Apostolska dela

^1:1 V prvi knjigi sem poročal, Teófil, o vsem, kar je Jezus delal in učil

^1:2 do dne, ko je bil vzet v nebesa. Še prej je apostolom, ki si jih je bil izbral, dal naročila po Svetem Duhu.

^1:3 Po svojem trpljenju jim je z mnogimi znamenji dokazal, da živi: štirideset dni se jim je prikazoval in jim govoril o Božjem kraljestvu.

^1:4 Ko je bil z njimi pri jedi, jim je naročil, naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, »o kateri ste slišali od mene;

^1:5 zakaj Janez je krščeval v vodi, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu«.

^1:6 Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?«

^1:7 Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti.

^1:8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

^1:9 Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.

^1:10 Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih,

^1:11 ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

^1:12 Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hodá oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem.

^1:13 Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik ter Jakobov sin Juda.

^1:14 Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati.

^1:15 V tistih dneh je Peter vstal sredi bratov, zbrala se je skupina kakih sto dvajset ljudi, in rekel:

^1:16 »Bratje! Moralo se je izpolniti Pismo, kakor je Sveti Duh napovedal po Davidovih ustih o Judu: postal je vodnik tistih, ki so zgrabili Jezusa.

^1:17 Bil je prištet med nas in deležen naše službe.

^1:18 Z nagrado, ki jo je dobil za svoje umazano delo, je kupil zemljišče; padel je z glavo navzdol, tako da se je razpočil in se mu je izsulo vse drobovje.

^1:19 To se je razvedelo med vsemi, ki prebivajo v Jeruzalemu, tako da se tisto zemljišče zdaj v njihovem jeziku imenuje Hakéldama, kar pomeni ›Njiva krvi‹.

^1:20 V knjigi psalmov je namreč pisano: Njegovo bivališče naj postane puščava, nihče naj v njem ne prebiva. In dalje: Njegovo službo naj prevzame kdo drug.

^1:21 Tu so možje, ki so hodili z nami ves čas, dokler je Gospod Jezus prihajal k nam in odhajal od nas,

^1:22 od Janezovega krsta do dne, ko je bil vzet od nas. Eden od njih mora biti z nami priča njegovega vstajenja!«

^1:23 Predlagali so dva, Jožefa, ki se je imenoval Bársaba, z vzdevkom Just, in Matija.

^1:24 Nato so takóle molili: »Gospod, ti poznaš srca vseh, pokaži, katerega od teh dveh si izbral,

^1:25 naj prevzame mesto v tej službi in apostolstvo, od katerega je odpadel Juda, da je šel na svoj kraj!«

^1:26 In žrebali so, žreb pa je določil Matija, in pridružili so ga enajstim apostolom.

^2:1 Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.

^2:2 Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.

^2:3 Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden.

^2:4 Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.

^2:5 V Jeruzalemu so tedaj prebivali Judje, pobožni možje iz vseh narodov pod nebom.

^2:6 Ko se je razširil glas o tem, se je zbrala množica ljudi, ki so bili vsi iz sebe, ker jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku.

^2:7 Strmeli so, se čudili in govorili: »Glejte, ali niso vsi ti, ki govorijo, Galilejci?

^2:8 Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku?

^2:9 Parti, Medijci in Elámci in tisti, ki prebivamo v Mezopotamiji, Judeji in Kapadokiji, v Pontu in Aziji,

^2:10 v Frigiji in Pamfiliji, v Egiptu in v libijskih krajih blizu Cirene, in mi iz Rima, ki se zdaj mudimo tukaj,

^2:11 Judje in spreobrnjenci, Krečáni in Arabci – vsi jih slišimo, kako v naših jezikih oznanjajo velika Božja dela!«

^2:12 Vsi so bili osupli in si tega niso znali razložiti. Drug drugega so spraševali: »Kaj naj to pomeni?«

^2:13 Nekateri pa so se norčevali in govorili: »Sladkega vina so se napili.«

^2:14 Tedaj je vstal Peter z enajsterimi, povzdignil glas in jih nagovoril: »Judje in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! To védite in prisluhnite mojim besedam!

^2:15 Ti ljudje niso pijani, kakor vi mislite, saj je šele tretja dnevna ura,

^2:16 temveč izpolnjuje se, kar je bilo napovedano po preroku Joélu:

^2:17 In zgodilo se bo v poslednjih dneh, govori Bog: razlil bom od svojega Duha čez vse meso, in prerokovali bodo vaši sinovi in vaše hčere in vaši mladeniči bodo gledali videnja in vaši starci bodo sanjali v sanjah.

^2:18 Tudi čez svoje služabnike in čez svoje dekle bom v tistih dneh izlil od svojega Duha in bodo prerokovali.

^2:19 In dal bom čudeže zgoraj na nebu in znamenja spodaj na zemlji, kri in ogenj in dimne oblake.

^2:20 Sonce se bo spremenilo v temo in mesec v kri, preden pride veliki in sijajni Gospodov dan.

^2:21 In zgodilo se bo: vsak, kdor bo klical Gospodovo ime, bo rešen.

^2:22 Možje Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, katera je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste,

^2:23 njega so – prav kakor je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili.

^2:24 Toda Bog ga je rešil iz smrtnih muk in obudil od mrtvih; saj ni bilo mogoče, da bi bila smrt imela oblast nad njim.

^2:25 David namreč pravi o njem: Vedno sem videl pred sabo Gospoda, na moji desnici je, da ne omahnem.

^2:26 Zato se je razveselilo moje srce in vzradostil se je moj jezik. In v upanju bo počivalo moje meso,

^2:27 ker moje duše ne boš prepustil podzemlju, svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.

^2:28 Dal si mi spoznati pota življenja, napolnil me boš z veseljem pred svojim obličjem.

^2:29 Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim o očaku Davidu: umrl je, bil pokopan in njegov grob je med nami do današnjega dne.

^2:30 Ker je bil prerok, je vedel, da mu je Bog s prisego obljubil, da bo sad njegovih ledij posadil na njegov prestol.

^2:31 Videl je v prihodnost in govoril o vstajenju Mesija, da ni bil prepuščen podzemlju in njegovo meso ni videlo trohnobe.

^2:32 Tega Jezusa je Bog obudil in mi vsi smo temu priče.

^2:33 Bil je povišan na Božjo desnico in od Očeta je prejel obljubo Svetega Duha in tega Duha je razlil, kakor vidite in slišite.

^2:34 David ni šel v nebesa in vendar sam pravi: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sédi na mojo desnico,

^2:35 dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.

^2:36 Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija.«

^2:37 Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Bratje, kaj naj storimo?«

^2:38 Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha.

^2:39 Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog.«

^2:40 Prepričeval jih je še z mnogimi drugimi besedami in jih opominjal in jim govoril: »Rešíte se iz tega pokvarjenega rodu!«

^2:41 Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi.

^2:42 Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

^2:43 Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj.

^2:44 Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno:

^2:45 prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval.

^2:46 Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem.

^2:47 Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.

^3:1 Peter in Janez sta šla ob deveti uri molit v tempelj.

^3:2 Prinesli so moža, ki je bil od rojstva hrom. Vsak dan so ga polagali pred tempeljska vrata, ki se imenujejo Lepa, da bi prosil vbogajme tiste, ki so prihajali v tempelj.

^3:3 Ko je mož videl, da nameravata Peter in Janez stopiti v tempelj, ju je prosil miloščine.

^3:4 Peter in Janez sta se zazrla vanj in Peter je rekel: »Poglej naju!«

^3:5 Mož ju je napeto gledal, če bo kaj dobil.

^3:6 Peter pa je rekel: »Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!«

^3:7 In prijel ga je za desno roko in ga dvignil. V hipu so se mu utrdila stopala in gležnji.

^3:8 Skočil je pokonci, čvrsto stal in hodil. Šel je z njima v tempelj in hodil okoli, poskakoval in hvalil Boga.

^3:9 Vse ljudstvo je videlo, kako hodi in hvali Boga.

^3:10 Prepoznali so ga: bil je prav tisti, ki je navadno sedèl pri tempeljskih Lepih vratih in prosil vbogajme. In čudili so se in bili čisto iz sebe spričo tega, kar se mu je zgodilo.

^3:11 Mož pa se je držal Petra in Janeza, zato je vse ljudstvo od začudenja hitelo za njima v stebrišče, ki se imenuje Salomonovo.

^3:12 Ko je Peter to videl, se je obrnil do ljudstva z besedami: »Možje Izraelci, kaj se temu čudite? Kaj strmite v naju, kot da bi bila s svojo močjo ali pobožnostjo dosegla, da je mož shodil?

^3:13 Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov, Bog naših očetov je poveličal svojega služabnika Jezusa, ki ste ga vi izdali in zatajili pred Pilatom, ko je ta že razsodil, naj bo oproščen.

^3:14 Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca,

^3:15 začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.

^3:16 In ker je mož, ki ga vidite in poznate, veroval v njegovo ime, mu je to ime dalo moč; in vera, ki prihaja po njem, mu je vrnila popolno zdravje, kakor ste vsi videli na lastne oči.

^3:17 In zdaj, bratje – vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji.

^3:18 Tako je Bog izpolnil, kar je napovedoval po ustih vseh prerokov, da bo njegov Mesija trpel.

^3:19 Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi,

^3:20 tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen.

^3:21 Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse obnovljeno. O tem je Bog govoril pred davnimi veki po ustih svojih svetih prerokov.

^3:22 Mojzes je rekel: Gospod, vaš Bog, vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene. Njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril!

^3:23 In vsak, kdor ne bo poslušal tega preroka, bo iz ljudstva iztrebljen.

^3:24 Vsi preroki, kar jih je bilo od Samuela in njegovih naslednikov dalje, so napovedovali te dneve.

^3:25 Vi ste sinovi prerokov in zaveze, ki jo je Bog sklenil z vašimi očeti, ko je govoril Abrahamu: In v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse družine na zemlji.

^3:26 Bog je najprej za vas obudil in poslal svojega služabnika, da vas blagoslovi in vsakega od vas odvrne od vaših hudobij.«

^4:1 Medtem ko sta govorila ljudstvu, so k njima pristopili duhovniki in poveljnik templja in saduceji.

^4:2 Bili so vznemirjeni, ker sta učila ljudstvo in oznanjala, da je v Jezusu vstajenje od mrtvih.

^4:3 Zgrabili so ju in ju zadržali v ječi do naslednjega dne, zakaj večerilo se je že.

^4:4 Mnogi od tistih, ki so slišali besedo, pa so sprejeli vero in njihovo število je naraslo na kakih pet tisoč.

^4:5 Drugi dan so se v Jeruzalemu zbrali poglavarji, starešine in pismouki.

^4:6 Bili so tam véliki duhovnik Hana, Kajfa, Janez, Aleksander in vsi drugi iz rodu vélikih duhovnikov.

^4:7 Dali so ju privesti predse in ju zasliševali: »Kako sta to naredila? S kakšno močjo? V čigavem imenu?«

^4:8 Tedaj jim je Peter, poln Svetega Duha, odgovoril: »Poglavarji ljudstva in starešine!

^4:9 Danes naju zaslišujete zaradi dobrote, ki sva jo storila bolnemu človeku. Po kom je ta ozdravel?

^4:10 Bodi znano vsem vam in vsemu izraelskemu ljudstvu: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, ki ste ga vi križali, Bog pa ga je obudil od mrtvih. V njegovem imenu stoji ta človek zdrav pred vami.

^4:11 On je kamen, ki ste ga vi zidarji zavrgli, a je postal vogalni kamen.

^4:12 V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili.«

^4:13 Videli so Petrovo in Janezovo pogumno odkritost; opazili so, da sta preprosta človeka in brez izobrazbe. Čudili so se in so spoznali, da sta se družila z Jezusom.

^4:14 Toda ker so videli človeka, ki je stal ozdravljen poleg njiju, jima niso mogli ugovarjati.

^4:15 Veleli so jima, naj se umakneta iz zbornice, ter se posvetovali.

^4:16 »Kaj naj storimo z njima?« so govorili. »Po njiju se je zgodil očiten čudež. Stvar se je razvedela med vsemi jeruzalemskimi prebivalci; tega ne moremo tajiti.

^4:17 Da pa se glas o tem ne bi še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.«

^4:18 In poklicali so ju nazaj in jima zapovedali, da nikakor ne smeta več govoriti in učiti v Jezusovem imenu.

^4:19 Toda Peter in Janez sta jim odvrnila: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga?

^4:20 Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.«

^4:21 Nato so jima še huje grozili. Ker pa niso našli nobenega razloga, da bi ju kaznovali, so ju odpustili zaradi ljudi, saj so vsi poveličevali Boga spričo tega, kar se je zgodilo;

^4:22 zakaj človek, ki je bil po tem znamenju ozdravljen, je imel že čez štirideset let.

^4:23 Ko so ju izpustili, sta se vrnila k svojim in jim sporočila vse, kar so jima bili povedali véliki duhovniki in starešine.

^4:24 Ob njunih besedah so verniki enodušno povzdignili glas k Bogu in molili: »Gospod, ti si naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih!

^4:25 V Svetem Duhu si govoril po ustih našega očeta Davida, svojega služabnika: Zakaj hrumijo narodi in ljudstva razmišljajo v prazno?

^4:26 Kralji zemlje so se dvignili in oblastniki so se zbrali proti Gospodu in proti njegovemu Maziljencu.

^4:27 V tem mestu so se zares zbrali zoper tvojega svetega služabnika Jezusa, ki si ga ti mazilil. Zbrali so se Herod in Poncij Pilat, narodi in Izraelovi rodovi,

^4:28 da bi storili, kar si ti s svojo roko in v svojem sklepu vnaprej določil.

^4:29 In zdaj, Gospod, glej, kaj grozijo, in daj, da bomo tvoji služabniki z vso srčnostjo oznanjali tvojo besedo!

^4:30 Iztegni roko, da se bodo dogajala ozdravljenja in znamenja in čudeži v imenu tvojega svetega služabnika Jezusa!«

^4:31 In ko so odmolili, se je stresel prostor, kjer so bili zbrani; in vsi so bili polni Svetega Duha in so z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo.

^4:32 Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša. Nihče ni trdil, da je to, kar ima, njegova last, temveč jim je bilo vse skupno.

^4:33 Apostoli so z veliko močjo pričevali o vstajenju Gospoda Jezusa in velika milost je bila nad vsemi.

^4:34 Nihče med njimi ni trpel pomanjkanja. Lastniki, ki so prodajali zemljišča ali hiše, so prinašali izkupiček

^4:35 ter ga polagali k nogam apostolov; in sleherni je od tega dobil, kar je potreboval.

^4:36 Tudi Jožef, levit, po rodu s Cipra, ki so ga apostoli klicali Barnaba (to v prevodu pomeni »Sin tolažbe«),

^4:37 je prodal svojo njivo in prinesel denar ter ga položil k nogam apostolov.

^5:1 Toda mož po imenu Hananija je z ženo Safíro prodal posestvo

^5:2 in si pridržal nekaj izkupička in njegova žena je vedela za to; drugi del pa je prinesel in položil k nogam apostolov.

^5:3 Peter mu je rekel: »Hananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča?

^5:4 Če ga ne bi bil prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!«

^5:5 Ko je Hananija slišal te besede, se je zgrudil in izdihnil. In velika groza je navdala vse, ki so to slišali.

^5:6 Pristopili so mladeniči, ga pokrili, odnesli in pokopali.

^5:7 Minile so kake tri ure in prišla je njegova žena, ki ni vedela, kaj se je bilo zgodilo.

^5:8 Peter jo je ogovoril: »Povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče?« »Dà,« je odvrnila, »za toliko.«

^5:9 Peter ji je dejal: »Zakaj sta se domenila, da preizkusita Gospodovega Duha? Glej, koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli.«

^5:10 In pri priči se je zgrudila k njegovim nogam in izdihnila. Vstopili so mladeniči in jo našli mrtvo; odnesli so jo ter jo pokopali poleg njenega moža.

^5:11 In velika groza je obšla vso Cerkev in vse, ki so to slišali.

^5:12 Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču.

^5:13 Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo.

^5:14 Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda.

^5:15 In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih.

^5:16 Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

^5:17 Tedaj so se polni nevoščljivosti dvignili véliki duhovnik in njegovi somišljeniki iz ločine saducejev.

^5:18 Prijeli so apostole in jih vrgli v mestno ječo.

^5:19 Toda Gospodov angel je ponoči odprl vrata ječe, popeljal apostole na prostost in jim rekel:

^5:20 »Pojdíte, stopíte v tempelj in govorite ljudstvu vse besede tega življenja!«

^5:21 Apostoli so ubogali in zarana šli v tempelj ter začeli učiti. Medtem se je véliki duhovnik sešel s svojimi somišljeniki ter sklical véliki zbor in vse starešinstvo Izraelovih sinov; poslali so v ječo, da bi apostole privedli prednje.

