravite drug drugega s svetim poljubom. Pozdravljajo vas vsi sveti.

^13:13 Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!