Druga Samuelova

^1:1 Bilo je po Savlovi smrti, ko se je David vrnil od zmage nad Amalečani. In David je bival v Ciklágu dva dni.

^1:2 Tretji dan pa je, glej, prišel mož iz Savlovega tabora. Njegova oblačila so bila pretrgana in prah je bil na njegovi glavi. Ko je prišel k Davidu, je padel na zemljo in se poklonil.

^1:3 David mu je rekel: »Od kod prihajaš?« Rekel mu je: »Utekel sem iz Izraelovega tabora.«

^1:4 David mu je rekel: »Kaj se je zgodilo? Povej mi!« Rekel je: »Ljudstvo je zbežalo iz boja, veliko ljudi je tudi padlo in pomrlo in tudi Savel in njegov sin Jonatan sta mrtva.«

^1:5 David je rekel mladeniču, ki mu je poročal: »Kako veš, da sta Savel in njegov sin Jonatan mrtva?«

^1:6 Mladenič, ki mu je poročal, je rekel: »Po naključju sem prišel na goro Gilbóo. In glej, Savel je slonel na svoji sulici, in glej, vozovi in konjeniki so pritiskali za njim.

^1:7 Ko se je ozrl in me zagledal, me je poklical. Rekel sem: ›Tukaj sem.‹

^1:8 Rekel mi je: ›Kdo si?‹ Rekel sem mu: ›Amalečan sem.‹

^1:9 Tedaj mi je rekel: ›Daj, stopi k meni in me usmrti, kajti groza me je obšla, duša pa je še vsa v meni.‹

^1:10 Tako sem stopil k njemu in ga usmrtil, kajti vedel sem, da po svojem padcu ne bo preživel. Vzel sem načelek, ki je bil na njegovi glavi, in zapestnico, ki je bila na njegovi roki, in tukaj ju prinašam svojemu gospodu.«

^1:11 Tedaj je David prijel svoja oblačila in jih pretrgal, prav tako tudi vsi možje, ki so bili z njim.

^1:12 In žalovali so, jokali in se postili do večera za Savlom, za njegovim sinom Jonatanom, za Gospodovim ljudstvom in za Izraelovo hišo, ker so padli pod mečem.

^1:13 Nato je David rekel mladeniču, ki mu je poročal: »Od kod si?« Rekel je: »Sin priseljenca Amalečana sem.«

^1:14 David pa mu je rekel: »Kako da se nisi bal iztegniti svoje roke in ubiti Gospodovega maziljenca?«

^1:15 In David je poklical enega od mladeničev in rekel: »Pristopi, ubij ga!« In udaril ga je, da je umrl.

^1:16 David pa mu je rekel: »Tvoja kri na tvojo glavo! Kajti tvoja usta so pričala proti tebi, ko si rekel: ›Usmrtil sem Gospodovega maziljenca.‹«

^1:17 David je zložil tole žalostinko za Savlom in njegovim sinom Jonatanom.

^1:18 Rekel je, da bi učil Judove sinove: Lok. Glej, zapisano je v Knjigi Pravičnega.

^1:19 O Izrael, uničen je bil tvoj okras na višavah! Kako sta padla junaka!

^1:20 Ne povejte tega v Gatu, ne razglašajte po ulicah v Aškelónu, da se ne razveselijo filistejske hčere, da ne zavriskajo hčere neobrezancev!

^1:21 Gore Gilbóe, naj ne bo na vas ne rose ne dežja ne polja daritev! Zakaj tam je bil onečaščen ščit junakov, Savlov ščit ni bil maziljen z oljem,

^1:22 ampak s krvjo pobitih, z mastjo junakov. Jonatanov lok se ni umikal, Savlov meč se ni vračal brez uspeha.

^1:23 Savel in Jonatan, ljubljena in prijetna, se nista ločila ne v življenju ne v smrti. Hitrejša sta bila od orlov, močnejša od levov.

^1:24 Hčere izraelske, jokajte za Savlom, ki vas je razkošno oblačil s škrlatom, z zlatim lišpom vam je krasil obleko.

^1:25 Kako sta padla junaka sredi boja! Jonatan je preboden na tvojih višavah!

^1:26 Hudo mi je za teboj, moj brat, Jonatan! Zelo si mi bil prijeten. Tvoja ljubezen mi je bila čudovita, bolj kot ženska ljubezen.

^1:27 Kako sta padla junaka in je uničeno bojno orožje!

^2:1 Potem je David vprašal Gospoda: »Ali naj grem v katero izmed Judovih mest?« Gospod mu je rekel: »Pojdi!« David je rekel: »V katero naj grem?« Rekel je: »V Hebrón.«

^2:2 Tako je David šel tja in tudi obe njegovi ženi, Jezreélka Ahinóam in Abigájila, žena Karmélčana Nabála.

^2:3 Pripeljal je tudi svoje može, ki so bili z njim, vsakega z njegovo družino, in so se naselili v mestih okrog Hebróna.

^2:4 Tedaj so prišli Judovi možje in tam mazilili Davida za kralja čez Judovo hišo. Sporočili so Davidu in rekli: »Možje iz Jabéš Gileáda so pokopali Savla.«

^2:5 David je poslal sle k možem v Jabéš Gileádu in jim rekel: »Bodite blagoslovljeni od Gospoda, ker ste izkazali to vdanost svojemu gospodu Savlu in ga pokopali!

^2:6 Zdaj naj vam Gospod izkaže milost in zvestobo! Tudi jaz vam bom izkazal dobroto, ker ste to storili.

^2:7 Zdaj naj bodo torej vaše roke močne in bodite hrabri, kajti vaš gospod Savel je mrtev, zato je Judova hiša mene mazilila za kralja čez sebe.«

^2:8 Nerov sin Abnêr, poveljnik Savlove vojske, pa je vzel Savlovega sina Iš Bošeta, ga prepeljal v Mahanájim

^2:9 in ga postavil za kralja nad Gileádom, Aserjem, Jezreélom, Efrájimom, Benjaminom in nad vsem Izraelom.

^2:10 Savlov sin Iš Bošet je imel štirideset let, ko je postal kralj nad Izraelom, in je kraljeval dve leti. Judova hiša pa je šla za Davidom.

^2:11 Število dni, katere je bil David v Hebrónu kralj nad Judovo hišo, je bilo sedem let in šest mesecev.

^2:12 Nerov sin Abnêr je s hlapci Savlovega sina Iš Bošeta odšel iz Mahanájima v Gibeón.

^2:13 Cerújin sin Joáb pa je odšel z Davidovimi hlapci. Pri ribniku v Gibeónu so prišli skupaj. Eni so posedli na eni strani ribnika, drugi na drugi strani.

^2:14 Abnêr je rekel Joábu: »Naj se vzdignejo mladeniči in naj nastopijo v bojni igri pred nami!« Joáb je rekel: »Naj se vzdignejo!«

^2:15 Vzdignili so se in šli mimo po številu dvanajst za Benjamina in za Savlovega sina Iš Bošeta ter dvanajst izmed Davidovih hlapcev.

^2:16 Vsak je zgrabil svojega nasprotnika za glavo in zasadil svojemu nasprotniku meč v stran. Tako so skupaj padli. Zato se tisti kraj pri Gibeónu imenuje Polje rezil.

^2:17 In nastal je silno trd boj tisti dan. Davidovi hlapci so porazili Abnêrja in Izraelove može.

^2:18 Tam so bili trije Cerújini sinovi, Joáb, Abišáj in Asaél. Asaél je bil hitrih nog kakor gazela na polju.

^2:19 Zasledoval je Abnêrja, ne da bi na svoji poti zavil od njega na desno ali na levo.

^2:20 Abnêr se je ozrl in rekel: »Si to ti, Asaél?« Rekel je: »Sem.«

^2:21 Abnêr mu je rekel: »Kreni vendar na desno ali na levo, zgrabi katerega od mladeničev in si vzemi njegov plen!« Asaél pa se ni hotel umakniti od njega.

^2:22 Abnêr je spet rekel Asaélu: »Umakni se od mene! Zakaj naj bi te pobil na tla? Kako bi potem mogel povzdigniti svoj obraz proti tvojemu bratu Joábu?«

^2:23 Pa se ni hotel umakniti. Tedaj mu je Abnêr zagnal konico sulice v trebuh, da mu je sulica zadaj izstopila. Padel je tam in na mestu umrl. Vsi, ki so prišli na kraj, kjer je Asaél padel in umrl, so se ustavili.

^2:24 Joáb in Abišáj pa sta zasledovala Abnêrja. Ko je sonce zahajalo, sta prišla do Gibeát Ame, ki je pred Giahom na poti v Gibeónsko puščavo.

^2:25 Benjaminovi sinovi so se zbrali za Abnêrjem, se strnili v eno krdelo in se postavili vrh griča.

^2:26 Tedaj je Abnêr zaklical Joábu in rekel: »Ali naj meč vedno žre? Ne veš, da bo nazadnje bridko? Kdaj boš rekel ljudstvu, naj se vrne in ne zasleduje svojih bratov?«

^2:27 Joáb je rekel: »Kakor Bog živi, ko bi ne bil spregovoril, bi ljudje šele jutri nehali zasledovati vsak svojega brata!«

^2:28 Tedaj je Joáb zatrobil na rog. Vse ljudstvo se je ustavilo, niso več zasledovali Izraelcev in se niso več bojevali.

^2:29 Abnêr in njegovi možje so šli vso tisto noč po puščavi, prekoračili Jordan, prehodili ves Bitrón in prišli v Mahanájim.

^2:30 Ko se je Joáb vrnil in ni več zasledoval Abnêrja, je zbral vse ljudstvo. Od Davidovih hlapcev je manjkalo devetnajst mož in Asaél.

^2:31 Davidovi hlapci pa so pobili in usmrtili tristo šestdeset mož iz Benjamina, izmed Abnêrjevih ljudi.

^2:32 Asaéla so vzdignili in ga pokopali v grobu njegovega očeta v Betlehemu. Joáb in njegovi možje so hodili vso noč. V Hebrónu jim je zora zasvetila.

^3:1 Boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo je trajal dolgo. David je postajal vedno močnejši, Savlova hiša pa je vedno bolj slabela.

^3:2 V Hebrónu so se Davidu rodili sinovi. Njegov prvorojenec je bil Amnón od Jezreélke Ahinóam.

^3:3 Njegov drugi je bil Kiláb od Abigájile, žene Karmélčana Nabála. Tretji je bil Absalom, sin Maáhe, hčere gešúrskega kralja Talmája.

^3:4 Četrti je bil Adoníja, sin Hagíte, peti Šefatjá, sin Abitále,

^3:5 in šesti Jitreám od Davidove žene Egle. Ti so se Davidu rodili v Hebrónu.

^3:6 Medtem ko je bil boj med Savlovo hišo in Davidovo hišo, je Abnêr postal močan v Savlovi hiši.

^3:7 Savel je imel stransko ženo, Ajájevo hčer, ki ji je bilo ime Ricpa. Iš Bošet je rekel Abnêrju: »Zakaj si šel k stranski ženi mojega očeta?«

^3:8 Abnêr se je zelo razsrdil zaradi Iš Bošetovih besed in je rekel: »Sem mar judovska pasja glava? Danes izkazujem milost hiši tvojega očeta Savla in njegovim bratom in njegovim prijateljem in nisem pustil, da bi padel Davidu v roko, ti pa mi očitaš krivdo zaradi ženske.

^3:9 Tako naj Bog stori Abnêrju in tako doda, če za Davida ne naredim tega, kar mu je prisegel Gospod,

^3:10 da bo prestavil kraljestvo iz Savlove hiše in postavil Davidov prestol čez Izraela in čez Juda od Dana do Beeršébe.«

^3:11 In ni več mogel Abnêrju odvrniti besede, ker se ga je bal.

^3:12 Abnêr pa je poslal sle k Davidu z besedami: »Čigava je dežela?« in »Skleni svojo zavezo z menoj in, glej, moja roka bo s teboj, da obrnem k tebi ves Izrael.«

^3:13 Rekel je: »Dobro! Sklenem zavezo s teboj. Samo eno stvar zahtevam od tebe: ne boš videl mojega obličja, če mi ne pripelješ Savlove hčere Mihále, ko prideš, da vidiš moje obličje.«

^3:14 In David je poslal sle k Savlovemu sinu Iš Bošetu z naročilom: »Daj mi mojo ženo Mihálo, ki sem si jo pridobil za sto prednjih kožic Filistejcev!«

^3:15 Iš Bošet je poslal ponjo in jo vzel njenemu možu Paltiélu, Lajiševemu sinu.

^3:16 Njen mož je šel z njo, hodil je in jokal za njo do Bahuríma. Tedaj mu je Abnêr rekel: »Pojdi, vrni se!« In se je vrnil.

^3:17 Abnêr je govoril z Izraelovimi starešinami in rekel: »Že prej ste želeli Davida za kralja čez sebe.

^3:18 Zdaj to storite, kajti Gospod je rekel Davidu: ›Po roki svojega služabnika Davida bom rešil svoje ljudstvo Izraela iz roke Filistejcev in iz roke vseh njegovih sovražnikov.‹«

^3:19 Abnêr je govoril tudi na ušesa Benjaminu. Potem je Abnêr šel, da bi govoril tudi na ušesa Davidu v Hebrónu vse, kar je bilo dobro v očeh Izraela in v očeh vse Benjaminove hiše.

^3:20 Tako je prišel Abnêr z dvajsetimi možmi v Hebrón. David je Abnêrju in možem, ki so bili z njim, napravil gostijo.

^3:21 Abnêr je rekel Davidu: »Vstanem in pojdem ter zberem ves Izrael ob svojem gospodu kralju. Sklenili bodo s teboj zavezo in kraljeval boš čez vse, kakor želi tvoja duša.« Nato je David odpustil Abnêrja in odšel je v miru.

^3:22 In glej, Davidovi hlapci in Joáb so prišli z bojnega pohoda in prinesli s seboj mnogo plena. Abnêrja ni bilo več pri Davidu v Hebrónu, kajti odpustil ga je in je odšel v miru.

^3:23 Ko je prišel Joáb z vso vojsko, ki je bila z njim, so mu povedali: »Nerov sin Abnêr je prišel h kralju in ta ga je odpustil in je odšel v miru.«

^3:24 Joáb je prišel h kralju in rekel: »Kaj si storil? Glej, Abnêr je prišel k tebi. Zakaj to, da si ga pustil in je spet odšel?

^3:25 Saj vendar poznaš Nerovega sina Abnêrja! Kajti prišel je, da bi te varal in spoznal tvoj odhod in tvoj prihod in izvedel vse, kar delaš.«

^3:26 Ko pa je Joáb odšel od Davida, je poslal sle za Abnêrjem. Pripeljali so ga nazaj od Bor Sire, ne da bi David za to vedel.

^3:27 Ko se je Abnêr vrnil v Hebrón, ga je Joáb odpeljal stran, na sredo vrat, da bi z njim na tihem govoril. Tam ga je zabodel v trebuh. Tako je umrl zaradi krvi njegovega brata Asaéla.

^3:28 Ko je potem David to slišal, je rekel: »Na veke sem nedolžen, jaz sam in moje kraljestvo, pred Gospodom nad krvjo Nerovega sina Abnêrja!

^3:29 Naj pride na Joábovo glavo in na vso hišo njegovega očeta! Naj v Joábovi hiši ne zmanjka takih, ki imajo semenotok ali gobe ali sučejo vreteno ali padajo pod mečem ali stradajo kruha!«

^3:30 Joáb in njegov brat Abišáj sta namreč ubila Abnêrja zato, ker je usmrtil njunega brata Asaéla v boju pri Gibeónu.