^5:22 Stražarji so šli, vendar v ječi niso našli apostolov. Vrnili so se in sporočili:

^5:23 »Ječo smo našli skrbno zapahnjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar.«

^5:24 Ko so poveljnik templja in véliki duhovniki slišali te besede, so se v zadregi spraševali, kaj naj bi to pomenilo.

^5:25 Tedaj pa je nekdo vstopil in sporočil: »Glejte, možje, ki ste jih vrgli v ječo, stojijo v templju in učijo ljudstvo.«

^5:26 Tedaj je poveljnik s stražarji odšel in privedel apostole, vendar ne s silo; bali so se ljudstva, da jih ne bi kamnalo.

^5:27 Pripeljali so apostole in jih postavili pred véliki zbor. In véliki duhovnik jih je zasliševal:

^5:28 »Ali vam nismo zabičali, da ne smete učiti v tem imenu? Glejte, vi pa ste Jeruzalem napolnili s svojim naukom in hočete nad nas priklicati kri tega človeka!«

^5:29 Peter in apostoli pa so odgovorili z besedami: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem!

^5:30 Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na križ in usmrtili.

^5:31 Bog pa ga je kot voditelja in odrešenika povišal na svojo desnico, da bi Izraelu dal spreobrnjenje in odpuščanje grehov.

^5:32 In mi smo priče teh dogodkov, pa tudi Sveti Duh, ki ga je Bog dal njim, ki so mu pokorni.«

^5:33 Ko so to slišali, so se razsrdili in jih hoteli pobiti.

^5:34 Toda v zboru je vstal farizej z imenom Gamáliel, učitelj postave, ki je med vsemi ljudmi užival velik ugled. Vêlel je, naj apostole za nekaj časa pošljejo ven.

^5:35 Nato je spregovoril: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi!

^5:36 Pred časom se je dvignil Tevdá, ki se je izdajal za nekaj posebnega in je imel kakih štiristo privržencev; ubili so ga in vsi, ki so mu zaupali, so se razkropili in izginili.

^5:37 Za njim se je v času ljudskega štetja dvignil Juda iz Galileje in potegnil ljudstvo za sabo; tudi tega so ubili in tisti, ki so mu zaupali, so bili razkropljeni.

^5:38 In zdaj vam pravim: roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla;

^5:39 če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Poslušali so njegov nasvet.

^5:40 Poklicali so apostole, jih dali pretepsti in jim zabičali, da ne smejo govoriti v Jezusovem imenu; nato so jih izpustili.

^5:41 In apostoli so zapustili véliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Imena.

^5:42 Dan za dnem so v templju in po hišah neutrudno učili in oznanjali evangelij o Kristusu Jezusu.

^6:1 Število učencev je naraščalo. Helenisti pa so v tistih dneh začeli godrnjati čez Hebrejce, češ da so njihove vdove zapostavljene pri vsakodnevni oskrbi.

^6:2 Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: »Ni prav, da mi zanemarjamo Božjo besedo, ker strežemo pri mizi.

^6:3 Poiščite si, bratje, iz svojih vrst sedem mož, ki uživajo ugled in so polni Duha in modrosti, in določili jih bomo za to službo!

^6:4 Mi pa se bomo posvetili molitvi in oznanjevanju besede.«

^6:5 Množica je predlog soglasno sprejela. Izvolili so Štefana, moža, ki je bil poln vere in Svetega Duha, Filipa, Prohorja, Nikánorja, Timona, Parmenája in Nikolaja, spreobrnjenca in priseljenca iz Antiohije.

^6:6 Predstavili so jih apostolom in ti so med molitvijo položili nanje roke.

^6:7 In Božja beseda se je širila, število učencev v Jeruzalemu se je zelo množilo in tudi veliko duhovnikov je sprejelo vero.

^6:8 Štefan pa je bil poln milosti in moči in je delal velike čudeže in znamenja med ljudmi.

^6:9 Toda vstali so nekateri iz shodnice, ki se imenuje shodnica osvobojencev in Cirencev in Aleksandríncev, in nekateri iz Kilikije in Azije ter se prerekali s Štefanom.

^6:10 In niso se mogli ustavljati modrosti in Duhu, v katerem je govoril.

^6:11 Tedaj so naščuvali može, da so trdili: »Slišali smo, kako je govoril bogokletne besede proti Mojzesu in proti Bogu!«

^6:12 In nahujskali so ljudstvo, starešine in pismouke, da so pristopili k njemu, ga zgrabili in odvlekli pred véliki zbor.

^6:13 Privedli so krive priče, ki so trdile: »Ta človek kar naprej govori zoper ta sveti kraj in zoper postavo.

^6:14 Slišali smo ga, kako je rekel, da bo tisti Jezus Nazarečan razdejal ta kraj in spremenil običaje, ki nam jih je izročil Mojzes.«

^6:15 Vsi, ki so sedeli v vélikem zboru, so uprli pogled v Štefana in videli, da je njegov obraz kakor angelov.

^7:1 Véliki duhovnik je vprašal: »Ali je res tako?«

^7:2 Štefan je odgovoril: »Bratje in očetje! Poslušajte! Bog veličastva se je prikazal našemu očetu Abrahamu, ko je živel v Mezopotamiji, še preden se je naselil v Haránu,

^7:3 in mu rekel: ›Odidi iz svoje dežele in iz svojega sorodstva in pojdi v deželo, ki ti jo bom pokazal!‹

^7:4 Tedaj je Abraham zapustil kaldejsko deželo in se naselil v Haránu. Po očetovi smrti mu je Bog vêlel, naj odide od tam; in prišel je v deželo, v kateri zdaj vi prebivate.

^7:5 In ni mu dal niti sežnja dedne posesti; obljubil pa je, da jo bo dal v last njemu in njegovemu potomstvu za njim, čeprav je bil brez otrok.

^7:6 In Bog je takóle govoril: Tvoji potomci bodo priseljenci v tuji deželi; spravili jih bodo v sužnost in jih stiskali štiristo let.

^7:7 Toda jaz bom sodil ljudstvu, ki mu bodo hlapčevali kot sužnji, je rekel Bog. In potem bodo odšli in me bodo častili na tem kraju.

^7:8 In dal mu je zavezo obrezovanja; in tako se mu je rodil Izak, katerega je obrezal osmi dan, in Izaku Jakob in Jakobu dvanajst očakov.

^7:9 Očaki so Jožefa iz nevoščljivosti prodali za sužnja v Egipt. Toda Bog je bil z njim

^7:10 in ga je rešil iz vseh stisk ter mu naklonil milost in modrost pred faraonom, egiptovskim kraljem. Faraon ga je postavil za upravitelja nad Egiptom in vso svojo hišo.

^7:11 Prišla pa je lakota nad ves Egipt in nad Kánaan. Stiska je bila velika in naši očetje niso mogli najti živeža.

^7:12 Ko je Jakob slišal, da imajo v Egiptu žito, je prvič poslal naše prednike tja.

^7:13 Ko pa so prišli drugič, se je dal Jožef svojim bratom prepoznati in faraon je spoznal Jožefov rod.

^7:14 Jožef je poslal po svojega očeta Jakoba in ga povabil, naj pride k njemu z vsem sorodstvom, ki je štelo petinsedemdeset duš.

^7:15 In Jakob se je preselil v Egipt in tam umrl, kakor tudi naši očetje.

^7:16 Njihova trupla so prepeljali v Sihem in jih pokopali v grobu, ki ga je Abraham za srebrn denar kupil od Hamórjevih sinov v Sihemu.

^7:17 Bolj ko se je bližal čas obljube, ki jo je Bog dal Abrahamu, bolj je ljudstvo v Egiptu rastlo in se množilo,

^7:18 dokler ni nad Egiptom nastopil drug kralj, ki ni poznal Jožefa.

^7:19 Ta je varal naš narod in zatiral naše očete; silil jih je izpostavljati novorojence, da ne bi ostali pri življenju.

^7:20 V tem času se je rodil Mojzes, ki je bil lep pred Bogom. Tri mesece je rastel v očetovi hiši.

^7:21 Ko pa je bil izpostavljen, ga je vzela faraonova hči in si ga vzgojila za sina.

^7:22 In Mojzes se je izobrazil v vsej egipčanski modrosti in bil silen v besedah in dejanjih.

^7:23 Ko je dopolnil štirideset let, ga je v srcu obšlo, da bi obiskal brate, Izraelove sinove.

^7:24 In ko je videl, kako se nekomu izmed njih godi krivica, ga je branil in maščeval zatiranega tako, da je Egipčana ubil.

^7:25 Prepričan je bil, da bodo bratje razumeli, kako jih hoče Bog po njegovi roki rešiti; pa niso razumeli.

^7:26 Naslednjega dne se je pojavil med njimi, ko so se prepirali. Skušal jih je pomiriti z besedami: ›Možje, saj ste bratje! Zakaj delate krivico drug drugemu?‹

^7:27 Toda mož, ki je storil krivico sosedu, ga je odrinil in vprašal: ›Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika nad nami?

^7:28 Ali me hočeš ubiti, kakor si včeraj ubil Egipčana?‹

^7:29 Ob tej besedi je Mojzes zbežal in se naselil kot tujec v midjánski deželi; tam sta se mu rodila dva sinova.

^7:30 Ko je minilo štirideset let, se mu je v puščavi ob Sinajski gori prikazal angel v plamenu gorečega grma.

^7:31 Mojzes je ostrmel, ko je zagledal to prikazen, in se je hotel približati, da bi bolje videl. Tedaj pa se je zaslišal Gospodov glas:

^7:32 ›Jaz sem Bog tvojih očetov, Bog Abrahamov in Izakov in Jakobov.‹ Mojzes je začel drgetati in si ni upal pogledati.

^7:33 Gospod pa mu je rekel: ›Sezuj si sandale z nog, zakaj kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!

^7:34 Glej, videl sem stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal sem njihovo tožbo. Prišel sem, da jih rešim. In zdaj pojdi, pošiljam te v Egipt.‹

^7:35 Tega Mojzesa, ki so ga zavrgli z besedami: Kdo te je postavil za poglavarja in sodnika? –, tega je Bog poslal za poglavarja in rešitelja po angelu, ki se mu je prikazal v grmu.

^7:36 On jih je odpeljal proč ter delal čudeže in znamenja v egiptovski deželi, v Rdečem morju in v puščavi štirideset let.

^7:37 To je Mojzes, ki je rekel Izraelovim sinovom: Bog vam bo med vašimi brati obudil preroka kakor mene.

^7:38 On je bil pri občestvu, zbranem v puščavi, z angelom, ki mu je govoril na Sinajski gori, in z našimi očeti; on je prejel besede življenja, da jih nam izroči.

^7:39 Toda naši očetje ga niso hoteli ubogati. Zavrnili so ga in si v svojih srcih želeli nazaj v Egipt.

^7:40 Govorili so Aronu: ›Narêdi nam bogove, ki bodo hodili pred nami! Zakaj ta Mojzes, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele – ne vemo, kaj se mu je zgodilo.‹

^7:41 In v tistih dneh so naredili tele, žrtvovali maliku in se veselili nad izdelkom svojih rok.

^7:42 Bog pa se je odvrnil od njih in dopustil, da so častili nebesno vojsko, kakor je zapisano v knjigi prerokov: Ali ste mi prinašali žrtve in daritve štirideset let v puščavi, Izraelova hiša?

^7:43 Prevzeli ste Molohov šotor in zvezdo svojega boga Rajfána, malike, ki ste jih naredili, da bi klečali pred njimi. Zato vas bom preselil onkraj Babilona.

^7:44 Naši očetje so imeli šotor pričevanja v puščavi. Tako je naročil on, ki je rekel Mojzesu, naj ga naredi po podobi, ki jo je videl.

^7:45 Ta šotor so prevzeli v dediščino naši očetje in ga odnesli s seboj, ko so pod Józuetovim vodstvom vzeli deželo poganom, ki jih je Bog pregnal izpred obličja naših očetov. Tako je bilo do dni kralja Davida,

^7:46 ki je našel milost pred Bogom in prosil, da bi našel bivališče Bogu Jakobovemu.

^7:47 Toda šele Salomon mu je sezidal hišo.

^7:48 Vendar Najvišji ne prebiva v izdelku rok, kakor pravi prerok:

^7:49 Nebo mi je prestol in zemlja podnožnik mojih nog. Kakšno hišo mi boste sezidali, govori Gospod, kje bo kraj mojega počitka?

^7:50 Ali ni moja roka naredila vsega tega?

^7:51 Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu: kakor vaši očetje, tako tudi vi!

^7:52 Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnega; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci.

^7:53 Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali!«

^7:54 Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih in škripali z zobmi proti njemu.

^7:55 Štefan pa je poln Svetega Duha uprl pogled proti nebu in videl Božjo slavo in Jezusa, ki je stal na Božji desnici,

^7:56 in rekel: »Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!«

^7:57 Tedaj so zavpili z močnim glasom, si zatisnili ušesa in vsi hkrati planili nadenj.

^7:58 Pahnili so ga iz mesta in ga kamnali. In priče so položile svoja oblačila k nogam mladeniča, ki mu je bilo ime Savel.

^7:59 In kamnali so Štefana. Ta pa je molil in govoril: »Gospod Jezus, sprejmi mojega duha!«

^7:60 Nato je pokleknil in zaklical z močnim glasom: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« Ko je to rekel, je zaspal.

^8:1 Savel je bil med tistimi, ki so odobravali ta uboj. Tisti dan je nastalo veliko preganjanje Cerkve v Jeruzalemu. Vsi razen apostolov so se razkropili po krajih Judeje in Samarije.

^8:2 Pobožni možje so pokopali Štefana in glasnó žalovali za njim.

^8:3 Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo.

^8:4 Tisti, ki so se razkropili, so vsepovsod oznanjali besedo.

^8:5 Filip je prišel v mesto Samarije in tam oznanjal Kristusa.

^8:6 Množice so enodušno prisluhnile Filipovim besedam. Poslušale so ga in gledale znamenja, ki jih je delal:

^8:7 veliko obsedencev so z glasnim krikom zapustili nečisti duhovi, veliko hromih in pohabljenih je bilo ozdravljenih.

^8:8 V mestu je zavladalo veliko veselje.

^8:9 V mestu je živel mož po imenu Simon, čarodej, ki je vzbujal začudenje med prebivalstvom Samarije; govoril je, da je nekaj posebnega.

^8:10 Vsevprek ga je občudovalo, mlado in staro. Govorili so: »On je Božja moč, ki se imenuje Velika moč.«

^8:11 Bili so njegovi privrženci, ker jih je že dolgo begal s svojimi čarodejstvi.

^8:12 Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti.

^8:13 Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali.

^8:14 Apostoli v Jeruzalemu so slišali, da je Samarija sprejela Božjo besedo; zato so tja poslali Petra in Janeza.

^8:15 Ko sta prispela tja, sta molila zanje, da bi prejeli Svetega Duha.

^8:16 Zakaj Duh še ni bil prišel na nobenega izmed njih, bili so samó krščeni v imenu Gospoda Jezusa.

^8:17 Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.

^8:18 Ko je Simon videl, da se po apostolih s polaganjem rok podeljuje Sveti Duh, jima je prinesel denar

^8:19 in rekel: »Dajta tudi meni moč, da bo vsak, na kogar bom položil roke, prejel Svetega Duha!«

^8:20 Peter pa mu je rekel: »Pojdi v pogubo, ti in tvoj denar, če misliš, da si Božji dar lahko kupiš z denarjem!

^8:21 Ti nimaš deleža pri tem in ne pravice do tega, zakaj tvoje srce ni iskreno pred Bogom.

^8:22 Spreobrni se od te svoje grdobije in prôsi Gospoda, morda ti odpusti namero tvojega srca!

^8:23 Vidim, da si poln grenkega žolča in ves v sponah krivičnosti.«

^8:24 Simon je odgovoril z besedami: »Molíta zame h Gospodu, da me ne bi zadelo kaj takega, kar sta rekla!«

^8:25 Potem ko sta izpričala in oznanila Gospodovo besedo, sta se napotila proti Jeruzalemu in ponesla veselo oznanilo v številne samarijske vasi.

^8:26 Gospodov angel je govoril Filipu z besedami: »Vstani in odpotuj proti jugu, k cesti, ki pelje iz Jeruzalema v Gazo!« Ta cesta je zapuščena.

^8:27 Filip je vstal in odpotoval. In glej, etiopski evnuh, dvorjan etiopske kraljice kandáke, ki je upravljal vso njeno zakladnico, se je vračal iz Jeruzalema, kamor je šel molit.

^8:28 Sedèl je na vozu in glasno bral preroka Izaija.

^8:29 Duh je rekel Filipu: »Pohíti in pridruži se temu vozu!«

^8:30 Filip je pritekel in slišal evnuha, da bere preroka Izaija. Vprašal ga je: »Ali razumeš, kaj bereš?«

^8:31 Ta je odgovoril: »Kako naj bi razumel, ko me pa nihče ne pouči?« Povabil je Filipa, naj stopi na voz in prisede.

^8:32 Odlomek iz Pisma, ki ga je bral, se je glasil takole: Kakor jagnje so ga gnali v zakol, in kakor ovca ne dá glasu pred tistim, ki jo striže, tako on ni odprl svojih ust.

^8:33 Ker se je ponižal, je bila sodba nad njim razveljavljena. Kdo bi mogel prešteti njegovo potomstvo? Zakaj njegovo življenje je vzeto z zemlje …

^8:34 Evnuh je ogovoril Filipa in rekel: »Prosim te, o kom govori tu prerok? O sebi ali o kom drugem?«

^8:35 Filip je spregovoril; izhajal je iz tega mesta v Pismu, nato pa je besedo navezal na evangelij o Jezusu.

^8:36 Ko sta potovala naprej, sta prišla do neke vode in evnuh je rekel: »Glej, voda! Kaj mi brani, da ne bi bil krščen?«

^8:38 Vêlel je ustaviti voz, oba, Filip in evnuh, sta stopila v vodo in Filip ga je krstil.

^8:39 Ko pa sta stopila iz vode, je Gospodov Duh vzel Filipa. Evnuh ga ni več videl; šel je veselo naprej po svoji poti.

^8:40 Filip pa se je znašel v Ašdódu in spotoma je v vsa mesta prinašal veselo oznanilo, dokler ni prišel v Cezarejo.

^9:1 Medtem je Savel še naprej besnel in grozil s smrtjo Gospodovim učencem. Šel je k vélikemu duhovniku

^9:2 in si izprosil pisma za shodnice v Damasku, tako da bi lahko vsakega privrženca Poti, moškega ali žensko, vklenil in prignal v Jeruzalem.

^9:3 Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba.

^9:4 Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?«

^9:5 Rekel je: »Kdo si, Gospod?« Glas pa je odgovoril: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

^9:6 Zdaj pa vstani in pojdi v mesto in izvedel boš, kaj moraš storiti!«

^9:7 Možje, ki so potovali z njim, so obstali brez besed; slišali so glas, videli pa niso nikogar.

^9:8 Savel se je dvignil s tal. Toda čeprav je odprl oči, ni nič videl. Prijeli so ga za roko in peljali v Damask.

^9:9 Tri dni ni nič videl in ni ne jedel ne pil.

^9:10 V Damasku je bil neki učenec z imenom Hananija. Ta je imel videnje, v katerem mu je Gospod rekel: »Hananija!« »Glej, tu sem, Gospod!« je odgovoril.

^9:11 Gospod mu je rekel: »Vstani in pojdi v ulico, ki se imenuje Ravna! V Judovi hiši poišči človeka iz Tarza, ki mu je ime Savel! Glej, ta človek moli

^9:12 in v prikazni je videl moža z imenom Hananija, kako je vstopil in nanj položil roke, da bi spet videl.«

^9:13 Hananija je odgovoril: »Gospod, od mnogih sem slišal o tem človeku, koliko gorja je prizadel tvojim svetim v Jeruzalemu.

^9:14 Tudi tu ima od vélikih duhovnikov pooblastilo, da lahko vklene vse, ki kličejo tvoje ime.«

^9:15 Gospod pa mu je rekel: »Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove.

^9:16 Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«

^9:17 Hananija je šel in stopil v hišo. Položil je nanj roke in rekel: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.«

^9:18 In v hipu so padle kakor luskine z njegovih oči. Spet je videl, vstal in se dal krstiti.

^9:19 Zaužil je hrano in vrnile so se mu moči. Nekaj dni je preživel z učenci v Damasku.

^9:20 Takoj je šel v shodnice in oznanjal, da je Jezus Božji Sin.

^9:21 Vsi, ki so ga slišali, so osupnili in govorili: »Ali ni ta človek v Jeruzalemu hotel iztrebiti tiste, ki so klicali to ime? Ali ni prišel semkaj z namenom, da jih vklenjene prižene pred vélike duhovnike?«

^9:22 Savel pa je postal še močnejši in je povsem zmedel Jude, ki so živeli v Damasku, ko jim je dokazoval: »Jezus je Mesija!«

^9:23 Ko je minilo že precéj dni, so Judje sklenili, da ga ubijejo.

^9:24 Savel je izvedel za njihov naklep. Tudi pri mestnih vratih so prežali dan in noč, da bi ga ubili.

^9:25 Zato so ga učenci neko noč vzeli in po vrvi v košari spustili čez mestno obzidje.

^9:26 Prišel je v Jeruzalem, kjer se je skušal pridružiti učencem. Toda vsi so se ga bali in mu niso verjeli, da je učenec.

^9:27 Tedaj se je zanj zavzel Barnaba in ga predstavil apostolom. Povedal jim je, kako je Savel med potjo videl Gospoda, ki mu je govoril, in kako je v Damasku brez strahu nastopal v Jezusovem imenu.

^9:28 Poslej se je z njimi družil v Jeruzalemu in pogumno govoril v Gospodovem imenu.

^9:29 Razpravljal je s helenisti in se z njimi prerekal, ti pa so ga nameravali ubiti.

^9:30 Ko so bratje to izvedeli, so ga odpeljali v Cezarejo, nato pa poslali v Tarz.

^9:31 Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha.

^9:32 Peter je potoval vsepovsod in tako je prišel tudi med svete, ki so prebivali v Lidi.

^9:33 Tam je našel moža z imenom Enéj, ki je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom.

^9:34 Peter mu je rekel: »Enéj, Jezus Kristus te ozdravlja! Vstani in postelji si ležišče!« In pri priči je vstal.

^9:35 Videli so ga vsi, ki prebivajo v Lidi in Šarónu, in se spreobrnili h Gospodu.

^9:36 V Jopi je živela učenka, ki ji je bilo ime Tabíta, kar v prevodu pomeni »Gazela«; bila je polna dobrih del in rada je delila miloščino.

^9:37 Ravno v tistih dneh pa je zbolela in umrla. Umili so jo in položili v gornji prostor hiše.

^9:38 Jopa leži nedaleč od Lide. In ker so učenci slišali, da se tam mudi Peter, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: »Brez odlašanja pridi k nam!«

^9:39 Peter je vstal in šel z njima. Ko je prispel tja, so ga peljali v gornji prostor. Obstopile so ga vdove, ki so vse imele solzne oči; razkazovale so mu halje in obleke, ki jih je bila sešila Gazela, ko je živela med njimi.

^9:40 Peter je poslal vse ljudi iz izbe, pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: »Tabíta, vstani!« Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla.

^9:41 Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Nato je poklical svete in vdove in jim jo pokazal živo.

^9:42 Novica o tem se je razvedela po vsej Jopi in veliko ljudi je sprejelo vero v Gospoda.

^9:43 Nato je Peter dalj časa ostal v Jopi pri nekem strojarju Simonu.

^10:1 V Cezareji je živel mož z imenom Kornelij, stotnik čete, ki se je imenovala itálska.

^10:2 Bil je pobožen in bogaboječ z vso svojo družino. Ljudem je delil obilno miloščino in vedno molil k Bogu.

^10:3 Podnevi – približno ob deveti uri – je v prikazni razločno videl, kako prihaja k njemu Božji angel, ki ga je ogovoril: »Kornelij!«

^10:4 Kornelij se je zastrmel vanj in preplašen vprašal: »Kaj je, gospod?« Angel mu je rekel: »Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate.

^10:5 In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter!

^10:6 Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.«

^10:7 Ko je angel, ki mu je to govoril, odšel, je Kornelij poklical dva izmed svojih služabnikov in vojaka, pobožnega moža iz svojega zvestega spremstva.

^10:8 Povedal jim je vse in jih poslal v Jopo.

^10:9 Naslednjega dne, ko so bili ti na poti in so se že bližali mestu, se je Peter vzpel na teraso, da bi molil; bilo je okrog poldne.

^10:10 Postal je lačen in zaželel si je jesti. Pripravljali so mu jed, njega pa je obšlo zamaknjenje.

^10:11 Videl je odprto nebo, iz katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali se je spuščala na zemljo.

^10:12 V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba.

^10:13 In do njega je prišel glas: »Vstani, Peter, zakolji in jej!«

^10:14 Peter je odgovoril: »Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega.«

^10:15 Glas pa mu je drugič rekel: »Kar je Bog očistil, ne imenuj nečisto!«

^10:16 To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo.

^10:17 Peter je v sebi ugibal, kaj naj bi pomenila prikazen, ki jo je videl. In glej, možje, ki jih je bil poslal Kornelij, so poizvedovali, kje je Simonova hiša, in že so stali pri vratih.

^10:18 Zaklicali so in vprašali, ali se tu kot gost mudi Simon, ki se imenuje Peter.

^10:19 Peter je še vedno premišljal o prikazni, ko mu je Duh rekel: »Glej, trije možje te iščejo.

^10:20 Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njimi, kajti jaz sem jih poslal!«

^10:21 Peter je stopil k njim in rekel: »Glejte, jaz sem tisti, ki ga iščete! Kaj vas je pripeljalo sem?«

^10:22 Odgovorili so: »Stotnik Kornelij, pravičen in bogaboječ mož, za katerega pričuje vse judovsko ljudstvo, je dobil od svetega angela naročilo, naj te povabi na svoj dom in posluša tvoje besede.«

^10:23 Povabil jih je v hišo in pogostil. Drugi dan je vstal in odpotoval z njimi; spremljalo ga je nekaj bratov iz Jope.

^10:24 Naslednjega dne je prispel v Cezarejo; tam ga je že čakal Kornelij, ki je povabil k sebi svoje sorodnike in bližnje prijatelje.

^10:25 Peter je hotel vstopiti, tedaj pa mu je Kornelij prišel naproti in padel pred njim na kolena.

^10:26 Peter mu je vêlel vstati z besedami: »Vstani! Tudi jaz sem samo človek.«

^10:27 Medtem ko se je z njim pogovarjal, je stopil v hišo; tam je našel zbranih veliko ljudi.

^10:28 Rekel jim je: »Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega.

^10:29 Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome.«

^10:30 Kornelij mu je odgovoril: »Bilo je pred štirimi dnevi, prav ob istem času. Molil sem ob deveti uri v svoji hiši in glej, predme je stopil mož v belem oblačilu

^10:31 in mi rekel: ›Kornelij! Bog je uslišal tvojo molitev in se spomnil tvoje miloščine.

^10:32 Pošlji v Jopo in pokliči Simona, ki se imenuje Peter; kot gost se mudi pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.‹

^10:33 Takoj sem poslal pote. Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.«

^10:34 Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo,

^10:35 temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.

^10:36 Izraelovim sinovom je poslal besedo in jim sporočil evangelij miru po Jezusu Kristusu, ki je Gospod vsega.

^10:37 Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je oznanjal Janez:

^10:38 Veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim.

^10:39 Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili.

^10:40 Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval,

^10:41 ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih.

^10:42 Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih.

^10:43 O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«

^10:44 Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki so poslušali besedo.

^10:45 Verniki iz obreze, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane;

^10:46 slišali so jih namreč, kako govorijo z darom jezikov in poveličujejo Boga. Tedaj je Peter spregovoril:

^10:47 »Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?«

^10:48 In naročil je, naj jih krstijo v imenu Jezusa Kristusa. Nato so ga prosili, naj ostane še nekaj dni med njimi.

^11:1 Apostoli in bratje, ki so prebivali v Judeji, so slišali, da so tudi pogani sprejeli Božjo besedo.

^11:2 Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili iz obreze, z njim prepirali.

^11:3 Rekli so mu: »Šel si k neobrezanim in jedel z njimi.«

^11:4 Peter pa jim je začel razlagati vse po vrsti.

^11:5 »Bil sem v mestu Jopi in molil. Tedaj sem v zamaknjenju videl prikazen: posodo, podobno velikemu platnenemu prtu, ki se je s štirimi vogali spuščala iz neba in prišla prav do mene.

^11:6 Pogledal sem vanjo in videl štirinožne zemeljske živali, zveri, laznino in ptice neba.

^11:7 Zaslišal sem tudi glas, ki mi je govoril: ›Vstani, Peter, zakolji in jej!‹

^11:8 Odvrnil sem: ›Ne, Gospod! Še nikdar ni v moja usta prišlo nič omadeževanega in nečistega.‹

^11:9 Glas z neba pa je spet odgovoril: ›Kar je Bog očistil, tega ne imenuj nečisto!‹

^11:10 To se je zgodilo še tretjič, nato pa se je vse dvignilo nazaj v nebo.

^11:11 In glej, nenadoma so stali trije možje pred hišo, v kateri smo se mudili; bili so poslani k meni iz Cezareje.

^11:12 Duh mi je rekel, naj grem brez pomisleka z njimi. Z mano je šlo tudi teh šest bratov in stopili smo v hišo tistega človeka.

^11:13 Povedal je, kako je videl angela, ki se je ustavil v njegovi hiši in rekel: ›Pošlji v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter!

^11:14 Ta ti bo govoril besede, po katerih boste odrešeni ti in vsa tvoja hiša.‹

^11:15 Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas.

^11:16 Spomnil sem se Gospodove besede, kako je rekel: ›Janez je krščeval v vodi, vi pa boste krščeni v Svetem Duhu.‹

^11:17 Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?«

^11:18 Ko so to slišali, so se pomirili in slavili Boga z besedami: »Torej je Bog tudi poganom podelil spreobrnjenje, ki vodi v življenje!«

^11:19 Tisti, ki so se razbežali pred preganjanjem ob Štefanovi smrti, so prišli do Fenikije, Cipra in Antiohije; vendar niso nikomur oznanjali besede razen Judom.

^11:20 Med njimi pa je bilo tudi nekaj mož s Cipra in iz Cirene, ki so po prihodu v Antiohijo navezali stike tudi z Grki in jim prinesli evangelij o Gospodu Jezusu.

^11:21 Gospodova roka je bila z njimi in veliko ljudi se je spreobrnilo h Gospodu in sprejelo vero.

^11:22 Glas o njih je prišel do ušes jeruzalemske Cerkve, tako da so poslali Barnaba v Antiohijo.

^11:23 Ko je prišel tja in videl Božjo milost, se je razveselil in spodbujal vse, naj z vsem srcem ostanejo zvesti Gospodu, kakor so se namenili.

^11:24 Bil je dober človek, poln Svetega Duha in vere. In veliko ljudi se je pridružilo Gospodu.

^11:25 Nato je odpotoval v Tarz, da bi poiskal Savla.

^11:26 Ko ga je našel, ga je odpeljal s sabo v Antiohijo. Vse leto sta delovala skupaj v tamkajšnji Cerkvi in poučevala veliko množico. In v Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane.

^11:27 V tistih dneh so prišli preroki iz Jeruzalema v Antiohijo.

^11:28 Vstal je eden izmed njih, po imenu Agab, in po Duhu napovedal, da bo prišla velika lakota čez ves svet; to se je uresničilo pod Klavdijem.

^11:29 Sklenili so, naj vsak izmed učencev po svojih močeh pošlje pomoč bratom, ki prebivajo v Judeji.

^11:30 To so tudi storili ter po posredovanju Barnaba in Savla pošiljali pomoč starešinam.

^12:1 V tistem času se je kralj Herod namenil, da udari po nekaterih, ki so pripadali Cerkvi.

^12:2 Z mečem je dal usmrtiti Janezovega brata Jakoba.

^12:3 Ko je videl, da je to Judom všeč, je dal zgrabiti tudi Petra; bilo je v dneh nekvašenega kruha.

^12:4 Dal ga je prijeti in vreči v ječo ter ukazal štirim četvericam vojakov, naj ga stražijo. Namenil se je, da mu bo po pashi javno sodil.

^12:5 Peter je bil torej v ječi, Cerkev pa je zanj vztrajno molila k Bogu.

^12:6 Tisto noč, preden ga je Herod nameraval pripeljati pred ljudstvo, je Peter spal med dvema stražarjema. Bil je vklenjen v dvojne verige in vojaka sta stala na straži pred vrati.

^12:7 In glej, Gospodov angel je stopil k njemu in svetloba je oblila celico. Angel je Petra sunil v bok, ga prebudil in mu rekel: »Hitro vstani!« In verige so mu padle z rok.

^12:8 Nato mu je angel rekel: »Opaši se in priveži si sandale!« In storil je tako. Nato mu je rekel: »Ogrni si plašč in pojdi za menoj!«

^12:9 Šel je iz ječe in stopal za njim. In ni vedel, da je res, kar se dogaja po angelu; mislil je, da vidi prikazen.