^3:31 David je rekel Joábu in vsemu ljudstvu, ki je bilo z njim: »Pretrgajte svoja oblačila in si pripašite raševnik ter žalujte pred Abnêrjem!« Kralj David je hodil za nosili.

^3:32 Ko so Abnêrja v Hebrónu pokopavali, je kralj povzdignil svoj glas in se razjokal na Abnêrjevem grobu in tudi vse ljudstvo je jokalo.

^3:33 Kralj je zapel žalostinko za Abnêrjem, rekoč: Mar je moral Abnêr umreti, kakor umre bedak?

^3:34 Tvoje roke niso bile zvezane in tvoje noge ne vklenjene v spone. Padel si, kakor tisti, ki pade pred izprijenci. In vse ljudstvo je spet jokalo za njim.

^3:35 Potem je vse ljudstvo prišlo vabit Davida, da bi jedel kruh, dokler je še dan. David pa je prisegel in rekel: »Tako naj mi stori Bog in tako doda, če pred sončnim zahodom okusim kruh ali kar koli drugega!«

^3:36 Vse ljudstvo je to opazilo in bilo je dobro v njihovih očeh, kakor je bilo vse, kar je kralj storil, dobro v očeh vsega ljudstva.

^3:37 Tako sta vse ljudstvo in ves Izrael tisti dan spoznala, da ni prišlo od kralja, da je bil usmrčen Nerov sin Abnêr.

^3:38 Kralj je rekel svojim služabnikom: »Ne veste, da je danes padel knez in velik človek v Izraelu?

^3:39 Jaz sem danes še preslab, čeprav sem maziljen za kralja; a ta moža, Cerújina sinova, sta močnejša od mene. Gospod naj tistemu, ki dela húdo, povrne po njegovi hudobiji!«

^4:1 Ko je Savlov sin slišal, da je Abnêr umrl v Hebrónu, so mu omahnile roke in ves Izrael je bil zbegan.

^4:2 Savlov sin je imel dva poveljnika krdel; enemu je bilo ime Baaná, drugemu je bilo ime Reháb. Bila sta sinova Benjaminovca Rimóna iz Beeróta. Tudi Beerót se je namreč prišteval k Benjaminu.

^4:3 Beeročáni so pobegnili v Gitájim in bivali tam kot priseljenci do tega dne.

^4:4 Savlov sin Jonatan je imel sina, hromega v nogah. Bilo mu je pet let, ko je iz Jezreéla prišla vest o Savlu in Jonatanu. Njegova dojilja ga je vzela in zbežala. Ko je na begu hitela, je padel in ohromel. Ime mu je bilo Mefibóšet.

^4:5 Rimónova sinova Reháb in Baaná iz Beeróta sta torej šla in v dnevni vročini prišla v Iš Bošetovo hišo, ko je spal opoldansko spanje.

^4:6 Prišla sta v hišo, kakor da bosta vzela pšenico, in sta ga zabodla v trebuh. Nato sta Reháb in njegov brat Baaná ušla.

^4:7 Ko sta prišla v hišo, je spal na svoji postelji v svoji spalnici. Zabodla sta ga in umorila ter mu odsekala glavo; potem sta vzela njegovo glavo in hodila vso noč po poti skozi puščavo.

^4:8 Prinesla sta Iš Bošetovo glavo Davidu v Hebrón in rekla kralju: »Glej, glava Iš Bošeta, sinu Savla, tvojega sovražnika, ki ti je stregel po življenju. Tako se je ta dan Gospod maščeval za mojega gospoda kralja nad Savlom in njegovim zarodom.«

^4:9 David je odgovoril Rehábu in njegovemu bratu Baanáju, sinovoma Beeročána Rimóna, in jima rekel: »Kakor živi Gospod, ki je rešil mojo dušo iz vsakršne stiske,

^4:10 tega, ki mi je sporočil: ›Glej, Savel je mrtev,‹ in se je imel za glasnika vesele novice, sem prijel in ga v Ciklágu umoril. Tako sem mu dal plačilo za novico!

^4:11 Koliko bolj torej, ko sta krivičnika umorila pravičnega v njegovi hiši na njegovem ležišču! Ne bom zdaj terjal njegove krvi iz vajinih rok in vaju iztrebil z zemlje?!«

^4:12 In David je velel služabnikom, da so ju usmrtili, jima odsekali roke in noge ter ju obesili pri ribniku v Hebrónu. Iš Bošetovo glavo pa so vzeli in jo pokopali v Abnêrjevem grobu v Hebrónu.

^5:1 Tedaj so prišli vsi Izraelovi rodovi k Davidu v Hebrón in rekli: »Glej, tvoja kost smo in tvoje meso.

^5:2 Že prej, ko je bil Savel kralj čez nas, si ti vodil Izraela na vojsko in nazaj. Tebi je Gospod rekel: ›Ti boš pasel moje ljudstvo Izraela in boš vladar čez Izraela.‹«

^5:3 Vsi Izraelovi starešine so prišli h kralju v Hebrón in kralj David je v Hebrónu sklenil z njimi zavezo pred Gospodom. Mazilili so Davida za kralja čez Izraela.

^5:4 David je imel trideset let, ko je postal kralj, in je kraljeval štirideset let.

^5:5 V Hebrónu je kraljeval Judu sedem let in šest mesecev, v Jeruzalemu pa je kraljeval triintrideset let vsemu Izraelu in Judu.

^5:6 Kralj je šel s svojimi možmi v Jeruzalem proti Jebusejcem, ki so prebivali v deželi. Rekli so Davidu: »Ne prideš sem noter, marveč te bodo slepi in hromi pregnali;« mislili so: »David ne bo prišel noter.«

^5:7 Vendar je David osvojil utrdbo Sion, to je Davidovo mesto.

^5:8 Tisti dan je David rekel: »Kdor koli hoče premagati Jebusejce, mora doseči jašek. Hrome in slepe sovraži Davidova duša.« Zato pravijo: »Slepi in hromi ne prideta v hišo.«

^5:9 David se je nastanil v utrdbi. Imenoval jo je Davidovo mesto. Potem ga je David pozidal krog in krog od Milója navznoter.

^5:10 Tako je David vedno bolj napredoval v moči, kajti z njim je bil Gospod, Bog nad vojskami.

^5:11 Tirski kralj Hirám je poslal sle k Davidu in cedrovino, tesarje in kamnoseke in so Davidu sezidali hišo.

^5:12 David je spoznal, da ga je Gospod potrdil za kralja čez Izraela, ker je bilo njegovo kraljestvo tako povišano zaradi njegovega ljudstva Izraela.

^5:13 Ko je David prišel iz Hebróna, si je vzel še več stranskih žená in žená iz Jeruzalema. Tako se je Davidu rodilo še več sinov in hčera.

^5:14 Tole so imena tistih, ki so se mu rodili v Jeruzalemu: Šamúa, Šobáb, Natán, Salomon,

^5:15 Jibhár, Elišúa, Nefeg, Jafíja,

^5:16 Elišamá, Eljadá in Elifélet.

^5:17 Ko so Filistejci slišali, da so Davida mazilili za kralja čez Izraela, so vsi Filistejci šli Davida iskat. Ko je David to slišal, je šel v trdnjavo.

^5:18 Filistejci so prišli in se razporedili v dolini Rafájevcev.

^5:19 David je vprašal Gospoda: »Ali naj grem proti Filistejcem? Mi jih boš dal v roko?« Gospod je rekel Davidu: »Pojdi! Kajti gotovo ti bom dal Filistejce v roko.«

^5:20 Tako je prišel David v Báal Peracím. Tam jih je David porazil. Rekel je: »Gospod je prebil moje sovražnike pred menoj, kakor se prebijejo vode.« Zato se tisti kraj imenuje Báal Peracím.

^5:21 Pustili so tam svoje malike, David in njegovi možje pa so jih odnesli.

^5:22 Filistejci so vnovič prišli in se razporedili v dolini Rafájevcev.

^5:23 Ko je David vprašal Gospoda, mu je rekel: »Ne hodi za njimi! Obidi jih od zadaj in udari nanje izza balzamovih dreves.

^5:24 Ko boš zaslišal šum korakov po vrheh balzamovih dreves, tedaj napadi, kajti tedaj pojde Gospod pred teboj, da porazi filistejsko vojsko.«

^5:25 David je storil tako, kakor mu je Gospod zapovedal. Tolkel je Filistejce od Gebe do vhoda v Gezer.

^6:1 David je spet zbral vse izbrane v Izraelu, trideset tisoč mož.

^6:2 Vzdignil se je in šel z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim, iz Baále Judove, da bi od tam pripeljal Božjo skrinjo, ki se imenuje po imenu Gospoda nad vojskami, ki prestoluje na kerubih.

^6:3 Božjo skrinjo so peljali na novem vozu in jo spravili iz Abinadábove hiše, ki je bila na griču. Abinadábova sinova Uzá in Ahjó sta peljala novi voz.

^6:4 Z Božjo skrinjo so ga odpeljali iz Abinadábove hiše, ki je bila na griču. Ahjó je hodil pred skrinjo.

^6:5 David in vsa Izraelova hiša sta rajala pred Gospodom ob vseh glasbilih iz cipresovine, ob citrah, harfah, bobnih, kraguljčkih in ob cimbalah.

^6:6 Ko so prišli k Nahónovemu mlatišču, je Uzá iztegnil roko k Božji skrinji in jo podržal, ker sta jo vola nagnila.

^6:7 Tedaj se je vnela Gospodova jeza nad Uzájem in Bog ga je tam udaril zaradi nepremišljenega dejanja; umrl je tam poleg skrinje Božje.

^6:8 David se je vznemiril, ker je Gospod udaril Uzája. Tisti kraj pa se do tega dne imenuje Perec Uzá.

^6:9 Tisti dan se je David ustrašil Gospoda in je rekel: »Kako naj pride Gospodova skrinja k meni?«

^6:10 Zato David ni hotel spraviti Gospodove skrinje k sebi v Davidovo mesto. David jo je dal odpeljati v hišo Gačana Obéd Edóma.

^6:11 Tako je Gospodova skrinja ostala tri mesece v hiši Gačana Obéd Edóma. Gospod pa je blagoslovil Obéd Edóma in vso njegovo hišo.

^6:12 Sporočili so kralju Davidu in rekli: »Gospod je blagoslovil hišo Obéd Edóma in vse, kar ima, zaradi skrinje Božje.« David je tedaj šel in z veseljem prenesel skrinjo Božjo iz Obéd Edómove hiše v Davidovo mesto.

^6:13 Ko so nosilci Gospodove skrinje naredili šest korakov, je daroval vola in pitano tele.

^6:14 David je na vso moč rajal pred Gospodom. Bil je opasan s platnenim efódom.

^6:15 Tako je David z vso Izraelovo hišo prenesel Gospodovo skrinjo med vzklikanjem in trobljenjem.

^6:16 Ko je Gospodova skrinja prišla v Davidovo mesto, je Savlova hči Mihála gledala skoz okno in videla kralja Davida, kako poskakuje in raja pred Gospodom, in ga je zaničevala v svojem srcu.

^6:17 Prinesli so Gospodovo skrinjo in jo postavili na njeno mesto sredi šotora, ki ga je David razpel zanjo. Nato je David daroval pred Gospodom žgalne in mirovne daritve.

^6:18 Ko je David dokončal darovanje žgalnih in mirovnih daritev, je blagoslovil ljudstvo v imenu Gospoda nad vojskami.

^6:19 Razdelil je vsemu ljudstvu, vsej Izraelovi množici, možem in ženam, vsakemu hleb kruha, kos mesa in kolač iz suhega grozdja. Potem je vse ljudstvo odšlo, vsak v svojo hišo.

^6:20 Ko se je David vrnil, da bi blagoslovil svojo hišo, je prišla Savlova hči Mihála Davidu naproti in rekla: »Kako se je danes poveličal Izraelov kralj, ki se je danes razgaljal pred očmi dekel svojih hlapcev, kakor se razgalja kdo izmed prostakov!«

^6:21 David pa je rekel Miháli: »Pred Gospodom, ki me je izvolil raje kakor tvojega očeta in vso njegovo hišo, da me je postavil za kneza čez Gospodovo ljudstvo, čez Izraela, da, pred Gospodom bom rajal,

^6:22 čeprav se bom še bolj kakor zdaj ponižal in bom ponižan v svojih očeh! A pri deklah, o katerih si govorila, pri njih bom počaščen.«

^6:23 Savlova hči Mihála pa ni imela otroka do dneva svoje smrti.

^7:1 Ko je kralj prebival v svoji hiši in mu je Gospod naklonil mir pred vsemi njegovimi sovražniki naokrog,

^7:2 je kralj rekel preroku Natánu: »Glej vendar, jaz stanujem v cedrovi hiši, skrinja Božja pa stanuje sredi šotorskega pregrinjala.«

^7:3 Natán je rekel kralju: »Pojdi, stori vse, kar je v tvojem srcu, kajti Gospod je s teboj!«

^7:4 A še tisto noč se je Natánu zgodila Gospodova beseda, rekoč:

^7:5 »Pojdi in povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod: Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje?

^7:6 Saj nisem prebival v hiši od dne, ko sem Izraelove sinove izpeljal iz Egipta, do tega dne, temveč sem hodil z njimi v šotoru in prebivališču.

^7:7 Kjer koli sem hodil med vsemi Izraelovimi sinovi, sem mar rekel kateremu izmed Izraelovih rodovnih poglavarjev, ki sem jih postavil za pastirje svojega ljudstva Izraela: ›Zakaj mi niste postavili cedrove hiše?‹

^7:8 Zdaj torej tako povej mojemu služabniku Davidu: Tako govori Gospod nad vojskami: Jaz sem te vzel s pašnika izza drobnice, da bi bil vladar mojemu ljudstvu Izraelu.

^7:9 Bil sem s teboj, kjer koli si hodil, in sem iztrebil pred teboj vse tvoje sovražnike. Naredil ti bom veliko ime, ki bo enako imenu velikašev na zemlji.

^7:10 Določil bom kraj svojemu ljudstvu Izraelu in ga zasadil vanj, da bo prebivalo na svojem in se mu ne bo treba več bati in ga krivičneži ne bodo več stiskali kakor nekdaj,

^7:11 od dneva, ko sem postavil sodnike čez svoje ljudstvo Izraela. Naklonil ti bom mir pred vsemi tvojimi sovražniki. Gospod ti oznanja, da ti bo Gospod naredil hišo.

^7:12 Ko se ti dopolnijo dnevi in boš legel k svojim očetom, bom povzdignil tvojega potomca, ki bo izšel iz tvojega telesa, in bom utrdil njegovo kraljestvo.

^7:13 Ta bo sezidal hišo mojemu imenu in prestol njegovega kraljestva bom utrdil na veke.

^7:14 Jaz mu bom oče in on mi bo sin. Če se pregreši, ga bom kaznoval s človeško šibo in z udarci človeških sinov.

^7:15 A svoje milosti mu ne bom odtegnil, kakor sem jo odtegnil Savlu, ki sem ga odstranil pred teboj.

^7:16 Tvoja hiša in tvoje kraljestvo bosta obstala pred teboj na veke in tvoj prestol bo utrjen na veke.«

^7:17 Po vseh teh besedah in po vsem tem videnju je Natán govoril Davidu.

^7:18 Tedaj je kralj David prišel, se usedel pred Gospodom in rekel: »Kdo sem jaz, Gospod Bog, in kaj je moja hiša, da si me pripeljal do sèm?

^7:19 A to je še premalo v tvojih očeh, Gospod Bog; govoril si o hiši svojega služabnika tudi za daljno prihodnost. Je to človeški zakon, Gospod Bog?

^7:20 Pa kaj naj ti David še dalje govori? Saj poznaš svojega služabnika, Gospod Bog.