^12:10 Šla sta mimo prve in mimo druge straže ter prispela do železnih vrat, ki držijo v mesto. Vrata so se jima sama od sebe odprla. Stopila sta na prosto in hodila po ulici; in angel je nenadoma izginil.

^12:11 Tedaj se je Peter zavedel in rekel: »Zdaj vem, da je res! Gospod je poslal svojega angela in me rešil iz Herodove roke in pred vsemi nakanami judovskega ljudstva.«

^12:12 In ko si je o tem prišel na jasno, je stopil do hiše Marije, matere Janeza Marka, kjer je bilo veliko zbranih in so molili.

^12:13 Potrkal je na vežna vrata in služkinja z imenom Roda je šla poslušat, kdo trka.

^12:14 Prepoznala je Petrov glas in od samega veselja ni odprla vrat, ampak je stekla povedat: »Peter stoji pred vrati!«

^12:15 Rekli so ji: »Blede se ti!« Ona pa je zatrjevala, da je res. Tedaj so rekli: »Njegov angel je.«

^12:16 Peter je še kar naprej trkal. Ko so nazadnje le odprli, so ga zagledali in osupnili.

^12:17 Z roko jim je dal znamenje, naj bodo tiho, in povedal jim je, kako ga je Gospod rešil iz ječe. »Sporočite to Jakobu in bratom!« je naročil, nato pa odšel in odpotoval v drug kraj.

^12:18 Ko se je zdanilo, je zavladal med vojaki nemajhen preplah: kaj neki se je zgodilo s Petrom?

^12:19 Herod je ukazal, naj ga poiščejo. Ko ga ni našel, je zasliševal stražarje in jih dal usmrtiti. Nato je odšel iz Judeje in ostal nekaj časa v Cezareji.

^12:20 Herod je bil ves divji na meščane Tira in Sidóna. Ti so k njemu napotili skupno poslanstvo, si pridobili kraljevega dvorjana Blasta in prosili miru, ker je njihova dežela dobivala živež iz kraljeve dežele.

^12:21 Na določeni dan si je Herod nadel kraljevsko oblačilo, sédel na prestol in imel slovesen govor.

^12:22 In ljudstvo je vzklikalo: »Božji glas je to in ne človeški.«

^12:23 V hipu pa ga je udaril Gospodov angel, ker ni dal časti Bogu. Razjedli so ga črvi in izdihnil je.

^12:24 Božja beseda pa je rastla in se širila.

^12:25 Barnaba in Savel sta opravila svojo nalogo v Jeruzalemu in se vrnila; s sabo sta vzela Janeza, ki se je imenoval tudi Marko.

^13:1 V antiohijski Cerkvi so bili preroki in učitelji: Barnaba, Simeon z vzdevkom Niger, Lukij iz Cirene, Manaén, ki je bil v mladosti vrstnik četrtnega oblastnika Heroda, in Savel.

^13:2 Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!«

^13:3 Nato so med postom in molitvijo položili nanju roke in ju odposlali.

^13:4 Tako sta bila odposlana po Svetem Duhu in prispela sta v Selevkíjo, od tam pa sta odplula na Ciper.

^13:5 Tam sta v Salamini po judovskih shodnicah oznanjala Božjo besedo; in za pomočnika sta imela Janeza.

^13:6 Obhodila sta ves otok do Pafosa. Tam sta naletela na judovskega vražarja in lažnega preroka z imenom Barjezus;

^13:7 ta je spremljal prokonzula Sergija Pavla, ki je bil bister mož. Poklical je Barnaba in Savla k sebi, ker je želel slišati Božjo besedo.

^13:8 Toda Elíma, »Vražar«, to namreč v prevodu pomeni njegovo ime, jima je nasprotoval in skušal prokonzula odvrniti od vere.

^13:9 Savel, ki mu je bilo ime tudi Pavel, pa ga je ostro pogledal in mu poln Svetega Duha

^13:10 rekel: »O ti, ki si poln vseh zvijač in vse hudobije, ti sin hudičev, sovražnik vse pravičnosti! Ali ne boš nehal kriviti Gospodovih ravnih poti?

^13:11 Glej, udarila te bo Gospodova roka, oslepel boš in nekaj časa ne boš videl sonca!« In v hipu sta ga zagrnila mrak in tema, tipal je naokrog in iskal, da bi ga kdo peljal za roko.

^13:12 Ko je prokonzul videl, kaj se je zgodilo, je veroval; tako ga je prevzel Gospodov nauk.

^13:13 Pavel je s spremljevalcema odplul iz Pafosa in prispel v Pergo v Pamfiliji. Tu se je Janez ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.

^13:14 Ona dva pa sta iz Perge potovala naprej in prišla v pizidijsko Antiohijo. Na sobotni dan sta šla v shodnico in sedla.

^13:15 Ko so prebrali postavo in preroke, so se načelniki shodnice obrnili k njima in rekli: »Brata, če imata kako spodbudno besedo za ljudstvo, povejta!«

^13:16 Tedaj je Pavel vstal, dal znamenje z roko in rekel: »Možje Izraelci in vi, ki se bojite Boga, poslušajte!

^13:17 Bog tega izraelskega ljudstva je izvolil naše očete in poveličal ljudstvo v egiptovskem izgnanstvu ter ga z dvignjeno roko popeljal iz njega.

^13:18 Kakih štirideset let jih je hranil v puščavi.

^13:19 Pokončal je sedem narodov v kánaanski deželi in jim razdelil njihovo zemljo v dediščino.

^13:20 To je trajalo približno štiristo petdeset let. Nato jim je dal sodnike do preroka Samuela.

^13:21 Tedaj so si zaželeli kralja in Bog jim je dal Savla, Kiševega sina, moža iz Benjaminovega rodu, za štirideset let.

^13:22 Ko ga je Bog zavrgel, jim je za kralja obudil Davida. O njem je sam potrdil: Našel sem Davida, Jesejevega sina, moža po svojem srcu, ki bo izpolnil vse, kar hočem.

^13:23 Iz njegovega rodu je Bog, kakor je bil obljubil, poslal Izraelu odrešenika Jezusa,

^13:24 ki ga je pred njegovim prihodom Janez s krstom spreobrnjenja napovedoval vsemu izraelskemu ljudstvu.

^13:25 Ko pa je Janez končaval svoj tek, je govoril: ›Mar mislite, da sem jaz? Jaz nisem. Toda glejte, za mano pride on, in jaz nisem vreden, da bi odvezal sandale z njegovih nog.‹

^13:26 Bratje, sinovi Abrahamovega rodu, in vi, ki se bojite Boga! Nam je bila poslana beseda tega odrešenja.

^13:27 Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.

^13:28 Čeprav niso našli nobene krivde, da bi zaslužil smrt, so od Pilata zahtevali, naj ga dá usmrtiti.

^13:29 In ko so izpolnili vse, kar je bilo zapisano o njem, so ga sneli z lesa in položili v grob.

^13:30 Toda Bog ga je obudil od mrtvih.

^13:31 Več dni se je prikazoval tistim, ki so prišli z njim iz Galileje v Jeruzalem; ti so zdaj njegove priče pred ljudstvom.

^13:32 In tudi mi vam oznanjamo, da se je izpolnila obljuba, dana očetom.

^13:33 Bog jo je izpolnil nad nami, ki smo njihovi otroci, s tem da je obudil Jezusa, kakor je zapisano v drugem psalmu: Ti si moj sin, danes sem te rodil.

^13:34 Rekel je, da ga je obudil od mrtvih, ker noče, da bi se vrnil v trohnobo. In prav tako je rekel: Zvestó vam bom izpolnil obljube, dane Davidu.

^13:35 Zato tudi drugje pravi: Svojemu Svetemu ne boš dal gledati trohnobe.

^13:36 David je v svojem rodu služil Bogu pri tem načrtu; zaspal je in je bil pokopan k očetom in videl je trohnobo.

^13:37 Ta pa, ki ga je Bog obudil, ni videl trohnobe.

^13:38 Vedite, bratje: po njem se vam oznanja odpuščanje grehov. In vsak, kdor veruje, dobi v njem opravičenje od vsega, od česar niste mogli dobiti opravičenja v Mojzesovi postavi.

^13:40 Glejte torej, da ne pride na vas, kar je napovedano po prerokih:

^13:41 Ozrite se, zaničevalci, čudíte se in izginite! Zakaj opravil bom delo v vaših dneh – če bi vam kdo o tem delu pripovedoval, ne bi verjeli.«

^13:42 Ob odhodu so ju prosili, naj jim prihodnjo soboto spregovorita o pomenu teh besed.

^13:43 Ko se je zbor razšel, je veliko Judov in pobožnih spreobrnjencev spremljalo Pavla in Barnaba. Ona dva pa sta se z njimi pogovarjala in jih spodbujala, naj vztrajajo v Božji milosti.

^13:44 Naslednjo soboto se je zbralo skoraj vse mesto, da bi slišali Gospodovo besedo.

^13:45 Ob pogledu na množice je Jude obšla nevoščljivost; ugovarjali so Pavlovim besedam in preklinjali.

^13:46 Tedaj sta Pavel in Barnaba pogumno spregovorila: »Vam bi se morala najprej oznaniti Božja beseda. Ker pa jo zavračate in se sami nimate za vredne večnega življenja, glejte, se obračava k poganom.

^13:47 Tako nam je namreč naročil Gospod: Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta.«

^13:48 Ob teh besedah so se pogani razveselili in poveličevali Gospodovo besedo; in tisti, ki so bili odločeni za večno življenje, so sprejeli vero.

^13:49 In Gospodova beseda se je širila po vsej deželi.

^13:50 Medtem so Judje nahujskali pobožne in ugledne žene in mestne prvake; zanetili so preganjanje zoper Pavla in Barnaba ter ju izgnali iz svoje dežele.

^13:51 Ona dva sta proti njim otresla prah s svojih nog in odpotovala v Ikónij,

^13:52 učenci pa so bili polni veselja in Svetega Duha.

^14:1 Podobno se je zgodilo v Ikóniju: šla sta v judovsko shodnico in govorila tako, da je velika množica Judov in Grkov sprejela vero.

^14:2 Tisti Judje pa, ki so vero zavračali, so začeli hujskati in ščuvati pogane proti bratoma.

^14:3 Kljub temu sta tam ostala precéj časa in pogumno pridigala z zaupanjem v Gospoda, ki je potrjeval besedo svoje milosti tako, da so se po njunih rokah dogajala znamenja in čudeži.

^14:4 Med mestnim prebivalstvom je nastal razdor: eni so držali z Judi, drugi z apostoloma.

^14:5 Tedaj so se pogani in Judje s svojimi voditelji namenili, da apostola mučijo in kamnajo.

^14:6 Apostola sta to izvedela, zato sta se zatekla v mesta Likaonije – v Listro, Derbo in sosedne kraje –

^14:7 in tam oznanjala evangelij.

^14:8 V Listri je živel mož, ki ni imel moči v nogah; bil je že od rojstva hrom in nikoli ni mogel hoditi.

^14:9 Sedèl je in poslušal Pavlove besede. Pavel ga je premeril z očmi, in ko je videl, da ima vero, ki bi ga lahko rešila,

^14:10 mu je zaklical z močnim glasom: »Vstani! Postavi se na noge!« In mož je poskočil in hodil.

^14:11 Ko so množice videle, kaj je storil Pavel, so povzdignile glas in v likaonskem jeziku govorile: »Bogova v človeški podobi sta se spustila med nas.«

^14:12 In Barnaba so imenovali Zevs, Pavla pa Hermes, ker je prvi spregovoril.

^14:13 Svečenik Zevsovega svetišča, ki je bilo pred mestom, je dal pred vrata pripeljati bike in vence, ker je hotel z množico opraviti žrtvovanje.

^14:14 Ko sta apostola Barnaba in Pavel to slišala, sta raztrgala svoja oblačila, planila med množico in zavpila:

^14:15 »Možje, kaj počenjate? Tudi midva sva samo človeka, ki čutiva podobno kakor vi. Oznanjava vam evangelij, da bi se obrnili proč od teh ničevih reči k živemu Bogu, ki je naredil nebo in zemljo in morje in vse, kar je v njih.

^14:16 V prejšnjih časih je dopuščal, da je vsak narod hodil svoja pota.

^14:17 In vendar ob tem sebe ni pustil brez pričevanja, saj vam je izkazoval dobrote: z neba je pošiljal deževje in rodovitne čase, dajal vam je hrano in vam srca napolnjeval z veseljem.«

^14:18 S temi besedami sta komaj ubranila množicam, da jima niso opravile žrtvenih daritev.

^14:19 Tedaj pa so prišli Judje iz Antiohije in Ikónija; pridobili so množice ter kamnali Pavla in ga odvlekli iz mesta, ker so mislili, da je mrtev.

^14:20 Toda ko so ga obstopili učenci, je vstal in šel v mesto. Naslednjega dne je z Barnabom odpotoval v Derbo.

^14:21 Ko sta v to mesto prinesla evangelij in pridobila veliko učencev, sta se vrnila v Listro, od tam v Ikónij in v Antiohijo.

^14:22 Vlivala sta pogum v srca učencev in jih spodbujala, naj vztrajajo v veri. »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo,« sta učila.

^14:23 V vsaki Cerkvi sta določila starešine in jih z molitvijo in postom priporočala Gospodu, v katerega so verovali.

^14:24 Prepotovala sta Pizidijo in prispela v Pamfilijo.

^14:25 Oznanjala sta besedo v Pergi in se nato spustila v Atálejo.

^14:26 Od tod sta odplula v Antiohijo, kjer sta se bila priporočila Božji milosti za delo, ki sta ga zdaj opravila.

^14:27 Ob svojem prihodu sta zbrala vso Cerkev in poročala sta ji, kaj vse je Bog storil po njiju in kako je poganom odprl vrata vere.

^14:28 Nato sta precéj časa ostala med učenci.

^15:1 Tedaj pa so prišli neki ljudje iz Judeje in učili brate: »Če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete odrešíti.«

^15:2 Pavel in Barnaba sta se jim odločno postavila po robu in dosti razpravljala z njimi o tem; sklenili so, naj Pavel in Barnaba in še nekateri drugi odpotujejo k apostolom in starešinam v Jeruzalem, da bi razjasnili to sporno vprašanje.

^15:3 Cerkev jih je slovesno pospremila. Potovali so čez Fenikijo in Samarijo in pripovedovali, kako se pogani spreobračajo, in to je vse brate navdalo z velikim veseljem.

^15:4 Ko so prišli v Jeruzalem, jih je sprejela Cerkev z apostoli in starešinami in poročali so, kaj vse je Bog storil po njih.

^15:5 Tedaj pa so vstali nekateri iz ločine farizejev, ki so bili sprejeli vero, in rekli: »Treba jih je obrezati in jim naročiti, naj se držijo Mojzesove postave.«

^15:6 Apostoli in starešine so se zbrali, da bi presodili to zadevo.

^15:7 Po daljšem razpravljanju je Peter vstal in jim spregovoril: »Bratje! Vi veste, da me je Bog že pred davnim časom izbral izmed vas, da bi pogani po mojih ustih slišali besedo evangelija in sprejeli vero.

^15:8 Bog, ki pozna srca, je to izpričal tako, da jim je dal Svetega Duha prav tako kakor nam.

^15:9 Nobene razlike ni naredil med nami in njimi, saj je z vero očistil njihova srca.

^15:10 Zakaj torej zdaj preizkušate Boga in hočete naložiti na tilnik učencev jarem, ki ga ne naši očetje ne mi nismo mogli nositi?

^15:11 Mi vendar verujemo, da smo po milosti Gospoda Jezusa odrešeni tako kakor oni.«

^15:12 Vsa množica je utihnila. Nato so poslušali Barnaba in Pavla, ko sta pripovedovala, kako velika znamenja in čudeže je Bog po njiju storil med pogani.

^15:13 Ko sta umolknila, je spregovoril Jakob: »Poslušajte me, bratje!

^15:14 Simon nam je razložil, kako je Bog že od začetka gledal, da bi iz poganov izbral ljudstvo zase.

^15:15 S tem se tudi ujemajo besede prerokov, kakor je pisano:

^15:16 Potem se bom vrnil in spet bom sezidal Davidovo hišo iz razvalin, na ruševinah jo bom spet sezidal in na novo postavil,

^15:17 da bodo iskali Gospoda tudi drugi ljudje in vsa ljudstva, nad katerimi se kliče moje ime, govori Gospod, ki uresničuje,

^15:18 kar mu je znano od vekomaj.

^15:19 Zato jaz mislim, da ne smemo delati težav tistim poganom, ki se spreobračajo k Bogu.

^15:20 Rajši jim naročimo, naj se ne omadežujejo s tem, kar je darovano malikom, naj se vzdržijo nečistovanja ter mesa zadavljenih živali in krvi.