^7:21 Zaradi svoje besede in po svojem srcu si storil vse to veliko dejanje in ga dal spoznati svojemu služabniku.

^7:22 Zato si velik, Gospod Bog! Kajti ni ga tebi enakega, razen tebe ni Boga po vsem tem, kar smo slišali s svojimi ušesi.

^7:23 Kdo je kakor tvoje ljudstvo Izrael, edini narod na zemlji, ki ga je Bog šel odkupit za svoje ljudstvo in si pridobil ime ter storil zanj velika in strah zbujajoča dela, ko je pred svojim ljudstvom, ki si ga je odkupil iz Egipta, pregnal narode in njihove bogove!

^7:24 Določil si svoje ljudstvo Izraela na veke sebi za ljudstvo, in ti, Gospod, si postal njihov Bog.

^7:25 In zdaj, Gospod Bog, potrdi na veke besedo, ki si jo govoril o svojem služabniku in o njegovi hiši, in stori, kakor si govoril.

^7:26 Naj se poveličuje tvoje ime na veke in naj se govori: ›Gospod nad vojskami je Bog nad Izraelom!‹ In hiša tvojega služabnika Davida naj ostane trdna pred teboj.

^7:27 Kajti ti, Gospod nad vojskami, Bog Izraelov, si razodel svojemu služabniku: ›Sezidal ti bom hišo.‹ Zato se je tvoj služabnik opogumil, da je molil k tebi to molitev.

^7:28 In zdaj, Gospod Bog, ti si Bog in tvoje besede so resnica in napovedal si svojemu služabniku te dobrine.

^7:29 In zdaj, začni blagoslavljati hišo svojega služabnika, da bo obstala pred teboj na veke. Kajti ti, Gospod Bog, si govoril. Naj bo s tvojim blagoslovom blagoslovljena hiša tvojega služabnika na veke.«

^8:1 Zatem je David porazil Filistejce in jih podjarmil. Tako je vzel David vajeti davka iz roke Filistejcev.

^8:2 Porazil je Moábce in jih premeril z vrvjo, potem ko jih je položil na tla. Po dve vrvi jih je odmeril za smrt in po eno celo vrv za življenje. Tako so Moábci postali podložni Davidu in so prinašali davek.

^8:3 David je porazil tudi Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi, ko je šel, da bi spet zagospodoval nad veletokom.

^8:4 David mu je vzel tisoč sedemsto konjenikov in dvajset tisoč pešcev; David je ohromil vse konje, le za sto voz jih je pustil.

^8:5 Ko pa so Arámci iz Damaska prišli na pomoč Hadadézerju, kralju v Cobi, je David pobil med Arámci dvaindvajset tisoč mož.

^8:6 Nato je David postavil namestnike v Arámu na območju Damaska. Arámci so postali podložni Davidu in so prinašali davek. Tako je Gospod pomagal Davidu povsod, kamor koli je šel.

^8:7 David je vzel zlate ščite, ki so jih imeli Hadadézerjevi služabniki, in jih prinesel v Jeruzalem.

^8:8 Iz Hadadézerjevih mest Tebah in Berotáj pa je kralj David vzel zelo veliko brona.

^8:9 Ko je Toí, kralj v Hamátu, slišal, da je David porazil vso Hadadézerjevo vojsko,

^8:10 je Toí poslal svojega sina Joráma h kralju Davidu, da bi ga pozdravil in mu čestital, ker se je bojeval s Hadadézerjem in ga porazil; Hadadézer se je namreč venomer bojeval s Toíjem. S seboj je prinesel srebrne, zlate in bronaste posode.

^8:11 Tudi te je kralj David posvetil Gospodu, kot je posvetil srebro in zlato vseh narodov, ki jih je podjarmil,

^8:12 Arámcev, Moábcev, Amónovih sinov, Filistejcev, Amalečanov, ter od plena Rehóbovega sina Hadadézerja, kralja v Cobi.

^8:13 David si je napravil ime, ko se je vrnil, potem ko je v Ge Melahu potolkel osemnajst tisoč Arámcev.

^8:14 V Edómu je postavil namestnike; po vsem Edómu je postavil namestnike. Tako so vsi Edómci postali podložni Davidu. Gospod je namreč pomagal Davidu, kamor koli je šel.

^8:15 David je kraljeval nad vsem Izraelom; vsemu svojemu ljudstvu je David sodil in delil pravico.

^8:16 Cerújin sin Joáb je bil poveljnik vojske. Ahilúdov sin Józafat je bil letopisec.

^8:17 Ahitúbov sin Cadók in Abjatárjev sin Ahiméleh sta bila duhovnika, Serajá pa je bil pisar.

^8:18 Jojadájev sin Benajá je bil vodja Keretéjcev in Péletovcev, Davidovi sinovi pa so bili duhovniki.

^9:1 David je rekel: »Ali je preostal še kdo iz Savlove hiše, da bi mu mogel izkazati milost zaradi Jonatana?«

^9:2 Bil pa je neki služabnik iz Savlove hiše, Cibá po imenu, in poklicali so ga k Davidu. Kralj mu je rekel: »Si ti Cibá?« Rekel je: »Da, tvoj hlapec.«

^9:3 Kralj je rekel: »Ali ni več nikogar iz Savlove hiše, da bi mu mogel izkazati Božjo milost?« Cibá je rekel kralju: »Še Jonatanov sin je, hrom na obe nogi.«

^9:4 Kralj mu je rekel: »Kje je?« Cibá je rekel kralju: »Glej, v hiši Amiélovega sina Mahírja iz Lo Dabárja.«

^9:5 Kralj David ga je dal pripeljati iz hiše Amiélovega sina Mahírja iz Lo Dabárja.

^9:6 Ko je Mefibóšet, sin Jonatana, Savlovega sina, prišel k Davidu, je padel na obraz in se poklonil. David je rekel: »Mefibóšet!« Ta je rekel: »Glej, tvoj hlapec.«

^9:7 David mu je rekel: »Ne boj se, kajti hočem ti izkazati milost zaradi tvojega očeta Jonatana. Vrnil ti bom vsa polja tvojega očeta Savla in vedno boš jedel pri moji mizi.«

^9:8 On pa je padel na kolena in rekel: »Kaj je tvoj hlapec, da si se ozrl na mrtvega psa, kakršen sem jaz?«

^9:9 Nato je kralj poklical Savlovega služabnika Cibája in mu rekel: »Vse, kar je pripadalo Savlu in vsej njegovi hiši, dajem sinu tvojega gospoda.

^9:10 Obdeluj mu zemljo s svojimi sinovi in hlapci in spravljaj pridelke, da bo imel sin tvojega gospoda kruha za živež. Mefibóšet, sin tvojega gospoda, pa bo vedno jedel pri moji mizi.« Cibá pa je imel petnajst sinov in dvajset hlapcev.

^9:11 Cibá je rekel kralju: »Vse, kar je moj gospod kralj zapovedal svojemu hlapcu, bo tvoj hlapec storil. Toda Mefibóšet jé pri moji mizi kakor eden izmed kraljevih sinov.«

^9:12 Mefibóšet je imel majhnega sina, po imenu Miha. Vsi, ki so bivali v Cibájevi hiši, so služili Mefibóšetu.

^9:13 Mefibóšet pa je bival v Jeruzalemu, ker je vedno jedel pri kraljevi mizi. Bil pa je na obe nogi hrom.

^10:1 Potem ko je kralj Amóncev umrl, je namesto njega zavladal njegov sin Hanún.

^10:2 David je rekel: »Naklonjen hočem biti Naháševemu sinu Hanúnu, kakor je bil njegov oče meni naklonjen.« Zato je David poslal svoje služabnike, da bi ga po njih potolažil zaradi njegovega očeta. Ko so Davidovi služabniki prišli v deželo Amóncev,

^10:3 so amónski knezi rekli svojemu gospodu Hanúnu: »Misliš, da želi David častiti tvojega očeta, ker ti pošilja tolažnike? Ali ni David poslal svojih služabnikov k tebi zato, da bi preiskal mesto, ga ogledal in razdejal?«

^10:4 Zato je dal Hanún Davidove služabnike prijeti, jim obriti polovico brade in jim odrezati pol oblačila, do sedala, nato jih je odslovil.

^10:5 Ko so Davidu to sporočili, jim je poslal sle naproti; možje so bili namreč zelo osramočeni. Kralj je rekel: »Ostanite v Jerihi, dokler vam ne zraste brada; potem se vrnite!«

^10:6 Amónci so videli, da so se Davidu zamerili. Zato so Amónci poslali sle in najeli Arámce iz Bet Rehóba in Arámce iz Cobe – dvajset tisoč pešcev in kralja iz Maáhe s tisoč možmi ter ljudi iz Toba, dvanajst tisoč mož.

^10:7 Ko je David to slišal, je poslal Joába z vso vojsko junakov.

^10:8 Amónci so prišli ven in se pred vhodom v mestna vrata postavili v bojno vrsto; Arámci iz Cobe in Rehóba ter možje iz Toba in Maáhe pa so bili posebej na polju.

^10:9 Ko je Joáb videl, da ima bojno vrsto spredaj in zadaj, je izbral nekaj izvrstnih Izraelcev in jih postavil Arámcem nasproti.

^10:10 Preostalo vojsko je izročil svojemu bratu Abišáju, da se je postavila nasproti Amóncem.

^10:11 Rekel je: »Če bodo Arámci močnejši od mene, mi bodi ti v pomoč! Če pa bodo Amónci močnejši od tebe, pridem jaz tebi na pomoč.

^10:12 Bodi pogumen in hrabro se bojujva za naše ljudstvo in za mesta našega Boga! Gospod pa naj stori, kar je dobro v njegovih očeh!«

^10:13 Ko je tedaj Joáb z ljudstvom, ki je bilo z njim, krenil v boj z Arámci, so ti zbežali pred njim.

^10:14 Ko pa so Amónci videli, da so Arámci zbežali, so tudi sami zbežali pred Abišájem in se umaknili v mesto. Tedaj se je Joáb obrnil od Amóncev in prišel v Jeruzalem.

^10:15 Ko so Arámci videli, da so jih Izraelci porazili, so se zbrali.

^10:16 Hadadézer je poslal sle in pripeljal Arámce, ki so bili onkraj veletoka. Prišli so v Helám. Načeloval jim je Šobáh, poveljnik Hadadézerjeve vojske.

^10:17 Ko so to sporočili Davidu, je zbral ves Izrael, prekoračil Jordan in prišel v Helám. Arámci so se postavili nasproti Davidu in se bojevali z njim.

^10:18 Toda Arámci so zbežali pred Izraelom. David je pobil izmed Arámcev sedemsto bojevnikov na bojnih vozeh in štirideset tisoč konjenikov. Tudi vojskovodja Šobáha je pobil, da je tam umrl.

^10:19 Ko so vsi kralji, ki so bili podložni Hadadézerju, videli, da so jih Izraelci porazili, so sklenili mir z Izraelom in se jim podredili. Arámci pa so se zbali, da bi še naprej pomagali Amóncem.

^11:1 Ko se je leto obrnilo, ob času, ko hodijo kralji na vojsko, je David odposlal Joába in z njim svoje hlapce ter vse Izraelce. Porazili so Amónce in oblegali Rabo. David pa je ostal v Jeruzalemu.

^11:2 Proti večeru je David vstal s svojega ležišča in se sprehajal po strehi kraljeve hiše. Tedaj je s strehe videl ženo, ki se je kopala. Žena je bila zelo lepa na pogled.

^11:3 David je dal poizvedeti o ženi. Rekli so: »Ali ni to Eliámova hči Batšéba, žena Hetejca Urijája?«

^11:4 David je poslal sle in jo je vzel. Prišla je k njemu in je legel z njo – prav tedaj se je očistila svoje nečistoče. Potem se je vrnila v svojo hišo.

^11:5 Žena pa je spočela in poslala sle; sporočila je Davidu in rekla: »Spočela sem.«

^11:6 Tedaj je David sporočil Joábu: »Pošlji mi Hetejca Urijája!« Joáb je poslal Urijája k Davidu.

^11:7 Ko je Urijá prišel k njemu, ga je David vprašal, kako se godi Joábu, kako se godi ljudstvu in kako kaže boj.

^11:8 Potem je David rekel Urijáju: »Pojdi v svojo hišo in si umij noge!« Ko je Urijá odšel iz kraljeve hiše, je prišlo za njim kraljevo jedilo.

^11:9 Urijá pa je spal pri vhodu v kraljevo hišo z drugimi hlapci svojega gospoda in ni šel v svojo hišo.

^11:10 Povedali so Davidu: »Urijá ni šel v svojo hišo.« David je rekel Urijáju: »Mar nisi prišel s pota? Zakaj nisi šel v svojo hišo?«

^11:11 Urijá je rekel Davidu: »Skrinja, Izrael in Juda bivajo v šotorih; tudi moj gospod Joáb in hlapci mojega gospoda taborijo na polju. In jaz naj bi šel v svojo hišo, da bi jedel in pil in spal s svojo ženo! Kakor živiš in kakor živi tvoja duša, ne bom storil tega!«

^11:12 Tedaj je David rekel Urijáju: »Ostani še danes tu! Jutri te odpošljem.« Tako je ostal Urijá v Jeruzalemu ta in naslednji dan.

^11:13 David ga je povabil, da je jedel in pil pred njim in ga je upijanil. Zvečer pa je odšel spat na svoje ležišče pri hlapcih svojega gospoda in ni šel v svojo hišo.

^11:14 Zjutraj je David Joábu napisal pismo in ga poslal po Urijáju.

^11:15 V pismu je napisal: »Postavite Urijája spredaj v najhujši boj! Potem se umaknite od njega, da bo zadet in bo umrl!«

^11:16 Ko je tedaj Joáb oblegal mesto, je dal Urijája na kraj, o katerem je vedel, da so tam junaški možje.

^11:17 Ko so možje prišli iz mesta in se bojevali z Joábom, jih je padlo nekaj iz ljudstva, izmed Davidovih hlapcev. Tudi Hetejec Urijá je umrl.

^11:18 Joáb je dal Davidu sporočiti o vsem, kar se je zgodilo v boju.

^11:19 Zapovedal je slu in rekel: »Ko poveš kralju do konca vse, kar se je zgodilo v boju,

^11:20 in če se kralj razsrdi in ti reče: ›Zakaj ste se šli bojevat tako blizu mesta? Ali niste vedeli, da bodo streljali z obzidja?

^11:21 Kdo je ubil Jerubéšetovega sina Abiméleha? Mar ni ženska vrgla nanj gornjega mlinskega kamna z obzidja, da je umrl v Tebécu? Zakaj ste se približali obzidju?‹ – tedaj reci: ›Tudi tvoj služabnik Urijá je umrl.‹«

^11:22 Sel je šel in prišel k Davidu ter povedal vse, kar mu je bil Joáb naročil.

^11:23 Sel je torej rekel Davidu: »Možje so bili močnejši od nas. Prišli so ven proti nam na polje, mi pa smo jih potisnili do mestnih vrat.

^11:24 Toda strelci so streljali na tvoje hlapce z obzidja in tako so nekateri izmed kraljevih hlapcev umrli. Tudi tvoj hlapec Hetejec Urijá je mrtev.«

^11:25 David je rekel slu: »Tako reci Joábu: ›Naj te ta stvar ne vznemirja, kajti meč žre zdaj tako zdaj drugače. Okrepi svoj napad na mesto in ga razdeni!‹ Tako ga opogumi!«

^11:26 Ko je Urijájeva žena slišala, da je njen mož Urijá mrtev, je žalovala za svojim soprogom.