^15:21 Mojzes ima namreč že od davnih rodov svoje oznanjevalce po vseh mestih, saj ga vsako soboto beró po shodnicah.«

^15:22 Tedaj so apostoli in starešine z vso Cerkvijo sklenili, da izberejo iz svojih vrst dva moža in ju s Pavlom in Barnabom pošljejo v Antiohijo; to sta bila Juda s priimkom Bársaba in Sila, moža, ki sta bila vodilna med brati.

^15:23 Po njih so poslali tole pismo: »Mi, apostoli in starešine, vaši bratje, pozdravljamo brate iz poganstva v Antiohiji, Siriji in Kilikiji!

^15:24 Slišali smo, da so vas nekateri izmed naših, čeprav jih za to nismo pooblastili, s svojimi besedami zbegali in zasejali nemir v vaše duše.

^15:25 Zato smo soglasno sklenili, da izberemo in pošljemo k vam dva moža skupaj z našima dragima Barnabom in Pavlom,

^15:26 ki sta svoje življenje zastavila za ime našega Gospoda Jezusa Kristusa.

^15:27 Poslali smo torej Juda in Sila, ki naj vam to tudi ustno sporočita.

^15:28 Sveti Duh je sklenil in mi z njim, da vam ne nalagamo nobenega drugega bremena kakor tale nujna določila:

^15:29 vzdržite se tega, kar je bilo žrtvovano malikom, krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja. Če se boste tega varovali, boste prav ravnali. Pozdravljeni!«

^15:30 Poslanci so se poslovili in odpotovali v Antiohijo, tam so sklicali množico in izročili pismo.

^15:31 Ob branju spodbudnih besed je zavladalo veliko veselje.

^15:32 Juda in Sila, ki sta bila tudi sama preroka, sta s svojimi govori brate potolažila in jih utrdila.

^15:33 Nekaj časa sta se mudila med njimi, nato sta se s pozdravom miru poslovila od njih in se vrnila k tistim, ki so ju bili odposlali.

^15:35 Pavel in Barnaba pa sta ostala v Antiohiji in z mnogimi drugimi učila in oznanjala Gospodovo besedo.

^15:36 Čez nekaj dni je Pavel rekel Barnabu: »Obiščiva še enkrat vse kraje, kjer sva oznanjala Gospodovo besedo, in poglejva, kako je z brati!«

^15:37 Barnaba je hotel vzeti s sabo na pot še Janeza, imenovanega tudi Marko.

^15:38 Pavel pa je bil proti temu, da bi vzela s sabo človeka, ki ju je zapustil v Pamfiliji in ni šel z njima na delo.

^15:39 Tedaj je med njima prišlo do spora, tako da sta se razšla. Barnaba je z Markom odplul na Ciper.

^15:40 Pavel pa si je izbral Sila in odpotoval z njim; in bratje so ga priporočili Gospodovi milosti.

^15:41 Potoval je skozi Sirijo in Kilikijo in tam utrjeval Cerkve.

^16:1 Prišel je v Derbo in od tam v Listro. Tam je živel učenec z imenom Timótej, sin Judinje, ki je sprejela vero, njegov oče pa je bil Grk.

^16:2 Bratje v Listri in v Ikóniju so imeli o njem zelo dobro mnenje.

^16:3 Pavel ga je hotel vzeti s sabo, zato ga je dal obrezati. To je storil zaradi Judov, ki so živeli v tistih krajih; vsi so namreč vedeli, da je bil njegov oče Grk.

^16:4 Ko so potovali skozi mesta, so vernikom naročali, naj se držijo navodil, ki so jih sprejeli apostoli in starešine v Jeruzalemu.

^16:5 Cerkve so se utrjevale v veri in po številu rastle iz dneva v dan.

^16:6 Potovali so skozi Frigijo in deželo Galačanov, ker jim je Sveti Duh branil, da bi oznanjali besedo v provinci Aziji.

^16:7 Ko so prišli do Mízije, so poskušali priti v Bitinijo, toda Jezusov Duh jim tega ni dovolil.

^16:8 Zato so potovali prek Mízije in se spustili v Troádo.

^16:9 Neko noč pa je Pavel videl prikazen. Pred njim je stal neki Makedonec in ga prosil: »Pridi v Makedonijo in pomagaj nam!«

^16:10 In ko se mu je to prikazalo, smo takoj začeli iskati priložnost, da bi odrinili v Makedonijo. Doumeli smo, da nas Bog kliče, naj tja ponesemo veselo oznanilo.

^16:11 Iz Troáde smo po najkrajši poti odjadrali do Samotrake, naslednjega dne pa v Neápolo.

^16:12 Od tam smo odrinili v Filípe; to je mesto v prvem okrožju Makedonije in rimska kolonija. V tem mestu smo ostali nekaj dni.

^16:13 Na sobotni dan smo šli skozi mestna vrata k reki, ker smo domnevali, da je tam prostor za molitev. Sedli smo in se pogovarjali z ženskami, ki so se tam zbirale.

^16:14 Poslušala nas je tudi ženska, Lidija po imenu, trgovka s škrlatnimi oblačili v mestu Tiatiri. Bila je bogaboječa in Gospod je odprl njeno srce, da je prisluhnila Pavlovim besedam.

^16:15 Ko se je dala krstiti ona in vsa njena hiša, nas je povabila z besedami: »Če ste prepričani, da verujem v Gospoda, stopíte v mojo hišo in ostanite tu!« Primorala nas je, da smo vstopili.

^16:16 Nekega dne smo šli k molitvi. Srečala nas je dekla, ki je imela duha jasnovidnosti in je z vedeževanjem prinašala precéj zaslužka svojim gospodarjem.

^16:17 Pritekla je za Pavlom in za nami ter vpila: »Ti ljudje so služabniki Boga Najvišjega; oznanjajo vam pot odrešenja.«

^16:18 To je počenjala več dni. Nazadnje se je Pavel naveličal, se obrnil in rekel duhu: »V imenu Jezusa Kristusa ti zapovedujem: pojdi iz nje!« In pri priči jo je duh zapustil.

^16:19 Ko so njeni gospodarji videli, da jim je splahnelo upanje na dobiček, so prijeli Pavla in Sila ter ju odvlekli na trg pred mestne poglavarje.

^16:20 Prignali so ju pred zastopnike oblasti in rekli: »Ta dva netita nemir v našem mestu. Juda sta

^16:21 in širita običaje, ki jih mi kot Rimljani ne moremo sprejeti in ne smemo izpolnjevati.«

^16:22 Tudi ljudstvo se je dvignilo proti njima. Rimska oblastnika sta jima strgala oblačila in ju velela pretepsti.

^16:23 Ko so ju hudo pretepli, so ju vrgli v ječo, ječarju pa zabičali, naj skrbno pazi nanju.

^16:24 Ječar je izpolnil ukaz in ju vrgel v najglobljo temnico, nogé pa jima je vklenil v klado.

^16:25 Okoli polnoči sta Pavel in Sila molila in pela Bogu hvalnice, drugi jetniki pa so ju poslušali.

^16:26 Iznenada pa je nastal silen potres, tako da se je ječa v temeljih zamajala; v hipu so se vsa vrata odprla in vsem jetnikom so odpadle verige.

^16:27 Ječar se je prebudil. Ko je videl, da so vrata ječe odprta, je izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili.

^16:28 Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: »Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!«

^16:29 Ječar je zahteval luč in planil noter. Trepetaje je padel pred Pavla in Sila,

^16:30 nato ju je popeljal ven in vprašal: »Gospoda, kaj naj storim, da se rešim?«

^16:31 Odgovorila sta mu: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš ti in tvoja hiša!«

^16:32 Nato sta oznanila Gospodovo besedo njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.

^16:33 Vzel ju je s sabo še tisto nočno uro ter jima izpral rane; in pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino.

^16:34 Peljal ju je na svoj dom in ju povabil k mizi; in veselje je navdalo njega in vso njegovo hišo, ker so našli vero v Boga.

^16:35 Ko pa se je zdanilo, sta oblastnika poslala redarje z naročilom: »Osvobôdi tista človeka!«

^16:36 Ječar je te besede sporočil Pavlu: »Oblastnika sta naročila, naj vaju izpustim. Pojdita torej, potujta v miru!«

^16:37 Toda Pavel je sporočil redarjem: »Čeprav sva rimska državljana, so naju dali javno pretepsti, ne da bi nama bili dokazali krivdo, in naju vrgli v ječo. Zdaj pa bi naju radi skrivaj vrgli ven. Ne, tako ne gre! Naj prideta oblastnika sama semkaj in naju spremita na prostost!«

^16:38 Redarji so te besede sporočili oblastnikoma. Le-ta sta se prestrašila, ko sta slišala, da sta Pavel in Sila Rimljana.

^16:39 Prišla sta k njima in se opravičila, ju odpeljala iz ječe ter prosila, naj odideta iz mesta.

^16:40 Ko sta Pavel in Sila zapustila ječo, sta odšla v Lidijino hišo. Tam sta našla brate in jih osrčila v veri. Nato sta odpotovala.

^17:1 Potovala sta skoz Amfípolo in Apolonijo ter prispela v Tesaloníko, kjer so Judje imeli shodnico.

^17:2 Pavel je po svoji navadi šel mednje in tri sobote zapovrstjó razpravljal z njimi. Iz Pisem

^17:3 jim je razlagal in dokazoval, da je Mesija moral trpeti in vstati od mrtvih. »Ta Mesija,« je govoril, »ki vam ga jaz oznanjam, je Jezus.«

^17:4 Nekateri od njih so se dali prepričati in so se pridružili Pavlu in Silu, prav tako pa tudi precéj Grkov, ki so častili Boga, med njimi nemalo uglednih žená.

^17:5 Judje so besneli od nevoščljivosti. Najeli so si nekaj izprijencev, ki so postopali po trgu, ter z njimi zanetili nemir in razgrajali po mestu. Pridrli so pred Jazonovo hišo, ko so iskali Pavla in Sila, da bi ju odgnali pred skupščino.

^17:6 Ko ju niso našli, so Jazona in nekaj bratov odvlekli pred mestne načelnike in kričali: »Ti ljudje, ki svet postavljajo na glavo, so zdaj prišli tudi k nam

^17:7 in Jazon jih gosti. Vsi ti ljudje ravnajo v nasprotju s cesarjevimi postavami in trdijo, da je kralj nekdo drug – Jezus.«

^17:8 S temi besedami so nahujskali množico in mestne načelnike.

^17:9 Jazon in drugi so morali plačati varščino, nato so jih izpustili.

^17:10 Takoj ko se je znočilo, so bratje Pavla in Sila odpravili v Berójo. Ko sta prispela tja, sta odšla v judovsko shodnico.

^17:11 Tamkajšnji Judje so bili bolj prijazni od onih v Tesaloníki. Z veliko naklonjenostjo so sprejeli besedo in vsak dan preiskovali Pisma, če je res tako.

^17:12 Mnogi med njimi so sprejeli vero in tudi nemalo uglednih grških žená in mož.

^17:13 Ko pa so Judje v Tesaloníki izvedeli, da Pavel tudi v Beróji oznanja Božjo besedo, so prišli tudi tja, da bi vznemirili in nahujskali množice.

^17:14 Tedaj so bratje nemudoma pospremili Pavla, da je odpotoval do morja; Sila in Timótej pa sta ostala v Beróji.

^17:15 Spremljevalci so Pavla pripeljali do Aten; nato so se vrnili z naročilom, naj Sila in Timótej čim prej prideta za njim.

^17:16 Ko je Pavel v Atenah čakal nanju, ga je v dno duše prizadelo, ker je videl, kako je mesto polno malikov.

^17:17 Pogovarjal se je z Judi in z bogaboječimi v shodnici, pa tudi s tistimi, ki jih je vsak dan po naključju srečeval na trgu.

^17:18 Tudi nekaj epikurejskih in stoiških filozofov je razpravljalo z njim. Eni so govorili: »Le kaj bi neki rad povedal ta kvasač?« Drugi pa: »Verjetno je glasník kakih tujih božanstev.« Oznanjal je namreč evangelij o Jezusu in o vstajenju.

^17:19 Vzeli so ga s sabo in odpeljali na Areopag ter vprašali: »Ali bi lahko izvedeli, kakšen je ta novi nauk, ki ga oznanjaš?

^17:20 To, kar prinašaš, zveni nekam čudno našim ušesom. Zato bi radi spoznali, kaj to pomeni.«

^17:21 Vsi Atenci in tujci, ki živijo med njimi, namreč ne poznajo večjega užitka kakor pripovedovati ali poslušati zadnje novice.

^17:22 Tedaj je Pavel stopil na sredo Areopaga in spregovoril: »Možje Atenci! Po vsem, kar vidim, ste zelo pobožni.

^17:23 Sprehajal sem se po vašem mestu in si ogledoval vaše svetínje. Ob tem sem opazil tudi oltar z napisom ›Nepoznanemu bogu‹. Kar vi častite, ne da bi poznali, vam jaz oznanjam.

^17:24 Bog, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka.

^17:25 Njemu sploh ni potrebno, da bi mu stregle človeške roke, temveč sam vsem daje življenje in dihanje in vse.

^17:26 Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil vse obličje zemlje in ljudem odmeril čase in meje bivanja,

^17:27 da bi Boga iskali in se morda do njega dotipali in ga našli, saj ni daleč od nikogar izmed nas.

^17:28 Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo. Ali kakor so povedali nekateri od vaših pesnikov: ›… saj smo po rodu iz njega.‹

^17:29 Ker smo torej Božjega rodu, ne smemo misliti, da je božanstvo nekaj, kar je podobno zlatu ali srebru ali kamnu, ki sta ga izoblikovali človeška umetnost in domiselnost.

^17:30 Bog je zatisnil oči nad časi, ko so ljudje tavali v nevednosti; zdaj pa naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo.

^17:31 Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil po možu, ki ga je za to izbral in pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih.«

^17:32 Ko so slišali o vstajenju od mrtvih, so se eni norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.«

^17:33 Tako je Pavel odšel iz njihove srede.

^17:34 Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagít, potem žena po imenu Dámaris in še nekaj drugih.

^18:1 Nato je Pavel zapustil Atene in šel v Korint.

^18:2 Tam je našel Juda, ki mu je bilo ime Ákvila, po rodu pa je bil iz Ponta. Ta je s svojo ženo Prískilo pred kratkim prišel iz Italije, ker je cesar Klavdij ukazal, da se morajo vsi Judje izseliti iz Rima. Pavel ju je obiskal,

^18:3 in ker je znal isto obrt, je ostal pri njiju in se zaposlil. Po poklicu sta bila namreč izdelovalca šotorov.

^18:4 Vsako soboto pa je razpravljal v shodnici ter prepričeval Jude in Grke.

^18:5 Ko sta iz Makedonije prišla za njim Sila in Timótej, se je Pavel lahko ves posvetil oznanjevanju besede in Judom izpričeval, da je Jezus Mesija.

^18:6 Ko pa so mu nasprotovali in preklinjali, je otresel prah s svojih oblačil in jim rekel: »Vaša kri nad vašo glavo! Jaz sem čist. Odslej bom hodil med pogane.«

^18:7 Umaknil se je od tam in šel k bogaboječemu možu, ki mu je bilo ime Titij Just in čigar hiša je bila tik ob shodnici.

^18:8 Krisp, načelnik shodnice, je z vso svojo hišo sprejel vero v Gospoda. In tudi veliko Korinčanov, ki so ga slišali, je verovalo in se dalo krstiti.

^18:9 Neke noči pa se je Gospod prikazal Pavlu in mu rekel: »Ne boj se! Govôri in ne mólči!

^18:10 Zakaj jaz sem s teboj. Nihče se te ne bo dotaknil, da bi ti storil kaj zlega, kajti v tem mestu imam veliko svojih ljudi.«

^18:11 Ostal je tam eno leto in šest mesecev ter med njimi učil Božjo besedo.

^18:12 Ko pa je bil Galíon cesarski namestnik v Ahaji, so se Judje kakor en mož dvignili zoper Pavla, ga privlekli pred sodišče

^18:13 in rekli: »Ta človek zavaja ljudi, da bi častili Boga tako, kakor ni v skladu s postavo.«

^18:14 Pavel je že hotel spregovoriti, ko je Galíon rekel Judom: »Če bi šlo za kako krivično dejanje ali hudodelstvo, bi bilo razumno, Judje, da vas poslušam.

^18:15 Če pa gre za sporna vprašanja o vaši besedi in izrazih in postavi, razčistite sami: v teh zadevah jaz ne maram biti sodnik.«

^18:16 In odgnal jih je izpred sodišča.

^18:17 Tedaj so se vsi spravili nad Sosténa, načelnika shodnice, in ga pred sodiščem pretepli. Toda Galíon se za to sploh ni zmenil.