^11:27 Ko je bilo žalovanje mimo, je David poslal ponjo in jo pripeljal v svojo hišo. Postala je njegova žena in mu je rodila sina. Toda to, kar je storil David, je bilo hudo v Gospodovih očeh.

^12:1 In Gospod je poslal Natána k Davidu. Prišel je k njemu in mu rekel: »V nekem mestu sta bila dva moža, prvi je bil bogat, drugi ubog.

^12:2 Bogatin je imel zelo veliko drobnice in goveda,

^12:3 ubožec pa ni imel ničesar razen edine majhne ovčice, ki jo je kupil. Vzredil jo je in zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.

^12:4 Pa pride popotnik k bogatinu. In mu je bilo žal vzeti od svoje drobnice in goveda, da bi pripravil pojedino popotniku, ki je prišel k njemu; vzel je marveč ovčico ubožcu in jo pripravil možu, ki je prišel k njemu.«

^12:5 David se je silno razsrdil nad tistim možem in je rekel Natánu: »Kakor živi Gospod, mož, ki je to storil, mora umreti!

^12:6 Četverno mora poplačati ovčico, ker je to storil in mu ni bilo žal!«

^12:7 Natán pa je rekel Davidu: »Ti si ta mož! Tako govori Gospod, Izraelov Bog: ›Mazilil sem te za kralja nad Izraelom in te rešil iz Savlove roke.

^12:8 Dal sem ti hišo tvojega gospoda in v tvoje naročje žene tvojega gospoda. Dal sem ti Izraelovo in Judovo hišo. Če bi bilo to premalo, bi ti dodal še to ali ono.

^12:9 Zakaj si zaničeval Gospodovo besedo, da si storil, kar je hudo v njegovih očeh? Z mečem si pobil Hetejca Urijája in vzel njegovo ženo sebi za ženo, njega pa si ubil z mečem Amóncev.

^12:10 Zato se zdaj meč nikoli ne bo umaknil od tvoje hiše, ker si me zaničeval in vzel ženo Hetejca Urijája, da bi bila tvoja žena.‹

^12:11 Tako govori Gospod: ›Glej, iz tvoje hiše bom spravil nesrečo nadte. Pred tvojimi očmi bom vzel tvoje žene in jih dal tvojemu bližnjemu, in legel bo s tvojimi ženami pred očmi tega sonca.

^12:12 Ti si sicer to storil na skrivaj, jaz pa bom to storil pred vsem Izraelom in pred soncem.‹«

^12:13 David je rekel Natánu: »Grešil sem proti Gospodu.« Natán je rekel Davidu: »Gospod ti je tudi odpustil greh – ne boš umrl.

^12:14 Toda ker si s tem dejanjem pohujšal Gospodove sovražnike, ti bo umrl sin, ki se ti bo rodil.«

^12:15 In Natán je odšel v svojo hišo. Gospod pa je udaril otroka, ki ga je Urijájeva žena rodila Davidu, da je zbolel.

^12:16 David je zaradi dečka prosil Boga; strogo se je postil, in kadar je vstopil, da bi prenočil, je spal na tleh.

^12:17 Starešine njegove hiše so se postavili kraj njega, da bi ga vzdignili s tal, pa ni hotel, niti ni jedel z njimi.

^12:18 Sedmi dan je otrok umrl. Davidovi služabniki pa so se mu bali povedati, da je otrok mrtev, kajti rekli so: »Glej, ko je bil otrok živ, smo mu govorili, pa ni poslušal našega glasu. Kako naj mu šele povemo, da je otrok mrtev? Saj bo storil kaj hudega.«

^12:19 David je videl, da njegovi služabniki šepetajo med seboj. Tako je David spoznal, da je otrok umrl. In David je rekel svojim služabnikom: »Je otrok umrl?« Rekli so: »Umrl je.«

^12:20 Tedaj se je David vzdignil s tal, se okopal, namazilil in preoblekel ter šel molit v Gospodovo hišo. Ko je prišel v svojo hišo, si je dal prinesti jedi in je jedel.

^12:21 Njegovi služabniki so mu rekli: »Kaj je to, kar delaš? Ko je bil otrok živ, si se zanj postil in jokal. Ko pa je otrok umrl, si vstal in ješ.«

^12:22 Rekel je: »Dokler je bil otrok živ, sem se postil in jokal, kajti rekel sem si: ›Kdo ve, ali se me Gospod ne usmili in otrok ostane pri življenju?‹

^12:23 Toda zdaj je mrtev. Čemú bi se postil? Ali ga lahko spet pripeljem nazaj? Jaz pač pojdem k njemu, on pa se ne bo vrnil k meni.«

^12:24 David je tolažil svojo ženo Batšébo. Šel je k njej in ležal z njo. Rodila je sina in dal mu je ime Salomon. Gospod ga je ljubil

^12:25 in mu je to sporočil po preroku Natánu. In zaradi Gospoda mu je dal ime Jedidjá.

^12:26 Joáb se je bojeval proti Rabi Amónovih sinov in zavzel kraljevo mesto.

^12:27 Nato je Joáb poslal k Davidu sle in sporočil: »Bojeval sem se proti Rabi in že zavzel vodno mesto.

^12:28 Zdaj torej zberi preostalo ljudstvo, se utabôri pred mestom in ga zavzemi, da jaz ne zavzamem mesta in se ne poimenuje po mojem imenu.«

^12:29 David je zbral vse ljudstvo, šel proti Rabi, se bojeval proti njej in jo zavzel.

^12:30 Vzel je njihovemu kralju krono z glave, talent zlata težko, na njej je bil dragocen kamen. In položili so jo Davidu na glavo. Tudi zelo veliko plena je odpeljal iz mesta.

^12:31 Ljudi, ki so bili v njem, je odpeljal in jih postavil k žagam, železnim klinom in železnim sekiram ter jih spravil v opekarne. Tako je storil vsem amónskim mestom. Zatem se je David z vsem ljudstvom vrnil v Jeruzalem.

^13:1 Potem se je zgodilo tole. Davidov sin Absalom je imel lepo sestro, ki ji je bilo ime Tamara. Davidov sin Amnón se je zaljubil vanjo.

^13:2 Amnón je zaradi svoje sestre Tamare od muke zbolel, kajti bila je devica in Amnónu se je zdelo nemogoče, da bi ji kaj storil.

^13:3 Amnón pa je imel prijatelja z imenom Jonadáb, ki je bil sin Šimája, Davidovega brata. Jonadáb je bil zelo premeten mož.

^13:4 Rekel mu je: »Zakaj, o kraljevi sin, iz jutra v jutro tako hiraš? Mi ne bi povedal?« In Amnón mu je rekel: »Ljubim Tamaro, sestro svojega brata Absaloma.«

^13:5 Jonadáb mu je rekel: »Lezi v svojo posteljo in se delaj bolnega. Ko te tvoj oče pride obiskat, mu reci: ›Naj pride, prosim, moja sestra Tamara, da mi dá jesti. Naj pripravi jed pred mojimi očmi, tako da bom videl in bom jedel iz njene roke.‹«

^13:6 Amnón je legel in se delal bolnega. Ko ga je prišel kralj obiskat, je Amnón rekel kralju: »Naj pride, prosim, moja sestra Tamara in pripravi pred mojimi očmi nekaj kolačev, da bom jedel iz njene roke.«

^13:7 David je poslal Tamari na dom sporočilo: »Pojdi v hišo svojega brata Amnóna in mu pripravi jed!«

^13:8 Tamara je šla v hišo svojega brata Amnóna, ki je ležal. Vzela je testo, ga zgnetla, pripravila kolače pred njegovimi očmi in jih spekla.

^13:9 Potem je vzela ponev in jih iztresla pred njim, pa ni hotel jesti. Rekel je: »Pošljite vse proč!« Ko so vsi odšli izpred njega,

^13:10 je Amnón rekel Tamari: »Prinesi jed v sobo, da bom jedel iz tvoje roke.« Tamara je vzela kolače, ki jih je pripravila, in jih prinesla svojemu bratu Amnónu v sobo.

^13:11 Ko se mu je približala, da bi jedel, jo je zgrabil in ji rekel: »Pridi, moja sestra, lezi z mano!«

^13:12 Rekla mu je: »Ne, moj brat, nikar mi ne delaj sile, kajti tako se ne dela v Izraelu! Ne smeš storiti te norosti!

^13:13 Kam naj se sicer denem s svojo sramoto? In ti bi bil kakor kateri izmed norcev v Izraelu. Daj, prosim, govori s kraljem, saj ti me ne bo odrekel.«

^13:14 Pa ni hotel poslušati njenega glasu, ampak jo je obvladal, ji storil silo in ležal z njo.

^13:15 Potem pa jo je Amnón zasovražil s silno velikim sovraštvom. Zares, sovraštvo, s katerim jo je zasovražil, je bilo večje kakor ljubezen, s katero jo je bil ljubil. Rekel ji je: »Vstani, pojdi!«

^13:16 Rekla mu je: »Nikar! Ta krivica, da bi me izgnal, bi bila še večja od one druge, ki si mi jo storil!« Pa je ni hotel poslušati.

^13:17 Poklical je služabnika, ki mu je stregel, in rekel: »Spravite tole ven izpred mene na cesto in zapahni vrata za njo!«

^13:18 Nosila pa je povrhu dolgo haljo, kajti tako so se od nekdaj oblačile kraljeve hčere, ki so bile device. Njegov strežnik jo je torej izgnal na cesto in zapahnil vrata za njo.

^13:19 Tamara pa si je dala pepel na glavo, pretrgala dolgo haljo, ki jo je imela povrhu, si položila roko na glavo, odšla in grede na glas jokala.

^13:20 Njen brat Absalom ji je rekel: »Ali je bil tvoj brat Amnón pri tebi? Potem zdaj, moja sestra, molči! Tvoj brat je, ne ženi si te reči k srcu!« Tako je ostala Tamara zapuščena v hiši svojega brata Absaloma.

^13:21 Ko je kralj David vse te reči slišal, se je zelo razsrdil.

^13:22 Absalom pa ni govoril z Amnónom ne hudega ne dobrega, kajti Absalom je sovražil Amnóna, ker je storil silo njegovi sestri Tamari.

^13:23 Minili sta dve leti. Absalomu so strigli ovce v Báal Hacórju pri Efrájimu in povabil je vse kraljeve sinove.

^13:24 Prišel je h kralju in rekel: »Glej, pri tvojem hlapcu strižejo. Naj gredo, prosim, kralj in njegovi služabniki s tvojim hlapcem!«

^13:25 Kralj je rekel Absalomu: »Ne, moj sin, naj ne gremo vsi, da ti ne bomo nadležni.« In čeprav ga je silil, ni hotel iti, pač pa ga je blagoslovil.

^13:26 Absalom pa je rekel: »Če ne, pa naj gre, prosim, moj brat Amnón z nami.« Kralj mu je rekel: »Zakaj naj bi šel s tabo?«

^13:27 Absalom pa ga je silil in tako je poslal z njim Amnóna in vse kraljeve sinove.

^13:28 Absalom pa je zapovedal svojim hlapcem in rekel: »Glejte, kdaj bo Amnón od vina dobre volje, in ko vam rečem, tedaj udarite Amnóna in ga usmrtite! Ne bojte se! Ali vam nisem jaz zapovedal? Bodite močni in junaški!«

^13:29 Absalomovi hlapci so storili z Amnónom, kakor je Absalom zapovedal. Tedaj so se vzdignili vsi kraljevi sinovi, zajahali vsak svojega mezga in zbežali.

^13:30 Ko so bili še na poti, je do Davida prišla novica: »Absalom je pobil vse kraljeve sinove, niti eden od njih ni ostal.«

^13:31 Kralj je vstal, pretrgal svoja oblačila in legel na zemljo. Tudi vsi njegovi služabniki so stali s pretrganimi oblačili.

^13:32 Tedaj je spregovoril Jonadáb, sin Davidovega brata Šimája, in rekel: »Naj moj gospod ne govori, da so umorili vse mladeniče, kraljeve sinove, kajti samo Amnón je mrtev. Saj je bil na Absalomovih ustih ta naklep od dne, ko je storil silo njegovi sestri Tamari.

^13:33 Naj si torej moj gospod kralj tega ne jemlje k srcu, češ da so vsi kraljevi sinovi mrtvi, kajti samo Amnón je mrtev.«

^13:34 Absalom pa je pobegnil. Mladenič, ki je bil na straži, je povzdignil oči in pogledal, in glej, veliko ljudstva je prihajalo po poti za njim s pobočja gore.

^13:35 Jonadáb je rekel kralju: »Glej, kraljevi sinovi prihajajo. Kakor je govoril tvoj hlapec, tako se je zgodilo.«

^13:36 Komaj je nehal govoriti, glej, so prišli kraljevi sinovi, povzdignili svoj glas in zajokali. Tudi kralj in vsi njegovi služabniki so silno jokali.

^13:37 Absalom je pobegnil in odšel k Amihúdovemu sinu Talmáju, kralju v Gešúrju. David pa je vse dni žaloval za svojim sinom.

^13:38 Tako je Absalom pobegnil in odšel v Gešúr in bil tam tri leta.

^13:39 Kralj David pa je nehal preganjati Absaloma, kajti potolažil se je zaradi Amnóna, ki je bil mrtev.

^14:1 Ko je Cerújin sin Joáb spoznal, da se je kraljevo srce nagnilo k Absalomu,

^14:2 je poslal v Tekóo in od tam pripeljal modro ženo. Rekel ji je: »Delaj se, kakor da žaluješ, obleci si žalno obleko, ne mazili se z oljem, ampak bodi kakor žena, ki že mnogo dni žaluje za mrtvim.

^14:3 Pojdi h kralju in mu govôri takole.« In Joáb je položil besede v njena usta.

^14:4 Žena iz Tekóe je torej prišla h kralju. Padla je z obrazom na zemljo, se mu poklonila in rekla: »Pomagaj, o kralj!«

^14:5 Kralj ji je rekel: »Kaj ti je?« In je rekla: »Oh, vdova sem, mož mi je umrl.

^14:6 Tvoja dekla je imela dva sina. Pa sta se sprla na polju. Nikogar ni bilo, da bi ju ločil, in tako je eden udaril drugega in ga usmrtil.

^14:7 In glej, vsa rodbina se je vzdignila proti tvoji dekli in rekla: ›Izroči njega, ki je ubil svojega brata, da ga usmrtimo za življenje njegovega brata, ki ga je ubil, in pokončamo tudi dediča.‹ Tako bodo ugasili oglje, ki mi je preostalo, ko na obličju zemlje mojemu možu ne bodo pustili ne imena ne potomstva.«

^14:8 Kralj je rekel ženi: »Pojdi v svojo hišo! Odločil bom v tvoj prid.«

^14:9 Žena iz Tekóe pa je rekla kralju: »Na meni, moj gospod kralj, in na hiši mojega očeta naj bo krivda, kralj in njegov prestol pa naj bosta brez krivde.«

^14:10 Kralj je rekel: »Če ti bo kdo kaj rekel, ga pripelji k meni, in ne bo se te več dotaknil.«

^14:11 Rekla je: »Naj, prosim, kralj izgovori ime Gospoda, svojega Boga, da krvni maščevalec ne bo povečal morije in da ne bodo pokončali mojega sina.« Rekel je: »Kakor živi Gospod, še las ne bo padel tvojemu sinu na zemljo.«

^14:12 Žena pa je rekla: »Naj, prosim, tvoja dekla spregovori besedo mojemu gospodu kralju.« Rekel je: »Govôri!«

^14:13 Žena je tedaj rekla: »In zakaj nameravaš isto proti Božjemu ljudstvu? S tem ko je kralj to govoril, se je priznal za krivega, ker ne pusti svojemu izgnancu, da bi se vrnil.