^18:18 Pavel pa je še kar nekaj dni ostal v Korintu. Nato se je od bratov poslovil in odplul proti Siriji in z njim tudi Prískila in Ákvila. Preden se je v Kenhrejah vkrcal, se je dal ostriči, ker se je bil zaobljubil.

^18:19 Prispeli so v Efez. Tam ju je pustil, sam pa je šel v shodnico in je razpravljal z Judi.

^18:20 Prosili so ga, naj bi ostal še dlje, pa ni privolil.

^18:21 Odplul je iz Efeza in se poslovil z besedami: »Še se vrnem k vam, če bo Božja volja.«

^18:22 Ko se je izkrcal v Cezareji, je šel peš naprej in pozdravil Cerkev. Nato se je napotil v Antiohijo.

^18:23 Tam je ostal nekaj časa, nato pa je po vrsti prehodil deželo Galačanov in Frigijo ter povsod utrjeval učence.

^18:24 Medtem je v Efez prišel Jud, ki mu je bilo ime Apolo in je bil po rodu iz Aleksandrije. Bil je izobražen in dober izvedenec v Pismih.

^18:25 Tudi z Gospodovo potjo je bil seznanjen. Poln navdušenja je govoril in natančno pripovedoval o Jezusu; vendar je poznal samó Janezov krst.

^18:26 Začel je pogumno oznanjati v shodnici. Prískila in Ákvila sta ga slišala, ga povabila k sebi in mu še podrobneje razložila Božjo pot.

^18:27 Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo. Prišel je tja in po Božji milosti vernikom veliko koristil.

^18:28 Z vso odločnostjo je namreč oporekal Judom in iz Pisem javno dokazoval, da je Jezus Mesija.

^19:1 Medtem ko se je Apolo mudil v Korintu, je Pavel prepotoval kraje v notranjosti in prišel v Efez. Tam je našel nekaj učencev

^19:2 in jih vprašal: »Ali ste prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« »Saj še slišali nismo, da je Sveti Duh,« so odvrnili učenci.

^19:3 In vprašal jih je: »Kako ste bili tedaj krščeni?« »Z Janezovim krstom,« so odgovorili.

^19:4 Pavel pa je rekel: »Janez je krščeval s krstom spreobrnjenja in ljudstvu govoril, naj verujejo v tistega, ki pride za njim, to je v Jezusa.«

^19:5 Po teh besedah so se dali krstiti v ime Gospoda Jezusa.

^19:6 Pavel je nanje položil roke in nadnje je prišel Sveti Duh: govorili so z darom jezikov in prerokovali.

^19:7 Bilo je vsega skupaj kakih dvanajst mož.

^19:8 Nato je šel v shodnico, tam je kake tri mesece pogumno govoril, razpravljal in jih prepričeval o Božjem kraljestvu.

^19:9 Toda nekateri so se zakrknili in se niso dali prepričati, temveč so pred množico sramotili Pot. Tedaj jim je Pavel obrnil hrbet in odpeljal učence ter dan za dnem razpravljal v Tiránovi šoli.

^19:10 To je trajalo dve leti, tako da so vsi, ki so prebivali v Aziji, Judje in Grki, lahko slišali Gospodovo besedo.

^19:11 Bog je po Pavlovih rokah delal nenavadne čudeže,

^19:12 tako da so ljudje prinašali bolnikom robce ali rute, ki so se dotaknile Pavlovega telesa, in bolezni so izginjale in zli duhovi so jih zapuščali.

^19:13 Tudi nekateri Judje, ki so hodili naokrog in izganjali hudobne duhove, so poskušali pri zarotitvah klicati ime Gospoda Jezusa. Govorili so: »Zaklinjam vas pri Jezusu, ki ga oznanja Pavel.«

^19:14 Neki Skevá, ki je bil judovski véliki duhovnik, je imel sedem sinov; tudi ti so to delali.

^19:15 Toda hudobni duh jim je odgovoril: »Jezusa poznam in tudi za Pavla vem. Kdo pa ste vi?«

^19:16 In človek, v katerem je bil hudobni duh, je planil nanje, jih vse obvladal in potolkel, tako da so goli in ranjeni zbežali iz njegove hiše.

^19:17 To se je razvedelo med vsemi Judi in Grki, ki so prebivali v Efezu; vse je obšla velika groza in poveličevali so ime Gospoda Jezusa.

^19:18 Prihajalo je veliko verujočih, ki so javno priznavali svoja dejanja.

^19:19 Številni med temi, ki so se pečali z vražarstvom, so znesli knjige na kup in jih javno sežgali. Preračunali so njihovo ceno in ugotovili, da so bile vredne petdeset tisoč srebrnikov.

^19:20 Tako je Gospodova beseda v môči rastla in se krepila.

^19:21 Po teh dogodkih se je Pavel v Duhu namenil, da skozi Makedonijo in Ahajo odpotuje v Jeruzalem. »Potem ko bom tam,« je rekel, »moram obiskati tudi Rim.«

^19:22 Dva izmed svojih sodelavcev, Timóteja in Erásta, je poslal v Makedonijo, sam pa je še nekaj časa ostal v provinci Aziji.

^19:23 V tistem času je nastalo nemajhno razburjenje zaradi Poti.

^19:24 Neki zlatar z imenom Demetrij je izdeloval srebrne odlitke Artemidinega templja in s tem omogočal rokodelcem nemajhen zaslužek.

^19:25 Sklical je svoje sodelavce in druge, ki so se ukvarjali s takšno obrtjo, in jim rekel: »Možje! Dobro veste, da je naša dejavnost vir naše blaginje.

^19:26 Zdaj pa vidite in slišite, kaj počenja ta Pavel: govori, da bogovi, ki jih naredijo roke, niso pravi bogovi. Posrečilo se mu je, da je s tem zavêdel že precéj ljudi, ne samó v Efezu, ampak skoraj v vsej provinci Aziji.

^19:27 Toda nismo samó mi v nevarnosti, da pride naše delo na slab glas. Tudi tempelj velike boginje Artemide bo izgubil veljavo. Ogrožena je veličina boginje, ki jo časti vsa Azija in ves obljudeni svet.«

^19:28 Po teh besedah so kot pobesneli začeli vzklikati: »Velika je Artemida Efeška!«

^19:29 V mestu je vse vrelo, trumoma so drveli v gledališče; s sabo so vlekli Makedonca Gaja in Aristarha, ki sta Pavla spremljala na njegovi poti.

^19:30 Pavel je hotel nastopiti med množico, pa mu učenci niso pustili.

^19:31 Tudi nekateri visoki provincialni uradniki, ki so mu bili naklonjeni, so mu poslali sporočilo in mu odsvetovali, da bi se napotil v gledališče.

^19:32 Tam pa so kričali drug čez drugega, vladala je velika zmešnjava in večina sploh ni vedela, po kaj so prišli.

^19:33 Nekateri iz množice so mislili, da je kriv Aleksander, ki so ga Judje potiskali pred sabo. Aleksander je dajal z roko znamenje, ker se je hotel zagovarjati pred množico.

^19:34 Ko pa so spoznali, da je Jud, se je iz vseh grl dvignil en sam krik, ki skoraj dve uri ni ponehal: »Velika je Artemida Efeška!«

^19:35 Nazadnje je mestni pisar množico pomiril z besedami: »Možje Efežani! Vsemu svetu je znano, da mesto Efez časti in váruje tempelj velike Artemide in njeno podobo, ki je padla z neba.

^19:36 Tega ne more nihče zanikati. Zato ostanite mirni in se ne prenaglite!

^19:37 Privlekli ste ta dva človeka, čeprav nista oskrunila templja in nista preklinjala naše boginje.

^19:38 Če Demetrij in njegovi rokodelci menijo, da jih je kdo oškodoval, so za to sodni dnevi in cesarski namestniki: tam naj se tožijo med sabo!

^19:39 Če pa zahtevate kaj drugega, naj se to razčisti na redni skupščini.

^19:40 Obstaja nevarnost, da nas zaradi današnjih dogodkov obtožijo za upor, saj ni nobenega razloga, s katerim bi lahko opravičili te nemire.« Po teh besedah je razpustil zborovanje.

^20:1 Ko se je nemir polegel, je Pavel sklical učence in jim spregovoril v spodbudo. Nato se je od njih poslovil in odpotoval v Makedonijo.

^20:2 Potoval je skozi tiste kraje in z mnogimi besedami spodbujal vernike. Naposled je prišel v Grčijo

^20:3 in tam je ostal tri mesece. Že je nameraval odpluti proti Siriji, tedaj pa so ga Judje zalezovali, zato je sklenil, da se vrne prek Makedonije.

^20:4 Spremljali so ga Sópater, Pirov sin iz Beróje, Aristarh in Sekúndus iz Tesaloníke, Gaj iz Derbe, Timótej, Tihik in Trofim iz province Azije.

^20:5 Ti so potovali pred nami in nas pričakali v Troádi.

^20:6 Mi pa smo po prazniku nekvašenega kruha odpluli iz Filípov in čez pet dni prišli k njim v Troádo. Tam smo preživeli sedem dni.

^20:7 Ko smo se prvi dan v tednu zbrali k lomljenju kruha, se je Pavel pogovarjal z njimi. Ker je nameraval naslednji dan odpotovati, se je njegov govor zavlekel do polnoči.

^20:8 V gornji izbi, kjer smo bili zbrani, je gorelo veliko svetilk.

^20:9 Na oknu je sedèl mladenič, po imenu Evtih, ki je med Pavlovim dolgim govorom trdnó zaspal. V spanju je padel s tretjega nadstropja in pobrali so ga mrtvega.

^20:10 Pavel je stopil dol, se sklonil nadenj, ga objel in rekel: »Ne delajte hrupa! Še je življenje v njem.«

^20:11 Nato se je povzpel nazaj, lomil kruh, ga zaužil ter še dolgo govoril, vse dokler se ni zdanilo. Potem je odšel.

^20:12 Mladeniča pa so pripeljali živega domov in to jim je bilo v nemajhno tolažbo.

^20:13 Mi pa smo se vkrcali na ladjo in odpluli naprej v Asos. Tam smo nameravali vzeti na krov Pavla, kot je bil naročil; do tja je hotel priti peš.

^20:14 Ko se je z nami sešel v Asosu, smo ga vzeli na krov in prišli v Mitiléno.

^20:15 Naslednji dan smo odjadrali in pristali nasproti Hiosu. Drugega dne smo se prepeljali na Samos in dan pozneje prišli v Milet.

^20:16 Pavel je sklenil pluti mimo Efeza, da se ne bi zamujal v provinci Aziji. Mudilo se mu je, da bi bil, če le mogoče, za binkoštni praznik v Jeruzalemu.

^20:17 Iz Mileta je poslal sporočilo v Efez in poklical k sebi cerkvene starešine.

^20:18 Ko so prišli, jim je rekel: »Dobro vam je znano, kako sem od prvega dne, ko sem stopil na tla province Azije, ves čas živel med vami.

^20:19 Z vso ponižnostjo sem služil Gospodu, v solzah in preizkušnjah, ko so me Judje zalezovali.

^20:20 Ničesar vam nisem zamolčal, kar vam je v korist, ampak sem vam oznanjal in vas učil, javno in po vaših domovih.

^20:21 Jude in Grke sem rotil, naj se spreobrnejo k Bogu in naj verujejo v našega Gospoda Jezusa.

^20:22 In glejte, zdaj grem, zavezan Duhu, v Jeruzalem, in ne vem, kaj me bo tam doletelo.

^20:23 Vem edinole to, na kar me Sveti Duh v vseh mestih opominja, da me čakajo vezi in stiske.

^20:24 Vendar mislim, da moje življenje ni omembe vredno, samo da dokončam svoj tek in dovršim službo, ki sem jo prejel od Gospoda Jezusa, da izpričam evangelij o Božji milosti.

^20:25 In glejte, hodil sem med vami in vam oznanjal kraljestvo, a zdaj vem, da mi poslej nobeden izmed vas ne bo več gledal v obraz.

^20:26 Zato vam današnji dan slovesno povem: čist sem od krvi vseh.

^20:27 Ničesar nisem zamolčal, vso Božjo voljo sem vam oznanil.

^20:28 Pazíte nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti Duh postavil za škofe, da bi pasli Božjo Cerkev, ki si jo je bil pridobil s svojo krvjo.

^20:29 Vem, da bodo po mojem odhodu prišli med vas grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi.

^20:30 Tudi iz vaših vrst bodo vstali možje, ki bodo s svojimi krivimi nauki potegnili učence za sabo.

^20:31 Zato ostaníte budni in ne pozabíte, da tri leta noč in dan nisem nehal s solzami opominjati vsakega izmed vas!

^20:32 Zdaj pa vas izročam Bogu in besedi njegove milosti. On ima moč, da vas izgradi in vam zagotovi dediščino med vsemi posvečenimi.

^20:33 Od nikogar si nisem poželel srebra, zlata ali obleke.

^20:34 Sami veste, da so te roke prislužile vse, kar smo potrebovali jaz in moji spremljevalci.

^20:35 Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ›Večja sreča je dajati kakor prejemati.‹«

^20:36 Po teh besedah je pokleknil in vsi skupaj so molili.

^20:37 Nastal je velik jok, vrgli so se Pavlu okrog vratu in ga v slovo poljubljali.

^20:38 Še posebej so bili potrti ob njegovi besedi, ki jo je rekel, da ga poslej ne bodo več gledali v obraz. Nato so ga pospremili do ladje.

^21:1 Ko smo se od njih odtrgali in odrinili, smo pluli po najkrajši poti na Kos, naslednji dan na Rodos in od tam v Pátaro.

^21:2 Tam smo našli ladjo za Fenikijo, se nanjo vkrcali in odpluli.

^21:3 Zagledali smo Ciper, ga objadrali ob južni obali in pluli v Sirijo. Pristali smo v Tiru, kamor je bil namenjen ladijski tovor.

^21:4 Tam smo našli učence in pri njih smo ostali teden dni. Ti so Pavla v môči Duha svarili, naj ne hodi v Jeruzalem.

^21:5 Toda ko so se dnevi iztekli, smo potovali naprej. Vsi so nas z ženami in otroki pospremili iz mesta. Tam smo na obrežju pokleknili in molili.

^21:6 Nato smo se poslovili drug od drugega in se vkrcali na ladjo, oni pa so se vrnili na svoje domove.

^21:7 Pluli smo naprej in iz Tira prišli v Ptolemáido. Tam smo pozdravili brate in ostali en dan pri njih.

^21:8 Naslednji dan smo šli naprej in prispeli v Cezarejo. Stopili smo v hišo evangelista Filipa, ki je bil eden izmed sedmerih, in ostali pri njem.

^21:9 Imel je štiri neporočene hčere, ki so imele dar prerokovanja.

^21:10 Tam smo ostali več dni. Tedaj je prišel iz Judeje prerok z imenom Agab.

^21:11 Stopil je k nam, vzel Pavlov pas, si z njim zvezal noge in roke ter rekel: »To govori Sveti Duh: Takó bodo Judje v Jeruzalemu zvezali moža, ki nosi ta pas, in ga izročili poganom.«

^21:12 Ko smo to slišali, smo z domačini vred Pavlu prigovarjali, naj ne hodi v Jeruzalem.

^21:13 Pavel pa je odvrnil: »Kaj počnete? Zakaj jokate? Zakaj mi trgate srce? Pripravljen sem ne samo biti zvezan, ampak tudi umreti v Jeruzalemu za ime Gospoda Jezusa.«

^21:14 Ker se ni dal pregovoriti, smo odnehali in rekli: »Zgôdi se Gospodova volja!«

^21:15 Po teh dneh smo se pripravili in odpotovali v Jeruzalem.

^21:16 Spremljalo nas je tudi nekaj učencev iz Cezareje. Peljali so nas k nekemu Mnazonu, pri katerem naj bi prenočevali; bil je s Cipra in učenec iz prvih časov.

^21:17 V Jeruzalemu so nas bratje prisrčno sprejeli.

^21:18 Naslednji dan je šel Pavel z nami k Jakobu; tam so se zbrali tudi vsi starešine.

^21:19 Pozdravil jih je in jim izčrpno poročal, kaj je Bog po njegovi službi naredil med pogani.

^21:20 Ko so ga slišali, so slavili Boga in mu rekli: »Ali vidiš, brat, koliko deset tisočev Judov je sprejelo vero? In vsi so vneti privrženci postave.

^21:21 O tebi pa so slišali, da učiš Jude, ki živijo med pogani, naj odpadejo od Mojzesa; govoriš jim, naj ne obrezujejo svojih otrok in naj se ne držijo starodavnih šeg.

^21:22 In kaj zdaj? Gotovo bodo izvedeli, da si tu.

^21:23 Stôri, kar ti pravimo. Med nami so štirje možje, ki so se zaobljubili.

^21:24 Vzemi jih s sabo in opravi z njimi očiščevalne obrede! Plačaj zanje, da se bodo ostrigli! Tako bodo vsi spoznali, da ni res, kar govorijo o tebi, ampak da si na pravi poti in se držiš postave.

^21:25 Glede tistih iz vrst poganov, ki so sprejeli vero, pa smo že odločili in jim pisali, naj se vzdržijo živali, ki so bile žrtvovane malikom, in krvi in mesa zadavljenih živali in nečistovanja.«

^21:26 Tedaj je Pavel vzel može s sabo. Naslednjega dne je šel z njimi v tempelj k očiščevanju. Sporočil je, kdaj se jim dopolnijo dnevi očiščevanja, ko naj se za vsakega izmed njih opravi daritev.

^21:27 Ko se je že skoraj izteklo sedem dni, so ga Judje iz province Azije opazili v templju. Nahujskali so množico, navalili nanj

^21:28 in kričali: »Možje Izraelci! Na pomoč! Tu je človek, ki vsepovsod vse ljudi uči proti ljudstvu, zoper postavo in zoper ta kraj. Zdaj je celó Grke pripeljal v tempelj in onečastil ta sveti prostor!«

^21:29 Malo poprej so namreč v mestu videli v njegovi družbi Efežana Trofima, pa so mislili, da ga je Pavel pripeljal v tempelj.

^21:30 Vse mesto je bilo na nogah, ljudje so drli skupaj. Zgrabili so Pavla, ga vlekli iz templja in takoj zaprli tempeljska vrata.

^21:31 Že so ga nameravali ubiti, tedaj pa je poveljnik čete izvedel, da je po vsem Jeruzalemu izbruhnil nemir.

^21:32 Takoj je vzel s sabo vojake in stotnike in odhitel nadnje. Ko pa so ljudje zagledali poveljnika in vojake, so Pavla nehali pretepati.

^21:33 Tedaj se mu je poveljnik približal, ga dal prijeti in ga ukazal vkleniti z dvojnimi verigami. Vprašal je: »Kdo je ta človek? Kaj je naredil?«

^21:34 V množici so vpili eden to, drugi drugo, tako da poveljnik zaradi zmešnjave ni mogel ugotoviti nič zanesljivega; zato ga je dal odgnati v vojašnico.

^21:35 Ko so bili na stopnicah, so ga morali vojaki nesti, da bi ga zavarovali pred nasiljem drhali,

^21:36 ki jih je spremljala in kričala: »Proč z njim!«

^21:37 Ko so ga ravno hoteli odpeljati v vojašnico, je Pavel vprašal poveljnika: »Ali ti smem nekaj reči?« »Kaj? Grško znaš?« je vprašal poveljnik.

^21:38 »Torej ti nisi tisti Egipčan, ki je pred dnevi zanetil upor in odpeljal v puščavo štiri tisoč razbojnikov?«

^21:39 Pavel mu je odgovoril: »Jud sem iz Tarza v Kilikiji, meščan mesta, ki ni brez slovesa. Prosim te, dovôli mi, da spregovorim ljudem!«

^21:40 Ko mu je poveljnik dovolil, se je Pavel na stopnicah ustavil in dal z roko znamenje ljudem. Zavladala je velika tišina in Pavel je spregovoril po hebrejsko:

^22:1 »Možje, bratje in očetje, poslušajte zdaj, kaj vam imam povedati v svoj zagovor!«

^22:2 Ko so slišali, da govori po hebrejsko, so še bolj potihnili. Nato je nadaljeval:

^22:3 »Jaz sem Jud, rojen v Tarzu v Kilikiji, odrasel pa sem v tem mestu. Ob Gamálielovih nogah sem se natančno poučil o postavi naših očetov. Bil sem vnet za Boga, tako kot ste danes vi vsi.

^22:4 Smrtno sem preganjal to Pot: moške in ženske sem vklepal v verige in metal v ječo.

^22:5 Véliki duhovnik in vse starešinstvo lahko potrdijo, da govorim resnico. Od njih sem tudi prejel pismo za brate v Damasku, kamor sem šel, da bi tudi tamkajšnje vernike prignal v Jeruzalem, kjer naj bi bili kaznovani.«

^22:6 »Med potjo pa, ko sem se že bližal Damasku, se mi je zgodilo tole. Okoli poldneva me je nenadoma zaslepila močna luč z neba.

^22:7 Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ›Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?‹

^22:8 Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ In rekel mi je: ›Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.‹

^22:9 Moji spremljevalci so sicer videli svetlobo, niso pa slišali glasu, ki je govoril z mano.

^22:10 Vprašal sem: ›Kaj naj naredim, Gospod?‹ Gospod pa mi je vêlel: ›Vstani in pojdi v Damask! Tam boš izvedel vse, kar ti je treba storiti!‹

^22:11 Zaradi blišča te svetlobe nisem nič videl, zato so me morali spremljevalci voditi za roko, dokler nisem prišel v Damask.

^22:12 V Damasku je živel neki Hananija, pobožen mož, ki se je držal postave in za katerega so pričevali vsi tamkajšnji Judje.

^22:13 Prišel je k meni, se ustavil pred mano in rekel: ›Brat Savel, spreglej!‹ In tisti trenutek sem ga zagledal.

^22:14 Nato je rekel: ›Bog naših očetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš Pravičnega in slišiš glas iz njegovih ust,

^22:15 da boš pred vsemi ljudmi pričal zanj, kaj si videl in slišal.

^22:16 In kaj še čakaš zdaj? Vstani in daj se krstiti! Operi se svojih grehov in kliči njegovo ime!‹

^22:17 Zgodilo pa se mi je tole: Vrnil sem se v Jeruzalem, in ko sem molil v templju, me je obšlo zamaknjenje.

^22:18 Videl sem njega, ki mi je rekel: ›Pohíti, nemudoma zapústi Jeruzalem, ker ne bodo sprejeli tvojega pričevanja o meni!‹

^22:19 Jaz pa sem odvrnil: ›Gospod, saj dobro vedo, da sem zapiral tiste, ki verujejo vate, in jih dal po shodnicah pretepati.

^22:20 In ko je bila prelita kri tvojega pričevalca Štefana, sem bil tudi jaz zraven. Odobraval sem njihovo početje in varoval oblačila njegovih ubijalcev.‹

^22:21 Gospod pa mi je rekel: ›Pojdi, poslal te bom daleč med pogane!‹«

^22:22 Do tu so ga poslušali. Pri teh besedah pa so začeli vpiti: »Proč z njim! Ta ne sme ostati živ!«

^22:23 Kričali so, trgali svoja oblačila, jih lučali kvišku in metali prah v zrak.

^22:24 Poveljnik je ukazal, naj ga odpeljejo v vojašnico; naročil je, naj ga z bičanjem zaslišijo, da bi izvedel, zakaj tako kričijo zoper njega.

^22:25 Ko pa so ga z jermeni zvezali, je Pavel vprašal stotnika, ki je stal poleg: »Ali vam je dovoljeno bičati človeka, ki je rimski državljan in ni bil niti obsojen?«

^22:26 Stotnik je odhitel k poveljniku in mu sporočil, kaj je slišal, ter ga vprašal: »Ali veš, kaj počenjaš? Ta človek je vendar rimski državljan!«

^22:27 Poveljnik je prišel k Pavlu in ga vprašal: »Povej mi: ali si res rimski državljan?« »Dà,« je odvrnil Pavel.

^22:28 Poveljnik mu je rekel: »Jaz sem si moral državljanstvo kupiti za drag denar.« »Jaz ga imam pa od rojstva,« je dejal Pavel.

^22:29 In takoj so odstopili od njega tisti, ki so ga nameravali zasliševati. Tudi poveljnik se je zbal, ko je izvedel, da je dal zvezati človeka, ki je rimski državljan.

^22:30 Poveljnik pa je hotel zanesljivo izvedeti, česa Judje obtožujejo Pavla. Zato mu je drugi dan dal sneti vezi, hkrati pa je ukazal, naj se zberejo véliki duhovniki in ves véliki zbor. Nato je dal pripeljati Pavla in ga postavil prednje.

^23:1 Pavel je uprl pogled v véliki zbor in rekel: »Bratje! Vse do današnjega dne sem živel pred Bogom s čisto vestjo.«

^23:2 Ob tem je véliki duhovnik Hananija ukazal tistim, ki so stali zraven: »Udarite ga po ustih!«

^23:3 »Tebe bo Bog udaril, ti pobeljeni zid!« mu je rekel Pavel. »Tukaj sediš, da bi mi sodil po postavi, pa velevaš, naj me tolčejo mimo postave?«

^23:4 Tisti, ki so stali okrog njega, so mu rekli: »Vélikega duhovnika Božjega zasramuješ?«

^23:5 Pavel je odvrnil: »Nisem vedel, bratje, da je véliki duhovnik. Zakaj pisano je: Voditelja svojega ljudstva ne boš sramotil.«

^23:6 Pavel je vedel, da so v zboru deloma saduceji, deloma farizeji, zato je zaklical: »Bratje! Jaz sem farizej, sin farizejev! Moral sem pred sodišče, ker upam v vstajenje od mrtvih!«

^23:7 Ob teh njegovih besedah se je vnel prepir med farizeji in saduceji in množica se je razcepila.

^23:8 Saduceji namreč trdijo, da ni vstajenja in ne angelov in duhov, farizeji pa vse to priznavajo.

^23:9 Nastalo je veliko vpitje. Nekaj pismoukov iz stranke farizejev je vstalo in odločno ugovarjalo: »Nič slabega ne najdemo na tem človeku. Kaj, če mu je govoril duh ali angel?«

^23:10 Prepir je postajal vse bolj razgret. Poveljnik se je zbal, da ne bi Pavla raztrgali. Zato je ukazal, naj pride oddelek vojakov. Ti so Pavla potegnili iz njihove srede in ga odgnali v vojašnico.

^23:11 Naslednjo noč je Gospod stopil k Pavlu in mu rekel: »Pogum! Kakor si pričal o meni v Jeruzalemu, tako boš moral pričati tudi v Rimu.«

^23:12 Ko se je zdanilo, so se Judje zbrali in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler Pavla ne ubijejo.

^23:13 Več kot štirideset se jih je tako zaklelo.

^23:14 Odšli so k vélikim duhovnikom in starešinam in rekli: »Slovesno smo se zakleli, da ne bomo zaužili ničesar, dokler Pavla ne ubijemo.

^23:15 Vi v soglasju z vélikim zborom sporočite poveljniku, naj ga privede k vam, češ da bi radi njegov primer podrobneje raziskali. Mi pa smo pripravljeni, da ga ubijemo, še preden bo tukaj.«

^23:16 Sin Pavlove sestre pa je slišal za ta naklep. Šel je in stopil v vojašnico in o tem obvestil Pavla.

^23:17 Pavel je poklical enega izmed stotnikov in mu rekel: »Odpelji tega mladeniča k poveljniku! Nekaj mu ima sporočiti.«

^23:18 Stotnik ga je vzel s sabo, ga peljal k poveljniku in rekel: »Jetnik Pavel me je poklical in prosil, naj tega mladeniča odpeljem k tebi, ker bi ti rad nekaj povedal.«

^23:19 Poveljnik je mladeniča prijel za roko, se z njim umaknil in ga na samem vprašal: »Kaj bi mi rad sporočil?«

^23:20 »Judje so se dogovorili,« je rekel, »da te poprosijo, naj bi jutri pripeljal Pavla pred véliki zbor, češ da bi radi podrobneje raziskali njegov primer.

^23:21 Nikar jim ne verjemi! V zasedi bo namreč prežalo več kot štirideset mož, ki so se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ga ne ubijejo. Že so pripravljeni, samo na tvojo odločitev še čakajo.«

^23:22 Poveljnik je mladeniču naročil: »Nikomur ne povej, da si mi to sporočil!« Nato ga je odslovil.

^23:23 Nato je poklical dva stotnika in jima ukazal: »Pripravita dvesto vojakov, sedemdeset konjenikov in dvesto lahkooborožencev, da ob tretji nočni uri odrinejo v Cezarejo!«

^23:24 Tudi konja naj pripravita, da bodo nanj posadili Pavla in ga varno spravili do cesarskega namestnika Feliksa.

^23:25 Zanj je napisal pismo s tole vsebino:

^23:26 »Klavdij Lizija spoštovanemu cesarskemu namestniku Feliksu: pozdrav!

^23:27 Tega moža so Judje prijeli in nameravali ubiti. Izvedel sem, da je rimski državljan, zato sem z vojsko posegel vmes in ga rešil.

^23:28 Hotel sem ugotoviti, česa ga obtožujejo, zato sem ga dal pripeljati pred njihov véliki zbor.

^23:29 Odkril sem, da ga obtožujejo zaradi spornih vprašanj v svoji postavi, da pa obtožbe ne vsebujejo ničesar, za kar bi zaslužil smrt ali ječo.

^23:30 Ker sem bil obveščen, da mu strežejo po življenju, sem ga takoj poslal k tebi, hkrati pa sem tožnikom sporočil, da lahko zoper njega nastopijo pred tabo.«

^23:31 Vojaki so vzeli Pavla, kakor jim je bilo ukazano, in ga ponoči pripeljali do Antipatríde.

^23:32 Drugi dan so se vrnili v vojašnico, konjenike pa so pustili, da so odšli z njim naprej.

^23:33 Prispeli so v Cezarejo, izročili pismo namestniku in tudi Pavla pripeljali predenj.

^23:34 Ta je pismo prebral in vprašal Pavla, iz katere province je. Ko je izvedel, da je iz Kilikije,

^23:35 mu je rekel: »Zaslišal te bom, kadar pridejo tudi tvoji tožniki.« Nato je ukazal, naj ga imajo pod stražo v Herodovem dvorcu.

^24:1 Čez pet dni je prišel tja véliki duhovnik Hananija z nekaj starešinami in z nekim pravnikom Tertúlom. Z obtožbami zoper Pavla so se oglasili pri namestniku.

^24:2 Poklicali so Pavla in Tertúl je začel obtožbo s temile besedami: »Velespoštovani Feliks! Po tvoji zaslugi že dolgo uživamo mir in po tvoji prizadevnosti se je marsikaj izboljšalo za naše ljudstvo.

^24:3 To ti vedno in povsod priznavamo z iskreno hvaležnostjo.

^24:4 Vendar te ne bi rad preveč nadlegoval, zato te prosim, prisluhni nam s svojo blago naklonjenostjo!

^24:5 Odkrili smo, da je ta človek kuga, da neti nemire med vsemi Judi po svetu in da je kolovodja ločine Nazarečanov.

^24:6 Poskusil je celo tempelj oskruniti, pa smo ga prijeli.

^24:8 Če ga boš zaslišal, boš lahko sam ugotovil vse, česar ga obtožujemo.«

^24:9 Judje so mu pritrjevali in govorili, da je to čista resnica.

^24:10 Ko mu je namestnik namignil, je Pavel odgovoril z besedami: »Vem, da že vrsto let deliš pravico našemu ljudstvu, zato se poln zaupanja zagovarjam pred tabo.

^24:11 Lahko se prepričaš, da ni minilo več kot dvanajst dni, odkar sem prišel molit v Jeruzalem.

^24:12 Niso me zalotili, da bi se bil s kom prepiral v templju. Tudi nisem povzročal nemirov med ljudstvom – ne v shodnicah ne drugod po mestu.

^24:13 Svojih sedanjih obtožb zoper mene ne morejo podpreti z nobenim dokazom.

^24:14 Priznam pa ti tudi to, da po Poti, ki jo označujejo kot ›ločino‹, služim Bogu naših očetov. Verujem v vse, kar je zapisano v postavi in prerokih,

^24:15 in zaupam v Boga, da bodo vstali pravični in krivični, kakor pričakujejo tudi ti tukaj.

^24:16 Zato si tudi sam prizadevam, da bi imel vedno čisto vest pred Bogom in pred ljudmi.

^24:17 Po več letih sem se vrnil med svoje rojake, da bi prinesel miloščino in opravil daritve.

^24:18 Ko sem se s tem namenom očistil v templju, so me našli

^24:19 nekateri Judje iz province Azije, vendar ne med množico ali v hrupu; ti bi se morali zglasiti pri tebi in me tožiti, če imajo kaj zoper mene.

^24:20 Ali pa naj tile tukaj sami povedo, kakšen prekršek so našli, ko sem stal pred vélikim zborom!