^14:14 Zares, gotovo bomo umrli; smo kakor voda, ki se razlije na zemljo in se ne more več zbrati. Bog ne bo odnesel duše, ampak misli na to, da izgnani ne bo izgnan proč od njega.

^14:15 Zdaj sem torej prišla svojemu gospodu kralju povedat to stvar, ker so me ljudje prestrašili; pa je tvoja dekla rekla: ›Govorila bom vendar s kraljem, morda kralj izpolni prošnjo svoje dekle.

^14:16 Kajti kralj bo poslušal in rešil svojo deklo iz pesti moža, ki me hoče skupaj z mojim sinom iztrebiti iz Božje dediščine.‹

^14:17 Zato je tvoja dekla rekla: ›Beseda mojega gospoda kralja naj mi bo v pomirjenje! Kajti moj gospod kralj je kakor Božji angel, ki posluša dobro in húdo.‹ Gospod, tvoj Bog, naj bo s teboj!«

^14:18 Kralj je odgovoril ženi in rekel: »Ne prikrivaj mi ničesar, kar te vprašam.« Žena je rekla: »Naj moj gospod kralj spregovori.«

^14:19 In kralj je rekel: »Ali je pri vsem tem s teboj Joábova roka?« Žena je odgovorila in rekla: »Kakor živi tvoja duša, moj gospod kralj, ni se mogoče izogniti ne na desno ne na levo vsemu, kar je govoril moj gospod kralj. Zares, tvoj služabnik Joáb mi je zapovedal in on je v usta tvoje dekle položil vse te besede.

^14:20 Zato, da bi dal stvari drugo lice, je tvoj služabnik Joáb to storil. A moj gospod je moder, kakor je moder Božji angel, da spozna vse, kar se godi na zemlji.«

^14:21 Potem je kralj rekel Joábu: »Velja. Storil bom to. Pojdi in pripelji mladeniča Absaloma nazaj!«

^14:22 Joáb je padel z obrazom na tla, se poklonil in blagoslovil kralja. In Joáb je rekel: »Danes je tvoj hlapec spoznal, da je našel milost v tvojih očeh, moj gospod kralj, ker je kralj izpolnil prošnjo svojega hlapca.«

^14:23 Potem se je Joáb vzdignil in šel v Gešúr ter pripeljal Absaloma v Jeruzalem.

^14:24 Kralj je rekel: »Naj se umakne v svojo hišo, mojega obličja pa ne sme videti.« Absalom se je umaknil v svojo hišo, kraljevega obličja pa ni videl.

^14:25 V vsem Izraelu pa ni bilo moškega, ki bi ga zaradi lepote tako slavili kakor Absaloma. Od stopala do temena ni bilo madeža na njem.

^14:26 Kadar si je strigel glavo, strigel pa si jo je ob koncu vsakega leta, ker je postala tako težka, da jo je moral ostriči, je stehtal lase svoje glave: dvesto šeklov po kraljevi uteži.

^14:27 Absalomu so se rodili trije sinovi in hči, Tamara po imenu; ta je bila ženska lepe postave.

^14:28 Tako je Absalom prebival v Jeruzalemu dve leti, ne da bi videl kraljevo obličje.

^14:29 Tedaj je Absalom poslal sle k Joábu, da bi ga poslal h kralju, pa ni hotel priti k njemu. Poslal je še drugič, pa ni hotel priti.

^14:30 Tedaj je rekel svojim hlapcem: »Vidite, Joábova njiva je poleg moje; ječmen ima tam. Pojdite in jo zažgite z ognjem!« In Absalomovi hlapci so zažgali njivo z ognjem.

^14:31 Tedaj je Joáb vstal, prišel k Absalomu v hišo in mu rekel: »Zakaj so tvoji hlapci zažgali mojo njivo z ognjem?«

^14:32 Absalom je rekel Joábu: »Glej, poslal sem ti sporočilo: ›Pridi k meni, da te pošljem h kralju z besedami: Čemu sem prišel iz Gešúrja? Boljše bi bilo zame, da bi bil še tam. Zdaj pa bi hotel videti kraljevo obličje, in če je krivda na meni, naj me usmrti.‹«

^14:33 Joáb je torej šel h kralju in mu to povedal. In poklical je Absaloma. Prišel je h kralju in se pred njim poklonil z obrazom do zemlje. In kralj je poljubil Absaloma.

^15:1 Potem pa si je Absalom priskrbel voz in konje in petdeset mož, da so tekli pred njim.

^15:2 In Absalom je vstajal zgodaj zjutraj in se postavljal ob poti pri vratih. Vsakogar, ki je imel pravdo in je prišel h kralju po razsodbo, je Absalom poklical k sebi in rekel: »Iz katerega mesta si?« Ko je rekel: »Tvoj hlapec je iz tega in tega Izraelovega rodu,«

^15:3 mu je Absalom rekel: »Glej, tvoje zadeve so dobre in pravilne, toda pri kralju ni nikogar, ki bi te poslušal.«

^15:4 Dalje je rekel Absalom: »Ko bi me kdo postavil za sodnika v deželi! Vsak, ki ima pravdo ali sodbo, bi prišel k meni in bi mu prisodil pravico.«

^15:5 Kadar se je kateri približal, da bi padel pred njim na kolena, je iztegnil svojo roko, ga pritegnil k sebi in ga poljubil.

^15:6 Tako je Absalom delal z vsemi Izraelci, ki so prihajali h kralju po razsodbo. In Absalom je kradel srca Izraelovih mož.

^15:7 Ob koncu četrtega leta je Absalom rekel kralju: »Naj grem, prosim, v Hebrón, da izpolnim svojo obljubo, ki sem jo dal Gospodu.

^15:8 Kajti ko sem bival v Gešúrju v Arámu, se je tvoj hlapec zaobljubil: ›Če me Gospod res pripelje nazaj v Jeruzalem, bom daroval Gospodu.‹«

^15:9 Kralj mu je rekel: »Pojdi v miru!« Absalom se je vzdignil in šel v Hebrón.

^15:10 Absalom pa je poslal oglednike po vseh Izraelovih rodovih z naročilom: »Ko zaslišite glas roga, recite: ›Absalom je kralj v Hebrónu!‹«

^15:11 Z Absalomom je šlo iz Jeruzalema dvesto mož, ki so bili povabljeni in so preprosto šli, ne da bi kaj vedeli.

^15:12 Ko je Absalom daroval klavne daritve, je dal poklicati Davidovega svetovalca Gilčana Ahitófela iz njegovega mesta Gila. Nastala je silna zarota in vedno več ljudstva je bilo pri Absalomu.

^15:13 Tedaj je prišel k Davidu sel s sporočilom: »Srca Izraelovih mož so se obrnila za Absalomom.«

^15:14 David je rekel vsem svojim služabnikom, ki so bili z njim v Jeruzalemu: »Vzdignite se, bežimo, kajti ni nam rešitve pred Absalomom. Hitro pojdite, sicer se bo podvizal in nas dohitel, spravil nad nas nesrečo in udaril mesto z ostrim mečem.«

^15:15 Kraljevi služabniki so rekli kralju: »Kar koli izvoli moj gospod kralj! Glej, tvoji hlapci smo.«

^15:16 Kralj je torej odšel in vsa njegova družina za njim, le deset stranskih žená je pustil, da bi varovale hišo.

^15:17 Tako je odšel kralj in vse ljudstvo za njim. Pri zadnji hiši so se ustavili.

^15:18 Vsi njegovi služabniki so šli mimo njega, vsi Keretéjci, vsi Péletovci, vsi Gitéjci – šeststo mož –, ki so prišli za njim iz Gata, so šli mimo pred kraljem.

^15:19 Kralj je rekel Gitéjcu Itáju: »Zakaj hodiš tudi ti z nami? Vrni se in ostani pri kralju! Saj si tujec in že sam izgnanec iz svojega kraja.

^15:20 Včeraj si prišel in danes naj te vzamem, da boš blodil z nami, ko sam ne vem, kam grem? Vrni se in odpelji svoje brate s seboj! Gospod naj ti izkaže milost in zvestobo.«

^15:21 Itáj pa je odgovoril kralju in rekel: »Kakor živi Gospod in kakor živi moj gospod kralj: na kraju, kjer bo moj gospod kralj, za smrt ali za življenje, tam bo tvoj hlapec.«

^15:22 David je rekel Itáju: »Pojdi, stopi naprej!« Tako je Gitéjec Itáj šel naprej z vsemi svojimi možmi in z vsemi otroki, ki so bili z njim.

^15:23 Vsa dežela je na glas jokala, ko se je vse to ljudstvo premikalo naprej. Kralj je prekoračil potok Cedron in vse ljudstvo je šlo naprej po poti v puščavo.

^15:24 In glej, tudi Cadók je bil pri njem z vsemi leviti, ki so nosili skrinjo Božje zaveze. Postavili so Božjo skrinjo dol, Abjatár pa je stopil navzgor, dokler ni vse ljudstvo šlo iz mesta ven.

^15:25 Potem je kralj rekel Cadóku: »Spravi Božjo skrinjo nazaj v mesto! Če najdem milost v Gospodovih očeh, me bo pripeljal nazaj in mi dal videti njo in njeno prebivališče.

^15:26 Če pa poreče: ›Ne ugajaš mi,‹ glej, tukaj sem, naj stori z mano, kar je dobro v njegovih očeh.«

^15:27 Dalje je kralj rekel duhovniku Cadóku: »Ali nisi videc, vrni se v miru v mesto, ti in vajina sinova, tvoj sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan.

^15:28 Glejte, čakal bom v puščavskih prehodih, dokler ne pride od vas beseda, ki naj me obvesti.«

^15:29 Tako sta Cadók in Abjatár spravila Božjo skrinjo nazaj v Jeruzalem in ostala tam.

^15:30 David se je vzpenjal po pobočju Oljske gore, in ko se je vzpenjal, je jokal. Glavo je imel zakrito in je hodil bos. Tudi med ljudstvom, ki je bilo z njim, si je vsak zakril glavo; vztrajno so se vzpenjali in gredoč jokali.

^15:31 Sporočili so Davidu in rekli: »Ahitófel je med zarotniki pri Absalomu.« David je rekel: »O Gospod, prosim te, obrni Ahitófelov svèt v nespamet!«

^15:32 Ko je David prišel na vrh, kjer so častili Boga, glej, mu pride naproti Arkéjec Hušáj s pretrganim oblačilom in s prahom na glavi.

^15:33 David mu reče: »Če pojdeš z mano, mi boš v breme.

^15:34 Če pa se vrneš v mesto in porečeš Absalomu: ›Tvoj hlapec sem, o kralj; prej sem bil hlapec tvojega očeta, zdaj pa bom tvoj hlapec,‹ boš lahko zame spodbil Ahitófelov svèt.

^15:35 Ali nista tam pri tebi duhovnika Cadók in Abjatár? Vse, kar boš slišal iz kraljeve hiše, povej duhovnikoma Cadóku in Abjatárju.

^15:36 Glej, tam sta z njima njuna sinova, Cadókov sin Ahimáac in Abjatárjev sin Jonatan. Po njima mi sporočite vse, kar boste slišali!«

^15:37 Tako je Davidov prijatelj Hušáj prišel v mesto prav tedaj, ko je Absalom prihajal v Jeruzalem.

^16:1 Ko je David odšel nekoliko dalje od vrha, glej, mu pride nasproti Mefibóšetov služabnik Cibá z dvema osedlanima osloma, ki sta nosila dvesto hlebov, sto posušenih grozdov, sto poletnih sadežev in meh vina.

^16:2 Kralj je rekel Cibáju: »Kaj hočeš s tem?« Cibá je rekel: »Osla sta za ježo kraljevi družini, kruh in sadje mladeničem za jed, vino pa za pijačo tistim, ki bodo omagali v puščavi.«

^16:3 Kralj je dalje rekel: »Kje pa je sin tvojega gospoda?« Cibá je rekel kralju: »Glej, ostal je v Jeruzalemu, kajti rekel je: ›Danes mi bo Izraelova hiša vrnila kraljestvo mojega očeta.‹«

^16:4 Kralj je rekel Cibáju: »Glej, tvoje naj bo vse, kar ima Mefibóšet.« Cibá je rekel: »Padam na kolena; naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod kralj.«

^16:5 Ko je kralj David prišel do Bahuríma, glej, je prišel od tam mož iz rodbine Savlove hiše, Gerájev sin, po imenu Šimí; medtem ko je hodil, je ves čas preklinjal.

^16:6 Lučal je kamenje na Davida in na vse služabnike kralja Davida, kljub temu da so bili na njegovi desni in levi vse ljudstvo in vsi veljaki.

^16:7 Tako je Šimí preklinjajoč govoril: »Izgini! Izgini, krvoločnež in ničvrednež!

^16:8 Gospod je obrnil proti tebi vso kri Savlove hiše, namesto katerega si postal kralj. Gospod je dal kraljestvo v roko tvojemu sinu Absalomu, tebe, glej, pa je zadela nesreča, ker si krvoločnež.«

^16:9 Cerújin sin Abišáj je rekel kralju: »Zakaj ta mrtvi pes preklinja mojega gospoda kralja? Naj grem tja in mu odsekam glavo.«

^16:10 Kralj pa je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova? Naj tako preklinja, kajti če mu je Gospod rekel: ›Prekolni Davida!‹ kdo mu bo rekel: ›Zakaj to delaš?‹«

^16:11 Potem je David rekel Abišáju in vsem svojim služabnikom: »Glej, moj sin, ki je prišel iz mojega telesa, mi streže po življenju, toliko bolj zdaj ta Benjaminovec! Pustite ga, naj preklinja, kajti Gospod mu je rekel.

^16:12 Morda se ozre Gospod na mojo nesrečo in mi Gospod povrne z dobrim namesto njegove kletve ta dan.«

^16:13 In David je šel naprej po poti s svojimi ljudmi, Šimí pa je šel po pobočju gore poleg njega. Grede je preklinjal, lučal vanj kamenje in vzdigoval prah.

^16:14 Kralj in vsi ljudje, ki so bili z njim, so dospeli upehani. Tam se je odpočil.

^16:15 Absalom in vse ljudstvo, Izraelovi možje, so prišli v Jeruzalem. Z njim je bil tudi Ahitófel.

^16:16 Ko je Davidov prijatelj Arkéjec Hušáj prišel k Absalomu, je rekel Absalomu: »Živel kralj! Živel kralj!«

^16:17 Absalom pa je rekel Hušáju: »Je to tvoja ljubezen do tvojega prijatelja? Zakaj nisi šel s svojim prijateljem?«

^16:18 Hušáj pa je rekel Absalomu: »Ne. Kajti tistemu, ki ga je izvolil Gospod in to ljudstvo in vsi Izraelovi možje, njemu bom pripadal in z njim bom ostal.

^16:19 In drugič, komu naj služim? Ali ne njegovemu sinu? Kakor sem služil pred tvojim očetom, tako bom pred teboj.«

^16:20 Absalom je rekel Ahitófelu: »Posvetujte se, kaj naj storimo.«

^16:21 Ahitófel je rekel Absalomu: »Pojdi k stranskim ženam svojega očeta, ki jih je pustil, da bi varovale hišo. Ko bo ves Izrael slišal, da si se pristudil svojemu očetu, se bodo okrepile roke vsem, ki so s teboj.«

^16:22 Absalomu so na strehi razpeli šotor in šel je k stranskim ženam svojega očeta pred očmi vsega Izraela.

^16:23 Svèt, ki ga je Ahitófel dajal tiste dni, je bil, kakor če bi vprašali Božjo besedo. Toliko je veljal vsak Ahitófelov svèt tako pri Davidu kakor pri Absalomu.

^17:1 Potem je Ahitófel rekel Absalomu: »Naj si izberem dvanajst tisoč mož, da se še nocoj vzdignem in udarim za Davidom.

^17:2 Planil bom nadenj, ko bo utrujen in obnemogel, in ga prestrašil in vse ljudstvo, ki je z njim, bo zbežalo. Samo kralja udarim,

^17:3 in tako pripeljem vse ljudstvo tebi nazaj. Saj mož, ki ga iščeš, pomeni vrnitev vseh in ljudstvo bo imelo mir.«

^17:4 Ta predlog je bil všeč Absalomu in vsem Izraelovim starešinam.

^17:5 Absalom pa je rekel: »Pokličite vendar tudi Arkéjca Hušája, da slišimo, kaj poreče še on.«

^17:6 Hušáj je torej prišel k Absalomu in Absalom mu je rekel: »Takole je govoril Ahitófel. Ali naj storimo po njegovi besedi? Če ne, ti govori.«

^17:7 Hušáj je rekel Absalomu: »Svèt, ki ti ga je dal Ahitófel tokrat, ni dober.«

^17:8 In Hušáj je rekel dalje: »Ti veš, da so tvoj oče in njegovi možje junaki in razkačeni kakor medvedka na polju, ki so ji ugrabili mladiče. Poleg tega je tvoj oče vojščak, ki ne prenočuje z ljudstvom.

^17:9 Glej, zdaj se skriva v kaki globeli ali na kakem drugem kraju. Če bi že na začetku nekateri padli, bodo tisti, ki bodo to slišali, rekli: ›Absalomovi privrženci so poraženi.‹

^17:10 Tedaj bo celo junaku z levjim srcem upadel pogum, kajti ves Izrael ve, da je tvoj oče močan in da so tisti, ki so z njim, junaški možje.

^17:11 Zato svetujem, naj se zbere pri tebi ves Izrael od Dana do Beeršébe, mnogoštevilen, kakor je peska ob morju, in ti sam pojdi v boj.

^17:12 Potem pridemo nadenj na kraju, kjer pač bo, in planemo nanj, kakor rosa pade na zemljo, in od njega in od vseh mož, ki so z njim, niti eden ne preostane.

^17:13 Če pa se umakne v kako mesto, bo ves Izrael prinesel k temu mestu vrvi in razvlečemo ga do potoka vse do zadnjega kamenčka.«

^17:14 Tedaj so Absalom in vsi Izraelovi možje rekli: »Boljši je svèt Hušája iz Aráha kakor Ahitófelov svèt.« Gospod je namreč odločil, da se spodbije Ahitófelov svèt, ki je bil boljši, ker je Gospod hotel pripeljati nesrečo nad Absaloma.

^17:15 Hušáj je rekel duhovnikoma Cadóku in Abjatárju: »Tako in tako je Ahitófel svetoval Absalomu in Izraelovim starešinam, tako in tako pa sem svetoval jaz.

^17:16 Zdaj pa hitro pošljita Davidu sporočilo: ›Ne prenočuj nocoj v puščavskih prehodih, ampak nujno pojdi na drugo stran, če ne, bo pokončan kralj z vsem ljudstvom, ki je z njim.‹«

^17:17 Jonatan in Ahimáac sta stala pri En Rogelu. Prišla je dekla in jima sporočila, ona dva pa naj bi šla sporočit kralju Davidu, a gredoč v mesto se ne bi smela pokazati.

^17:18 Toda neki mladenič ju je videl in sporočil Absalomu. Hitro sta odšla in v Bahurímu stopila v hišo nekega moža. Ta je imel na dvorišču vodnjak in spustila sta se vanj.

^17:19 Žena pa je vzela pregrinjalo, ga razgrnila nad vodnjakom ter nasula nanj zrnja, da se ni nič opazilo.

^17:20 Ko so Absalomovi hlapci prišli k ženi v hišo in vprašali: »Kje sta Ahimáac in Jonatan?« jim je žena rekla: »Odšla sta čez vodo.« Iskali so ju, in ko ju niso našli, so se vrnili v Jeruzalem.

^17:21 Ko so odšli, sta se povzpela iz vodnjaka, odšla in povedala kralju Davidu. Rekla sta mu: »Vzdignite se in pojdite hitro čez vodo, kajti tako in tako je Ahitófel svetoval glede vas.«

^17:22 David se je vzdignil z vsem ljudstvom, ki je bilo z njim, in prekoračili so Jordan. Ob jutranjem svitu ni bilo niti enega, ki bi ne bil prekoračil Jordana.

^17:23 Ko je Ahitófel videl, da niso storili po njegovem svètu, je osedlal osla, se vzdignil in šel domov v svoje mesto. Oskrbel je svojo hišo in se obesil. Umrl je in pokopali so ga v grobu njegovega očeta.

^17:24 David je prišel v Mahanájim, medtem ko je Absalom šel čez Jordan z vsemi Izraelovimi možmi, ki so bili z njim.

^17:25 Absalom je namesto Joába postavil čez vojsko Amasája. Amasá je bil sin Izraelca po imenu Jeter, ki je šel k Naháševi hčeri Abigáli, sestri Joábove matere Cerúje.

^17:26 Izraelci in Absalom so se utaborili v gileádski deželi.

^17:27 Ko je David prišel v Mahanájim, so Nahášev sin Šobí iz Rabe, glavnega mesta Amóncev, Amiélov sin Mahír iz Lo Dabárja in Gileádec Barziláj iz Roglíma

^17:28 prinesli postelj, loncev, lončenih posod, pšenice, ječmena, moke, praženega zrnja, boba, leče,

^17:29 medu, masla, ovc in kravjega sira za živež Davidu in ljudstvu, ki je bilo z njim. Rekli so namreč: »Ljudstvo je lačno, upehano in žejno v puščavi.«

^18:1 David je pregledal ljudstvo, ki je bilo pri njem, in mu je postavil poveljnike čez tisoč in poveljnike čez sto.

^18:2 Potem je David odposlal ljudstvo, in sicer tretjino pod Joábovim poveljstvom, tretjino pod poveljstvom Cerújinega sina Abišája, Joábovega brata, in tretjino pod poveljstvom Gitéjca Itája. Kralj je rekel ljudstvu: »Tudi jaz grem seveda z vami.«

^18:3 Ljudstvo pa je reklo: »Ne hodi! Kajti če zbežimo, jim ne bo mar za nas. Tudi če jih polovica od nas pade, jim ne bo mar za nas. Toda ti veljaš za deset tisoč nas. Zato je zdaj bolje, da si nam v pomoč iz mesta.«

^18:4 Kralj jim je rekel: »Storil bom, kar je dobro v vaših očeh.« Nato se je kralj ustopil k vratom in vse ljudstvo je šlo ven po sto in po tisoč.

^18:5 Kralj je zapovedal Joábu, Abišáju in Itáju: »Milo mi ravnajte z mladeničem Absalomom!« Vse ljudstvo je slišalo, kako je kralj zapovedal vsem poveljnikom glede Absaloma.

^18:6 Tako je ljudstvo odšlo na polje Izraelu nasproti in začel se je boj v Efrájimskem gozdu.

^18:7 Davidovi služabniki so tam porazili izraelsko ljudstvo. Veliko jih je bilo tisti dan tam poraženih, dvajset tisoč.

^18:8 Boj se je razširil po površju vse dežele in gozd je požrl tisti dan več ljudi, kakor jih je tisti dan požrl meč.

^18:9 Absalom pa je po naključju zadel na Davidove služabnike. Absalom je jezdil na mezgu, mezeg pa je prišel pod gosto vejevje velikega hrasta. In obtičal je z glavo na hrastu in obvisel med nebom in zemljo, medtem ko je mezeg, ki je bil pod njim, oddirjal naprej.

^18:10 Neki mož je to videl in sporočil Joábu: »Glej, videl sem, da Absalom visi na hrastu.«

^18:11 Joáb je rekel možu, ki mu je to sporočil: »Glej, videl si ga. Zakaj ga nisi tam pobil na tla? Dal bi ti za to deset srebrnikov in pas.«

^18:12 Mož pa je rekel Joábu: »In tudi če bi dobil na roke tisoč srebrnikov, ne bi iztegnil svoje roke proti kraljevemu sinu, kajti nam na ušesa je kralj zapovedal tebi, Abišáju in Itáju: ›Pazite mi na mladeniča Absaloma!‹

^18:13 Če bi ga zavratno umoril, bi vsa stvar kralju ne ostala prikrita, ti pa bi se umaknil.«

^18:14 Joáb je rekel: »Ne bom se tako mudil s teboj.« In vzel je v pest tri sulice in jih zasadil Absalomu v srce, ko je še živ visel na hrastu.

^18:15 Deset mladeničev, ki so Joábu nosili orožje, je obkrožilo Absaloma in pobili so ga ter ga usmrtili.

^18:16 Joáb je zatrobil na rog in ljudje so se vrnili in nehali zasledovati Izraelce, kajti Joáb je ljudi zaustavil.

^18:17 Potem so vzeli Absaloma, ga vrgli v gozdu v veliko jamo ter naložili nanj silno velik kup kamenja. Ves Izrael pa se je razbežal, vsak v svoj šotor.

^18:18 Ko je Absalom še živel, si je postavil spominski steber, ki je v Kraljevi dolini. Rekel je namreč: »Nimam sina, ki bi moje ime ohranil v spominu.« Zato je poimenoval spominski steber po sebi. Še danes se imenuje Absalomova roka.

^18:19 Cadókov sin Ahimáac je rekel: »Naj stečem in naznanim kralju, da mu je Gospod izkazal pravico proti njegovim sovražnikom.«

^18:20 Joáb pa mu je rekel: »Danes ne boš glasnik dobre novice. Kakšen drug dan jo boš naznanil, danes pa je ne boš naznanil, ker je kraljev sin mrtev.«

^18:21 In Joáb je rekel Etiopcu: »Pojdi in povej kralju, kaj si videl.« Etiopec se je poklonil Joábu in stekel.

^18:22 Cadókov sin Ahimáac pa je spet rekel Joábu: »Naj pride kar koli! Daj, da tudi jaz stečem za Etiopcem.« Joáb je rekel: »Čemu bi tekel, moj sin, ko nimaš dobre novice, da bi dobil nagrado?«

^18:23 »Naj pride kar koli! Stekel bom.« Rekel mu je: »Pa steci!« Ahimáac je stekel po poti po planjavi in prehitel Etiopca.

^18:24 David je sedel med dvojnimi vrati. Čuvaj je stopil na streho nad vrati ob zidu. Ko je povzdignil oči, glej, je videl, da teče nekdo sam.

^18:25 Čuvaj je zaklical in to sporočil kralju. Kralj je rekel: »Če je sam, je dobra novica v njegovih ustih.« Ko je prihajal vedno bliže,

^18:26 je čuvaj zagledal, da teče še drug mož. Čuvaj je zaklical vratarju: »Glej, še drug mož teče sam.« Kralj je rekel: »Tudi ta prinaša dobro novico.«

^18:27 Čuvaj je rekel: »Vidim, da prvi teče, kakor teče Cadókov sin Ahimáac.« Kralj je rekel: »To je dober mož. Z dobro novico prihaja.«

^18:28 Ahimáac je zaklical kralju: »Vse je dobro.« In poklonil se je pred kraljem z obrazom do zemlje in rekel: »Hvaljen bodi Gospod, tvoj Bog, ki ti je izročil ljudi, ki so vzdignili roko proti mojemu gospodu kralju.«

^18:29 Kralj je rekel: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Ahimáac je rekel: »Videl sem veliko vrvenje, ko je Joáb odposlal kraljevega služabnika, tvojega hlapca, pa ne vem, kaj je bilo.«

^18:30 Kralj je rekel: »Stopi stran in počakaj tam!« Stopil je stran in obstal.

^18:31 In glej, prišel je Etiopec in rekel: »Naj moj gospod kralj sliši dobro novico, kajti Gospod ti je danes izkazal pravico proti vsem, ki so se vzdignili proti tebi.«

^18:32 Kralj je rekel Etiopcu: »Ali je dobro mladeniču Absalomu?« Etiopec je rekel: »Kakor temu mladeniču, tako naj se zgodi sovražnikom mojega gospoda kralja, ki so se zlobno vzdignili proti tebi.«

^19:1 Kralj se je zgrozil. Povzpel se je v izbo nad vrati, jokal in tako grede govoril: »Moj sin Absalom! Moj sin, moj sin Absalom! O, da bi bil jaz umrl namesto tebe, Absalom, moj sin, moj sin!«

^19:2 Sporočili so Joábu: »Glej, kralj joka in žaluje za Absalomom.«

^19:3 Tako se je tisti dan zmaga za vse ljudstvo spremenila v žalovanje, ker je ljudstvo tisti dan slišalo govoriti: »Kralj se žalosti zaradi svojega sina.«

^19:4 Zato je ljudstvo tisti dan kradoma prišlo v mesto, kakor se prikrade vojska, ki jo je sram, ker je zbežala iz boja.

^19:5 Kralj pa si je zagrnil obraz; na glas je vpil kralj: »Moj sin Absalom, Absalom, moj sin, moj sin!«

^19:6 Tedaj je Joáb stopil h kralju v hišo in rekel: »Danes si osramotil obličje vseh svojih služabnikov, ki so danes rešili življenje tebi, tvojim sinovom in tvojim hčeram, tvojim ženam in tvojim stranskim ženam,

^19:7 ker ljubiš tiste, ki te sovražijo, in sovražiš tiste, ki te ljubijo. Saj si danes pokazal, da ti poveljniki in služabniki nič ne pomenijo. Kajti danes sem spoznal, da bi bilo prav v tvojih očeh, ko bi bil Absalom živ, mi vsi pa mrtvi.

^19:8 Zato zdaj vstani, pojdi ven in govori svojim služabnikom na srce! Kajti prisegam pri Gospodu, če ne pojdeš ven, ne ostane nocoj niti en mož s teboj, in to bi bila zate hujša nesreča kakor vse nesreče, ki so te zadele od tvoje mladosti do zdaj.«

^19:9 Tedaj se je kralj vzdignil in se usedel pri vratih. Sporočili so vsemu ljudstvu: »Glej, kralj sedi pri vratih.« In vse ljudstvo je prišlo pred kralja. Izrael je torej zbežal, vsak v svoj šotor.

^19:10 Vse ljudstvo po vseh Izraelovih rodovih pa se je prepiralo: »Kralj nas je rešil iz roke naših sovražnikov in nas iztrgal iz roke Filistejcev, zdaj pa je moral zbežati iz dežele pred Absalomom.

^19:11 Toda Absalom, ki smo ga mazilili, da bi bil nad nami, je umrl v boju. In zdaj, zakaj se obotavljate, da bi kralja pripeljali nazaj?«

^19:12 Kralj David pa je poslal duhovnikoma Cadóku in Abjatárju sporočilo: »Recita Judovim starešinam: ›Zakaj bi bili vi zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj v njegovo hišo, ko je vendar beseda vsega Izraela prišla h kralju v njegovo hišo?

^19:13 Moji bratje ste, moja kost in moje meso. Zakaj bi bili zadnji, ki bi pripeljali kralja nazaj?‹

^19:14 Amasáju pa recita: ›Ali nisi moja kost in moje meso? Tako naj mi stori Bog in tako doda, če ne boš vse žive dni pri meni vojskovodja namesto Joába.‹«

^19:15 Tako si je pridobil srce vseh Judovih mož, kot da bi bili en sam mož. In sporočili so Davidu: »Vrni se z vsemi svojimi služabniki!«

^19:16 Kralj se je torej vrnil. Ko je prišel do Jordana, je Juda prišel v Gilgál, da bi šel kralju naproti in ga popeljal čez Jordan.

^19:17 Tudi Benjaminovec Šimí, Gerájev sin iz Bahuríma, je pohitel, da bi z Judom prišel kralju Davidu naproti.

^19:18 Z njim je bilo tisoč mož iz Benjamina. Tudi služabnik Savlove hiše Cibá in z njim petnajst njegovih sinov in dvajset hlapcev so pohiteli k Jordanu pred kralja.

^19:19 Ko je brod prišel čez, da bi prepeljal kraljevo hišo in mu bil na voljo, je Gerájev sin Šimí padel pred kralja, ko se je hotel peljati čez Jordan.

^19:20 Rekel mu je: »Naj mi moj gospod ne prišteva krivde. Ne spominjaj se tega, kar je tvoj hlapec zagrešil tisti dan, ko je moj gospod kralj šel iz Jeruzalema. Naj si kralj tega ne jemlje k srcu.

^19:21 Saj tvoj hlapec ve, da sem se pregrešil. Pa glej, danes sem prišel prvi od vse Jožefove hiše, da bi šel naproti mojemu gospodu kralju.«

^19:22 Cerújin sin Abišáj pa je odgovoril in rekel: »Mar naj Šimí ne bo usmrčen, ker je preklinjal Gospodovega maziljenca?«

^19:23 A David je rekel: »Kaj imam z vama, Cerújina sinova, da sta mi danes za skušnjavca? Mar naj bo danes kdo usmrčen v Izraelu? Mar ne vem, da sem danes kralj nad Izraelom?«

^19:24 Šimíju pa je kralj rekel: »Ne boš umrl.« In kralj mu je prisegel.

^19:25 Tudi Savlov sin Mefibóšet je prišel dol kralju naproti. Ni si umival nog, ni si negoval brade in ni si pral oblačil od dne, ko je kralj odšel, do dne, ko je prišel v miru.

^19:26 Ko je prišel v Jeruzalem kralju naproti, mu je kralj rekel: »Mefibóšet, zakaj nisi šel z menoj?«

^19:27 Rekel je: »Moj gospod kralj, moj hlapec me je prevaral. Kajti tvoj služabnik je rekel: ›Osedlaj mi osla, da bom jezdil na njem in šel s kraljem.‹ Saj je tvoj služabnik hrom.

^19:28 Tudi je tvojega služabnika obrekoval pri mojem gospodu kralju. A moj gospod kralj je kakor Božji angel. Stôri tedaj, kar je dobro v tvojih očeh.

^19:29 Kajti vsa hiša mojega očeta ni mogla pri mojem gospodu kralju pričakovati drugega kot smrt. Ti pa si posadil svojega služabnika med tiste, ki jedo pri tvoji mizi. Kakšno pravico imam še kaj vpiti h kralju?«

^19:30 Kralj mu je rekel: »Zakaj še naprej govoriš o svojih zadevah? Rekel sem: ti in Cibá si razdelita zemljišče.«

^19:31 Mefibóšet pa je rekel kralju: »Lahko vzame vse, potem ko se je moj gospod kralj v miru vrnil v svojo hišo.«

^19:32 Tudi Gileádec Barziláj je prišel dol iz Roglíma in šel s kraljem k Jordanu, da bi ga spremil čez Jordan.

^19:33 Barziláj je bil zelo star, imel je osemdeset let. Oskrboval je kralja z živežem, dokler je ta bival v Mahanájimu, kajti bil je zelo bogat mož.

^19:34 Kralj je tedaj rekel Barziláju: »Pojdi z menoj! Preživljal te bom pri sebi v Jeruzalemu.«

^19:35 Barziláj pa je rekel kralju: »Koliko let bom še živel, da bi hodil s kraljem v Jeruzalem?

^19:36 Osemdeset let mi je danes. Ali morem razločevati med dobrim in slabim? Mar bo tvoj služabnik mogel uživati, kar bo jedel in kar bo pil? Mar bo še poslušal glas pevcev in pevk? Čemú naj bi bil tvoj služabnik še v nadlego mojemu gospodu kralju?

^19:37 Tvoj služabnik bi šel le malo s kraljem čez Jordan. Zakaj bi mi kralj dajal tako povračilo?

^19:38 Prosim, naj se tvoj služabnik vrne in naj umrem v svojem mestu, pri grobu svojega očeta in svoje matere. A glej, tu je tvoj služabnik Kimhám. Naj gre z mojim gospodom kraljem, pa stori njemu, kar je dobro v tvojih očeh.«

^19:39 Kralj je rekel: »Naj gre Kimhám z menoj. Storil mu bom, kar je dobro v tvojih očeh, in kar koli si boš zaželel od mene, ti bom izpolnil.«

^19:40 Nato je vse ljudstvo šlo čez Jordan. Tudi kralj je šel čez. Potem je kralj poljubil Barzilája in ga blagoslovil in ta se je vrnil v svoj kraj.

^19:41 Kralj je šel naprej proti Gilgálu in Kimhám je šel z njim. Spremljalo ga je vse judovsko ljudstvo in tudi polovica izraelskega ljudstva.

^19:42 In glej, vsi Izraelovi možje so prišli h kralju in mu rekli: »Zakaj so te ugrabili naši bratje, Judovi možje, in prepeljali čez Jordan kralja in njegovo hišo in vse Davidove može z njim?«

^19:43 Vsi Judovi možje so odgovorili Izraelovim možem: »Zato, ker nam je kralj v rodu. Zakaj se jezite zaradi tega? Smo mar jedli na kraljeve stroške? Nam je kaj podaril?«

^19:44 Izraelovi možje so odgovorili Judovim možem in rekli: »Deset delov imamo pri kralju in pri Davidu več kakor vi. Zakaj ste nas prezrli? Ali nismo mi prvi imeli besede pri vrnitvi našega kralja?« A beseda Judovih mož je bila še trša kot beseda Izraelovih mož.

^20:1 Tam pa se je našel ničvrednež, po imenu Ševá, Bihríjev sin, Benjaminovec. Zatrobil je v rog in rekel: »Nimamo deleža z Davidom, nimamo dediščine z Jesejevim sinom; vsak v svoj šotor, Izrael!«

^20:2 In vsi Izraelovi možje so odšli proč od Davida za Bihríjevim sinom Ševájem, Judovi možje pa so se držali svojega kralja od Jordana do Jeruzalema.

^20:3 David je prišel v svojo hišo v Jeruzalemu. Vzel je deset stranskih žen, ki jih je bil pustil, da bi varovale hišo, in jih spravil v zavarovano hišo. Oskrboval jih je z živežem, k njim pa ni več šel. Bile so zaprte do dneva svoje smrti in so živele kot vdove.

^20:4 Nato je kralj rekel Amasáju: »Skliči mi v treh dneh Judove može in bodi sam tu na mestu.«

^20:5 Amasá je šel, da bi sklical Juda, pa se je zamudil prek časa, ki mu je bil določen.

^20:6 Tedaj je David rekel Abišáju: »Zdaj nam bo Bihríjev sin Ševá storil več hudega kot Absalom. Vzemi hlapce svojega gospoda in pojdi za njim, da si ne najde utrjenih mest in se ne skrije našim očem.«

^20:7 Šli so torej za njim Joábovi možje, Keretéjci, Péletovci in vsi junaki. Šli so iz Jeruzalema, da bi zasledovali Bihríjevega sina Ševája.

^20:8 Ko so bili pri velikem kamnu, ki je v Gibeónu, je prišel prednje Amasá. Joáb je bil oblečen v vojaško suknjo, čeznjo pa je imel ob boku na pas pritrjen meč v nožnici. Ta se je izdrl in padel.

^20:9 Joáb je rekel Amasáju: »Ti gre dobro, moj brat?« In Joáb je z desnico prijel Amasája za brado, da bi ga poljubil.

^20:10 Amasá pa ni pazil na meč v Joábovi roki. In zabodel ga je z njim v trebuh, da mu je čreva izsul na zemljo. Umrl je, ne da bi ga zabodel še drugič. Joáb in njegov brat Abišáj sta se pognala za Bihríjevim sinom Ševájem.

^20:11 Eden izmed Joábovih hlapcev pa je stal ob Amasáju in klical: »Kdor je Joábov privrženec in kdor je za Davida, naj gre za Joábom.«

^20:12 Amasá pa je ležal v krvi sredi ceste. Ko je tisti mož videl, da se vse ljudstvo ustavlja, je spravil Amasája s ceste na polje ter vrgel nanj oblačilo, ker je videl, da se vsakdo, ki pride do njega, ustavi.

^20:13 Ko ga je odstranil s ceste, so šli vsi za Joábom zasledovat Bihríjevega sina Ševája.

^20:14 Ta je obhodil vse Izraelove rodove do Abél Bet Maáhe. Zbrali so se vsi Bihríjevci in tudi šli za njim.

^20:15 Oni so prišli in ga oblegali v Abél Bet Maáhi. Nasuli so proti mestu nasip, ki je segal do obzidja, in vse ljudstvo, ki je bilo z Joábom, je izpodkopavalo zid, da bi ga podrli.

^20:16 Tedaj je neka modra žena zaklicala iz mesta: »Poslušajte, poslušajte! Recite Joábu: ›Pridi sem, da bom govorila s teboj.‹«

^20:17 Ko se ji je približal, je žena rekla: »Si ti Joáb?« Rekel je: »Sem.« Rekla mu je: »Poslušaj besede svoje dekle!« Rekel je: »Poslušam.«

^20:18 Rekla je: »Včasih so imeli navado reči: ›Naj vendar vprašajo za svèt v Abélu.‹ In tako so stvar končali.

^20:19 Jaz sem med najbolj miroljubnimi in zvestimi v Izraelu, ti pa hočeš pokončati materno mesto v Izraelu. Zakaj hočeš pogubiti Gospodovo dediščino?«

^20:20 Joáb je odgovoril in rekel: »Nikakor ne! Bog ne daj, da bi jo pogubil ali uničil.

^20:21 Ne gre za to, temveč mož z Efrájimskega pogorja, Ševá po imenu, Bihríjev sin, je vzdignil roko zoper kralja Davida. Izročite samo njega in odidem izpred mesta.« Žena je rekla Joábu: »Glej, njegovo glavo ti bomo vrgli čez obzidje.«

^20:22 V svoji modrosti je žena šla k vsemu ljudstvu. In Bihríjevemu sinu Ševáju so odsekali glavo ter jo vrgli Joábu. Zatrobil je v rog in razpršili so se izpred mesta vsak v svoj šotor. Joáb pa se je vrnil h kralju v Jeruzalem.

^20:23 Joáb je bil poveljnik vse Izraelove vojske, Jojadájev sin Benajá pa Keretéjcev in Péletovcev.

^20:24 Adonirám je nadzoroval tlačane, Ahilúdov sin Józafat pa je bil letopisec.

^20:25 Ševá je bil pisar. Cadók in Abjatár sta bila duhovnika.

^20:26 Tudi Jaírovec Irá je bil duhovnik pri Davidu.

^21:1 V Davidovih dneh je bila tri leta lakota, leto za letom. David je iskal Gospodovo obličje in Gospod je rekel: »Na Savlu in na njegovi hiši je krvna krivda, ker je dal pobiti Gibeónce.«

^21:2 Kralj je poklical Gibeónce in jim govoril. Gibeónci niso pripadali Izraelovim sinovom, ampak ostanku Amoréjcev. Čeprav so se jim Izraelci s prisego zavezali, jih je Savel v svoji gorečnosti za Izraelove in Judove sinove skušal pobiti.

^21:3 David je torej rekel Gibeóncem: »Kaj naj storim za vas in s čim naj izvršim poravnavo, da boste blagoslovili Gospodovo dediščino?«

^21:4 Gibeónci so mu rekli: »Med Savlom in njegovo hišo ter nami ne gre za srebro ali zlato. Tudi nam ni do tega, da bi bil kdo v Izraelu usmrčen.« Rekel je: »Kar koli porečete, vam storim.«

^21:5 Rekli so kralju: »Od moža, ki nas je zatiral in ki nas je nameraval uničiti, da ne bi ostali v nobeni Izraelovi pokrajini,

^21:6 naj se nam dá sedem mož izmed njegovih sinov, da jih obesimo Gospodu v Gíbei Savla, izvoljenca Gospodovega.« Kralj je rekel: »Dal jih bom.«

^21:7 Kralj je prizanesel Mefibóšetu, sinu Savlovega sina Jonatana, zaradi prisege pri Gospodu, ki je bila med njima, med Davidom in Savlovim sinom Jonatanom.

^21:8 Kralj je torej vzel dva sinova Ajájeve hčere Ricpe, ki ju je rodila Savlu, Armoníja in Mefibóšeta, ter pet sinov Savlove hčere Merábe, ki jih je rodila Adriélu, sinu Mehólčana Barzilája.

^21:9 Dal jih je Gibeóncem v roke in obesili so jih na gori pred Gospodom. Tako jih je padlo sedem hkrati. Bili so usmrčeni v prvih dneh žetve, ko se je začela ječmenova žetev.

^21:10 Ajájeva hči Ricpa pa je vzela raševnik in si ga razgrinjala na skali od začetka žetve, dokler nanje ni padel dež z neba. In ni pustila pticam neba, da bi se spuščale nanje podnevi, ne poljskim zverem ponoči.

^21:11 Sporočili so Davidu, kaj je storila Savlova stranska žena, Ajájeva hči Ricpa.

^21:12 David je šel in vzel Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana od meščanov Jabéš Gileáda, ki so jih na skrivaj vzeli s ploščadi v Bet Šeánu, kjer so ju Filistejci obesili na dan, ko so Filistejci pobili Savla na Gilbói.

^21:13 Odnesel je od tam Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana. Priložili so tudi kosti obešencev.

^21:14 In pokopali so Savlove kosti in kosti njegovega sina Jonatana v grobu njegovega očeta Kiša v Celi v Benjaminovi pokrajini. Storili so vse, kar je kralj zapovedal. Potem je Bog uslišal prošnjo za deželo.

^21:15 Spet je bila vojska med Filistejci in Izraelom. David je šel s svojimi služabniki in se bojeval proti Filistejcem. Tedaj se je David upehal.

^21:16 Jišbí Benób, ki je bil iz Rafájevega rodu in je njegova sulica tehtala tristo šeklov brona in je bil opasan z novim mečem, je rekel, da bo Davida ubil.

^21:17 Toda Cerújin sin Abišáj je Davidu pomagal, zadel Filistejca in ga usmrtil. Tedaj so ga Davidovi možje rotili: »Ne hôdi več z nami v boj, da ne ugasiš Izraelove svetilke.«

^21:18 Potem je bila spet vojna s Filistejci v Gobu. Takrat je Hušán Sibeháj ubil Sipája, ki je bil iz Rafájevega rodu.

^21:19 Spet je bila vojna s Filistejci v Gobu. Jaaré Orgímov sin Elhanán, Betlehemec, je ubil Gitéjca Goljata, čigar kopjišče je bilo kakor tkalsko vratilo.

^21:20 Ko je bila spet vojna v Gatu, je bil tam velik mož, ki je imel na rokah in nogah šest prstov, skupaj štiriindvajset. Tudi ta je bil Rafájev potomec.

^21:21 Ko je sramotil Izraela, ga je ubil Jonatan, sin Davidovega brata Šimája.

^21:22 Ti štirje so bili Rafájevi potomci v Gatu in so padli od Davidove roke in od rok njegovih služabnikov.

^22:1 David je govoril Gospodu besede te pesmi na dan, ko ga je Gospod rešil iz pesti vseh njegovih sovražnikov in iz Savlove pesti.

^22:2 Rekel je: Gospod je moja skala, moja trdnjava, moj osvoboditelj,

^22:3 moj Bog, moja pečina, kamor se zatekam, moj ščit in rog moje rešitve, moje zavetje in moje pribežališče, moj rešitelj; iz stiske si me rešil.

^22:4 Hvaljen bodi, kličem Gospodu, in že sem rešen svojih sovražnikov.

^22:5 Zakaj obdali so me valovi smrti, Beliálovi hudourniki so me prestrašili.

^22:6 Vrvi podzemlja so me obdale, zanke smrti so bile pred mano.

^22:7 Ko mi je bilo tesno, sem klical Gospoda, k svojemu Bogu sem klical. Slišal je moj glas iz svojega templja, moje vpitje je prišlo v njegova ušesa.

^22:8 Tedaj se je zemlja zamajala in vztrepetala, temelji neba so se stresli, zamajali so se, ker se je vnela njegova jeza.

^22:9 Iz njegovih nosnic se je vzdignil dim, iz njegovih ust požirajoč ogenj, oglje je bruhalo iz njega.

^22:10 Nagnil je nebo in se spustil, temen oblak je bil pod njegovimi nogami.

^22:11 Jezdil je na kerubu in letal, prikazal se je na perutih vetra.

^22:12 Temo je postavil okrog sebe za šotor, gomile vode, oblake sopar.

^22:13 Iz sijaja pred njim je zagorelo žareče oglje.

^22:14 Gospod je zagrmel iz neba, Najvišji se je oglasil.

^22:15 Poslal je puščice, razkropil jih je, blisk, podil jih je.

^22:16 Pokazale so se struge morja, razkrili so se temelji zemeljskega kroga ob Gospodovi grožnji, od puhanja njegovih nosnic.

^22:17 Pošlje pomoč od zgoraj, vzame me, potegne me iz velikega vodovja.

^22:18 Reši me mojega močnega nasprotnika, mojih sovražnikov, ki so močnejši od mene.

^22:19 Na dan moje nesreče so prišli predme, toda Gospod mi je bil opora.

^22:20 Odpeljal me je na prostrano polje, otel me je, ker ima veselje nad mano.

^22:21 Gospod mi plačuje po moji pravičnosti, po čistosti mojih rok mi povrača;

^22:22 ker sem se držal Gospodovih poti in nisem odpadel od svojega Boga;

^22:23 ker so bile vse njegove sodbe pred mano in njegovih zakonov nisem odstranil.

^22:24 Do njega sem bil popoln in sem se varoval svoje krivde.

^22:25 Gospod mi je torej povrnil po moji pravičnosti, po moji čistosti pred njegovimi očmi.

^22:26 Z zvestim si zvest, s popolnim si popoln;

^22:27 z iskrenim si iskren, s prekanjenim si prebrisan.

^22:28 Rešuješ nesrečno ljudstvo, a tvoje oči so nad prevzetnimi, da jih ponižaš.

^22:29 Zares, ti si moja svetilka, Gospod, Gospod mi razsvetljuje temo.

^22:30 Zares, s teboj napodim sovražna krdela, s svojim Bogom preskočim zidovje.

^22:31 To je Bog, njegova pot je popolna, Gospodov izrek je prečiščen, ščit je vsem, ki se zatekajo k njemu.

^22:32 Zares, kdo je Bog razen Gospoda, kdo je skala razen našega Boga;

^22:33 Boga, ki me z močjo opasuje in mi daje pot popolnosti?

^22:34 Dela mi noge kakor košutam in me postavlja na moje višine.

^22:35 Uči moje roke za vojno, moje lakte za napenjanje bronastega loka.

^22:36 Dal si mi ščit svoje rešitve, tvoja skrbnost me dela velikega.

^22:37 Razširjaš moje korake pod mano, moji členki ne klecajo.

^22:38 Zasledujem svoje sovražnike in jih uničujem, ne vračam se, dokler jih ne pokončam.

^22:39 Pokončujem jih in razbijam, da več ne vstanejo, padejo pod moje noge.

^22:40 Z močjo me opasuješ za spopad, moje napadalce upogibaš pod mene.

^22:41 Dal si, da mi moji nasprotniki obračajo hrbet, svoje sovražnike utišam.

^22:42 Kličejo na pomoč, a ni rešitelja, h Gospodu, a jim ne odgovori.

^22:43 Zmeljem jih kakor prah zemlje, zdrobim in poteptam jih kakor blato na cestah.

^22:44 Osvobajaš me prepira z mojim ljudstvom, ohranjaš me za poglavarja narodov, ljudstvo, ki ga nisem poznal, mi služi.

^22:45 Sinovi tujcev se mi dobrikajo, brž ko slišijo z ušesi, so mi pokorni.

^22:46 Sinovi tujcev podležejo, prihajajo iz svojih utrdb.

^22:47 Naj živi Gospod, slavljena moja skala, naj bo vzvišen Bog, skala moje rešitve,

^22:48 Bog, ki mi daje maščevanje, ki je ljudstva spravil podme

^22:49 in me izpeljal izmed mojih sovražnikov! Povzdiguješ me nad moje napadalce, rešuješ me nasilnega človeka.

^22:50 Zato te bom slavil, Gospod, med narodi, pel bom tvojemu imenu,

^22:51 ki svojemu kralju naklanja velike zmage, in izkazuje dobroto svojemu maziljencu, Davidu in njegovemu zarodu na veke.

^23:1 To so zadnje Davidove besede: Izrek Jesejevega sina Davida, izrek moža, ki je bil visoko postavljen, maziljenca Jakobovega Boga, ljubljenca Izraelovih pesmi.

^23:2 Gospodov duh govori po meni, njegova beseda je na mojem jeziku.

^23:3 Izraelov Bog je rekel, Izraelova skala mi je govorila: »Pravičen vladar nad ljudmi, vladar v strahu Božjem,

^23:4 je kakor jutranji svit, ko v brezoblačnem jutru posije sonce in s sijem po dežju pozeleni zemljo.«

^23:5 Ali ni taka moja hiša pri Bogu? Kajti večno zavezo je sklenil z menoj, urejeno v vsem in zavarovano. Mar ne bo dal, da vzklije vse moje rešenje in veselje?

^23:6 A ničvredneži so vsi kakor zavrženo trnje, ki se z roko ne prijemlje;

^23:7 kdor se jih dotakne, se opremi z železjem in kopjiščem sulice in na kraju samem se do konca sežgejo z ognjem.

^23:8 To so imena Davidovih junakov: Tahkemoníjec Jošéb Bašébet, prvi izmed treh; zavihtel je sulico proti osemstotim in jih naenkrat pobil.

^23:9 Za njim je bil Ahóahovec Eleazar, Dodójev sin; ta je bil med tremi junaki. Bil je z Davidom, ko so izzivali Filistejce, ki so se zbirali za boj. Izraelci so se umaknili,

^23:10 on pa se je vzdignil in pobijal Filistejce, dokler se ni njegova roka utrudila in je njegova roka otrpnila na meču. Gospod je ta dan podelil veliko zmago. Ljudstvo se je vrnilo k njemu, vendar samo plenit.

^23:11 Za njim je bil Šamá, sin Hararéjca Ageja. Filistejci so se zbrali v Lehiju. Tam je bil kos polja, polnega leče. Ljudje so zbežali pred Filistejci,

^23:12 on pa se je ustavil sredi polja in ga branil ter pobil Filistejce. Tako je Gospod podelil veliko zmago.

^23:13 Trije izmed tridesetih poglavarjev so odšli in v času žetve prišli k Davidu v votlino Adulám, ko je krdelo Filistejcev taborilo v dolini Rafájevcev.

^23:14 David je bil takrat v trdnjavi, posadka Filistejcev pa je bila tedaj v Betlehemu.

^23:15 David je začutil veliko željo in je rekel: »Kdo mi bo dal piti vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je pri vratih?«

^23:16 Tedaj so se trije junaki prebili skozi filistejski tabor, zajeli vode iz betlehemskega vodnjaka, ki je bil pri vratih, jo vzeli in prinesli Davidu. Pa je ni hotel piti, temveč jo je izlil Gospodu

^23:17 in rekel: »Gospod, ne daj, da bi to storil! Ali ni to kri mož, ki so šli tja za ceno svojega življenja?« Zato je ni hotel piti. Te reči so storili ti trije junaki.

^23:18 Abišáj, Joábov brat, Cerújin sin, je bil poglavar tridesetih. Ta je zavihtel sulico proti tristotim in jih pobil. Imel je sloveče ime poleg treh.

^23:19 Bil je najslavnejši med trideseterico in je postal njihov poveljnik; a onih treh ni dosegel.

^23:20 Benajá, Jojadájev sin, je bil hraber mož iz Kabceéla, ki je storil velika dejanja. Ubil je dva junaka iz Moába. Šel je tudi in ubil leva sredi jame na dan, ko je zapadel sneg.

^23:21 Ubil je tudi Egipčana, ki je bil lepe postave. Egipčan je imel v roki sulico; pa je šel nadenj s palico, iztrgal Egipčanu sulico iz roke in ga ubil z njegovo lastno sulico.

^23:22 Te reči je storil Jojadájev sin Benajá. Imel je sloveče ime poleg treh junakov.

^23:23 Bil je slaven med trideseterico, vendar onih treh ni dosegel. David ga je postavil na čelo svoje telesne straže.

^23:24 Med trideseterimi so bili: Joábov brat Asaél, Dodójev sin Elhanán iz Betlehema,

^23:25 Haródec Šamá, Haródec Eliká,

^23:26 Péletovec Helec, Irá, sin Tekójčana Ikéša,

^23:27 Anatóčan Abiézer, Hušán Mebunáj,

^23:28 Ahóahovec Calmón, Netófčan Mahráj,

^23:29 Heled, sin Netófčana Baanája, Ribájev sin Itáj iz Gibeát Benjamina,

^23:30 Piratónec Benajá, Hidáj iz Gáaševih potokov,

^23:31 Arbatéjec Abialbón, Barhuméjec Azmávet,

^23:32 Šaalbónec Eljahbá, Jašénovi sinovi, Jonatan,

^23:33 Hararéjec Šamá, Ahiám, sin Hararéjca Šarárja,

^23:34 Elifélet, sin Maahčána Ahasbája, Eliám, sin Gilčana Ahitófela,

^23:35 Karmélčan Hecró, Arbéjec Paaráj,

^23:36 Natánov sin Jigál iz Cobe, Gádovec Baní,

^23:37 Amónec Celek, Beeročán Nahráj, oproda Cerújinega sina Joába,

^23:38 Jéterjevec Irá, Jéterjevec Garéb,

^23:39 Hetejec Urijá – skupaj sedemintrideset.

^24:1 Spet se je vnel Gospodov srd nad Izraelci in spodbodel je Davida proti njim, govoreč: »Pojdi, preštej Izraela in Juda!«

^24:2 Kralj je torej rekel vojskovodju Joábu, ki je bil pri njem: »Prehodi vse Izraelove rodove od Dana do Beeršébe in preštejte ljudstvo, da bom vedel število prebivalstva.«

^24:3 Joáb pa je rekel kralju: »Naj Gospod, tvoj Bog, pomnoži ljudstvo, da jih bo stokrat toliko, kolikor jih je, in oči mojega gospoda kralja naj to vidijo. Toda zakaj ima moj gospod kralj veselje nad to zadevo?«

^24:4 Toda kraljeva beseda je primorala Joába in vojskovodje, in tako so Joáb in vojskovodje odšli izpred kralja, da bi prešteli Izraelovo ljudstvo.

^24:5 Šli so čez Jordan in se utaborili v Aroêrju, južno od mesta, ki je sredi doline, proti Gadu in Jazêrju.

^24:6 Prišli so v Gileád in v deželo Tahtím Hodší. Potem so prišli v Dan Jáan in zavili proti Sidónu.

^24:7 Prišli so v utrdbo Tir ter v vsa hivéjska in kánaanska mesta. Potem so odšli v Judov Negeb, v Beeršébo.

^24:8 Prehodili so vso deželo in po devetih mesecih in dvajsetih dneh prišli v Jeruzalem.

^24:9 Joáb je izročil kralju število preštetega ljudstva: v Izraelu je bilo osemsto tisoč z mečem oboroženih vojščakov, v Judu pa petsto tisoč mož.

^24:10 Potem ko je preštel ljudstvo, je Davidu bílo srce. David je tedaj rekel Gospodu: »Zelo sem grešil s tem, kar sem storil. A zdaj, Gospod, pusti, naj gre krivda tvojega služabnika mimo, saj sem ravnal zelo nespametno.«

^24:11 Ko je David zjutraj vstal, se je Gospodova beseda zgodila preroku Gadu, Davidovemu vidcu, rekoč:

^24:12 »Pojdi in povej Davidu: Tako govori Gospod: ›Tri stvari ti predlagam; izberi eno izmed njih, da ti jo storim!‹«

^24:13 Gad je prišel k Davidu in mu to naznanil. Rekel mu je: »Ali naj ti pride sedem let lakote v deželo? Ali naj tri mesece bežiš pred svojim nasprotnikom, ki te bo preganjal? Ali naj bo tri dni kuga v tvoji deželi? Premisli zdaj in glej, kaj naj odgovorim njemu, ki me je poslal.«

^24:14 David je rekel Gadu: »Zelo sem v stiski; padimo raje v Gospodovo roko, ker je njegovo usmiljenje veliko; v človekovo roko pa ne bi rad padel!«

^24:15 Tako je Gospod poslal kugo nad Izraela od jutra do določenega časa. In umrlo jih je izmed ljudstva od Dana do Beeršébe sedemdeset tisoč mož.

^24:16 Ko je angel iztegnil roko nad Jeruzalem, da bi ga pokončal, je bilo Gospodu žal zaradi hudega, zato je rekel angelu, ki je pokončaval ljudstvo: »Dosti je, umakni zdaj svojo roko!« Gospodov angel je bil tedaj pri mlatišču Jebusejca Arávna.

^24:17 Ko je David videl angela, ki je pobijal ljudstvo, je rekel Gospodu: »Glej, jaz sem se pregrešil, jaz sem si nakopal krivdo; ti pa, ovce, kaj so storili? Naj bo, prosim, tvoja roka proti meni in proti hiši mojega očeta!«

^24:18 Tisti dan je prišel Gad k Davidu in mu rekel: »Pojdi in postavi Gospodu oltar na mlatišču Jebusejca Arávna!«

^24:19 Po Gadovi besedi je David šel gor, kakor je Gospod zapovedal.

^24:20 Ko je Arávna pogledal dol, je videl kralja in njegove služabnike, kako prihajajo k njemu. Arávna je šel ven in se kralju priklonil z obrazom do zemlje.

^24:21 Arávna je rekel: »Zakaj je moj gospod kralj prišel k svojemu hlapcu?« David je rekel: »Da kupim od tebe mlatišče in sezidam oltar Gospodu, da se nadloga odvrne od ljudstva.«

^24:22 Arávna je rekel Davidu: »Naj moj gospod kralj vzame in daruje, kar je dobro v njegovih očeh. Glej, tu so voli za žgalno daritev in mlatilni vitel z volovskim jarmom za drva.

^24:23 Vse to, o kralj, Arávna daruje kralju.« Potem je Arávna rekel kralju: »Naj ti bo Gospod, tvoj Bog, milostljiv!«

^24:24 Kralj pa je rekel Arávnu: »Nikakor, ampak to hočem kupiti od tebe za kupno ceno. Gospodu, svojemu Bogu, nočem darovati žgalnih daritev, ki me nič ne stanejo.« Tako je David kupil mlatišče in vole za petdeset srebrnih šeklov.

^24:25 Nato je David tam sezidal Gospodu oltar in daroval žgalne in mirovne daritve. Tako je Gospod uslišal prošnjo za deželo in nadloga se je odvrnila od Izraela.