^24:21 Morda tisti stavek, ki sem ga vzkliknil, ko sem stal sredi med njimi: ›Zaradi vstajenja mrtvih mi danes sodite!‹«

^24:22 Feliks je precéj natančno poznal Pot, zato je obravnavo preložil z besedami: »O vaši zadevi bom razsodil, ko pride poveljnik Lizija.«

^24:23 Stotniku je ukazal, naj Pavla drži pod stražo, vendar z olajšavami, in naj nobenemu izmed njegovih ne brani, da bi mu stregel.

^24:24 Čez nekaj dni je prišel Feliks s svojo ženo Druzílo, ki je bila Judinja. Dal je poklicati Pavla in ga poslušal, ko je govoril o veri v Kristusa Jezusa.

^24:25 Ko pa je beseda nanesla na pravičnost, samoobvladovanje in prihodnjo sodbo, se je Feliks prestrašil, zato je rekel: »Za zdaj lahko greš! Ko najdem čas, te bom spet poklical.«

^24:26 Ob tem pa je tudi upal, da bo od Pavla prejel denar. Zato ga je dal še večkrat poklicati in se z njim pogovarjal.

^24:27 Ko sta se dopolnili dve leti, je Feliksa zamenjal Porkij Fest. Feliks se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavla pustil v ječi.

^25:1 Fest je tri dni po tem, ko je prevzel upravo province, odpotoval iz Cezareje v Jeruzalem.

^25:2 Véliki duhovniki in judovski prvaki so se oglasili pri njem z obtožbami zoper Pavla in ga prosili,

^25:3 naj jim izkaže naklonjenost, tako da bi dal Pavla prepeljati v Jeruzalem; pripravljali so se namreč, da ga spotoma iz zasede umorijo.

^25:4 Fest pa jim je odgovoril, da ostane Pavel zaprt v Cezareji; tja da namerava tudi sam nemudoma odpotovati.

^25:5 »Vaši veljaki lahko odpotujejo z mano,« je rekel, »in če ima mož kaj slabega na vesti, ga lahko obtožijo.«

^25:6 Med njimi ni ostal dlje kot osem ali deset dni, nato se je vrnil v Cezarejo. Naslednjega dne je sédel na sodni stol in ukazal, naj Pavla privedejo predenj.

^25:7 Ko se je Pavel prikazal, so ga obstopili Judje, ki so prišli iz Jeruzalema, in izrekli zoper njega veliko hudih obtožb, vendar jih niso mogli dokazati.

^25:8 Pavel se je branil: »Z ničimer se nisem pregrešil ne zoper judovsko postavo ne zoper tempelj ne zoper cesarja.«

^25:9 Fest se je hotel Judom prikupiti, zato je Pavlu odgovoril z besedami: »Ali si pripravljen iti v Jeruzalem, da se tvoja zadeva razsodi tam v moji navzočnosti?«

^25:10 Pavel je odgovoril: »Pred cesarjevim sodnim stolom stojim in tu se mora razsoditi moja zadeva. Judom nisem storil krivice, in ti to tudi prav dobro veš.

^25:11 Če sem kriv in če sem storil hudodelstvo, zaradi katerega zaslužim smrt, se ne branim umreti. Če pa so njihove obtožbe neresnične, me nihče ne more njim izročiti. Na cesarja se sklicujem!«

^25:12 Tedaj se je Fest pogovoril s svetovalci in odvrnil: »Na cesarja si se skliceval, pred cesarja pojdeš!«

^25:13 Čez nekaj dni sta prišla kralj Agripa in Bereníka v Cezarejo na vljudnostni obisk k Festu.

^25:14 Ko sta se več dni mudila tam, je Fest kralju razložil Pavlovo zadevo z besedami: »Feliks je pustil v ječi nekega moža.

^25:15 Ko sem prišel v Jeruzalem, so se zaradi njega oglasili pri meni véliki duhovniki in judovski starešine in so zahtevali njegovo obsodbo.

^25:16 Odgovoril sem jim: ›Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, preden se obtoženec ni soočil s tožitelji in dokler ni imel priložnosti, da bi se branil pred obtožbami.‹

^25:17 Ko so se zbrali tukaj, nisem izgubljal časa, ampak sem takoj naslednji dan sédel na sodni stol in ukazal, naj moža privedejo.

^25:18 Tožitelji so ga obstopili, vendar niso mogli navesti nobene obtožbe zaradi hudodelstev, kakor sem pričakoval,

^25:19 temveč so se z njim prerekali o svojih verskih vprašanjih in o nekem Jezusu, ki je umrl, Pavel pa je trdil, da živi.

^25:20 Ker nisem vedel, kako naj raziščem ta primer, sem ga vprašal, če je pripravljen odpotovati v Jeruzalem, da se o zadevi razsodi tam.

^25:21 Toda Pavel je vložil priziv: dokler ne razsodi njegovo veličanstvo, hoče ostati v ječi. Zato sem ukazal, naj ga zadržijo v ječi, dokler ga ne pošljem pred cesarja.«

^25:22 »Tega človeka bi tudi jaz rad slišal,« je rekel Agripa Festu. »Jutri ga boš slišal,« mu je ta odvrnil.

^25:23 Naslednjega dne sta v velikem sijaju prišla Agripa in Bereníka. Ko sta v spremstvu višjih častnikov in mestnih veljakov stopila v sprejemno dvorano, je Fest ukazal, naj pripeljejo Pavla.

^25:24 In Fest je spregovoril: »Kralj Agripa in vi vsi, ki ste z nami tu navzoči! Zdaj vidite človeka, zaradi katerega me je nadlegovala vsa judovska skupnost v Jeruzalemu in tukaj ter kričala, da ne sme več ostati živ.

^25:25 Jaz pa nisem mogel ugotoviti ničesar, za kar bi zaslužil smrtno kazen. Ker je obtoženi vložil priziv na njegovo veličanstvo, sem odločil, da ga pošljem predenj.

^25:26 Vendar ne vem, kaj zanesljivega naj o njem poročam svojemu gospodu. Zato sem ukazal, naj ga pripeljejo sèm pred vas, zlasti predte, kralj Agripa, da bi po zaslišanju vedel, kaj naj poročam.

^25:27 Zdi se mi namreč nerazumno, da bi poslal koga kot jetnika, ne da bi navedel, kakšne obtožbe ga bremenijo.«

^26:1 Agripa je rekel Pavlu: »Dovoljeno ti je, da govoriš o svoji zadevi.« Pavel je vzdignil roko in začel svoj zagovor:

^26:2 »Mislim, da sem lahko srečen, ker se lahko zaradi vsega, kar mi Judje očitajo, danes zagovarjam pred tabo, kralj Agripa,

^26:3 saj temeljito poznaš vse judovske postave in sporna vprašanja. Zato te prosim, da me potrpežljivo poslušaš!

^26:4 Vsi Judje vedo, kako sem živel od začetka, od svoje mladosti naprej, med svojim ljudstvom v Jeruzalemu.

^26:5 Ker me že od prej poznajo, lahko potrdijo, če hočejo, da sem živel po naši najstrožji verski ločini, kot farizej.

^26:6 Zdaj pa stojim pred sodiščem zaradi upanja v obljubo, ki jo je Bog dal našim očetom.

^26:7 Dvanajst naših rodov noč in dan časti Boga, ker vztrajno pričakujejo izpolnitev te obljube, mene pa Judje ravno zaradi tega upanja tožijo, o kralj.

^26:8 Zakaj se vam zdi neverjetno, da Bog obuja mrtve?

^26:9 Jaz sem sam pri sebi mislil, da moram z vso močjo nasprotovati imenu Jezusa Nazarečana.

^26:10 In tako sem res ravnal v Jeruzalemu. S pooblastilom vélikih duhovnikov sem veliko svetih zapiral v ječe; in ko so jih pobijali, sem glasoval za to.

^26:11 Po vseh shodnicah sem se pogosto znašal nad njimi in jih silil k bogokletstvu. Neizmerno sem divjal in jih preganjal celó po tujih mestih.«

^26:12 »S takšnim namenom sem po pooblastilu vélikih duhovnikov in z njihovim dovoljenjem potoval tudi v Damask.

^26:13 Na poti tja sem opoldne zagledal luč, o kralj, svetlejšo od sončne svetlobe, ki je z neba posijala čezme in čez moje sopotnike.

^26:14 Vsi smo popadali na tla in zaslišal sem glas, ki mi je v hebrejskem jeziku govoril: ›Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Težkó ti je, da se upiraš ostnu.‹

^26:15 Vprašal sem: ›Kdo si, Gospod?‹ Gospod pa je rekel: ›Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

^26:16 Zdaj pa vstani in postavi se na nóge! Zato sem se ti prikazal, da bi te izvolil za svojega služabnika in za pričo tega, kar si videl in kar ti bom še pokazal.

^26:17 Zato te bom rešil iz rok tvojega ljudstva in iz rok poganov, h katerim te pošiljam,

^26:18 da jim odpreš oči, da bi se odvrnili od temè k luči in od satanove oblasti k Bogu in da bi po veri vame prejeli odpuščanje grehov in delež med posvečenimi.‹

^26:19 Zato, kralj Agripa, nisem bil neposlušen nebeški prikazni,

^26:20 ampak sem najprej v Damasku in Jeruzalemu ter po vsej Judeji, nato pa med pogani oznanjal, naj se spreobrnejo, obrnejo k Bogu in naj opravljajo dela, ki so vredna spreobrnjenja.

^26:21 Zato so me Judje prijeli v templju in me poskušali umoriti.

^26:22 Toda vse do danes mi je Bog pomagal, zato stojim zdaj tukaj, da pričujem malim in velikim. Nič drugega ne govorim kakor to, kar se je moralo zgoditi po besedi prerokov in Mojzesa:

^26:23 da mora Mesija trpeti in da bo kot prvi, ki je vstal od mrtvih, naznanil luč judovskemu ljudstvu in poganom.«

^26:24 Ko je to povedal v svoj zagovor, je Fest na ves glas zavpil: »Pavel, ti si nor. Prevelika učenost ti meša pamet.«

^26:25 Pavel pa mu je odvrnil: »Nisem nor, spoštovani Fest. Besede resnice in razumnosti govorim.

^26:26 Kralj se na to razume, in ker zaupam vanj, govorim naravnost. Prepričan sem, da mu nobena teh stvari ni skrita, saj se niso zgodile v kakšnem zakotju.

^26:27 Ali verjameš prerokom, kralj Agripa? Vem, da verjameš.«

^26:28 Agripa pa je rekel Pavlu: »Še malo, pa me boš prepričal, da postanem kristjan.«

^26:29 Pavel je odvrnil: »Še malo ali še veliko – daj Bog, da bi ne samo ti, ampak da bi vsi, ki me danes poslušajo, postali takšni, kakor sem jaz, le da brez teh verig.«

^26:30 Kralj in namestnik sta vstala, prav tako tudi Bereníka in vsi, ki so sedeli z njimi.

^26:31 Oddaljili so se in se pogovarjali med sabo: »Ta človek ne dela nič takega, da bi zaslužil smrtno ali zaporno kazen.«

^26:32 Agripa je rekel Festu: »Tega človeka bi lahko izpustili, ko se ne bi skliceval na cesarja.«

^27:1 Ko je bilo sklenjeno, da odplovemo v Italijo, so Pavla in nekaj drugih jetnikov izročili stotniku Juliju iz Avgustove čete.

^27:2 Vkrcali smo se na ladjo iz Adramítija, ki je bila namenjena v kraje ob obali province Azije, in odpluli; spremljal nas je Aristarh, Makedonec iz Tesaloníke.

^27:3 Drugi dan smo pristali v Sidónu. Julij je s Pavlom človeško ravnal; dovolil mu je, da obišče prijatelje, in ti so poskrbeli zanj.

^27:4 Ko smo odrinili od tam, smo pluli za Ciprom, kamor so nas gnali neugodni vetrovi.

^27:5 Prejadrali smo morje ob Kilikiji in Pamfiliji in prispeli v Miro v Likiji.

^27:6 Tam je stotnik našel ladjo, ki je plula iz Aleksandrije v Italijo, in nas vkrcal nanjo.

^27:7 Pluli smo zelo počasi in potrebovali precéj dni, tako da smo komaj prispeli do bližine Knidosa. Ker nam je veter nagajal, smo jadrali onstran Krete mimo Salmone.

^27:8 Z veliko muko smo pluli vzdolž otoka, dokler nismo prispeli v kraj, ki se imenuje Dobri Pristani, nedaleč od mesta Lasája.

^27:9 Izgubili smo precéj časa in plovba je postajala čedalje bolj nevarna, saj so že minili postni dnevi. Zato je Pavel svaril

^27:10 in govoril: »Možje, vidim, da bo plovba nevarna in pogubna ne samo za tovor in za ladjo, ampak tudi za naše življenje.«

^27:11 Toda stotnik je bolj zaupal krmarju in ladijskemu lastniku kakor Pavlovim besedam.

^27:12 In ker pristanišče ni bilo primerno za prezimovanje, je večina sklenila, da odplujemo naprej, da bi po možnosti dospeli do Fojniksa in tam prezimili. To je pristanišče na Kreti, odprto proti jugozahodu in severozahodu.

^27:13 Začel je pihljati rahel južni veter, in mislili so že, da se jim je načrt posrečil: dvignili so sidra in pluli naprej blizu obale Krete.

^27:14 Toda kmalu je od otoka planil orkanski veter, ki se imenuje evrakílon.

^27:15 Potegnil je ladjo s seboj, da ni mogla več držati smeri, in predali smo se vetru, kamor nas je nosil.

^27:16 Neslo nas je mimo otočka, ki se imenuje Kavda; tam smo s skrajnimi napori komaj obvladovali pomožni čoln.

^27:17 Mornarji so ga dvignili, nato so ladjo zavarovali tako, da so jo vso opasali z vrvmi. Ker so se bali, da jih bo zaneslo v Sirto, so spustili zavorno sidro in se tako vozili naprej.

^27:18 Ker nas je vihar silovito premetaval, so naslednji dan mornarji začeli z ladje odmetavati tovor,

^27:19 tretji dan pa so s krova lastnoročno odvrgli ladijsko opremo.

^27:20 Več dni ni bilo videti ne sonca ne zvezd in divje neurje ni pojenjalo. In tako smo izgubljali vsakršno upanje na rešitev.

^27:21 Že dolgo nam nobena jed ni več teknila. Tedaj je Pavel stopil mednje in jim rekel: »Morali bi me poslušati, možje, in se ne bi smeli oddaljiti od Krete: tako bi si bili prihranili to nezgodo in škodo.

^27:22 A zdaj vas spodbujam, bodite pogumni! Nobeden izmed vas ne bo izgubil življenja, samo ladja bo šla v izgubo.

^27:23 Zakaj nocoj je stopil k meni angel Boga, ki mu pripadam in služim,

^27:24 in mi je rekel: ›Ne boj se, Pavel! Pred cesarja moraš stopiti in glej, Bog ti poklanja življenje vseh, ki so s tabo na ladji!‹

^27:25 Zato bodite pogumni, možje! Zaupam v Boga, da bo tako, kakor mi je bilo rečeno.

^27:26 Mora nas zanesti na kak otok.«

^27:27 Bila je že štirinajsta noč, odkar nas je premetavalo po Adriji. Okrog polnoči se je mornarjem zazdelo, da se bliža kopnina.

^27:28 Spustili so grezilo in namerili dvajset sežnjev. Nato so se pomaknili malo naprej, vnovič spustili grezilo in namerili petnajst sežnjev.

^27:29 Bali so se, da ne bi zadeli ob kak oster greben, zato so s krme vrgli štiri sidra in željno čakali, da bi se zdanilo.

^27:30 Mornarji so nato poskušali pobegniti z ladje: spustili so v morje pomožni čoln s pretvezo, da nameravajo vreči sidra tudi s premca.

^27:31 Tedaj je Pavel rekel stotniku in vojakom: »Če ti ne ostanejo na krovu, za vas ni več rešitve.«

^27:32 Zato so vojaki posekali vrvi pomožnega čolna in pustili, da ga je odneslo.

^27:33 Preden se je začelo daniti, je Pavel vsem prigovarjal, naj kaj zaužijejo. Govoril je: »Danes je že štirinajsti dan, odkar čakate brez jedi in se ne dotaknete hrane.

^27:34 Zato vas prosim, zaužijte kaj: to je vaša rešitev! Nikomur od vas se ne bo niti las izgubil z glave.«

^27:35 Po teh besedah je vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti.

^27:36 Vsem se je vrnil pogum, tako da so tudi sami segli po hrani.

^27:37 Na ladji nas je bilo vsega skupaj dvesto šestinsedemdeset.

^27:38 Ko so se dosita najedli, so začeli metati žito v morje, da bi bila ladja lažja.

^27:39 Ko se je zdanilo, niso prepoznali kopnine. Zagledali so zaliv z nizkim obrežjem; preudarjali so, ali bi mogli ladjo spraviti tja.

^27:40 Na obeh straneh so odvezali sidra in jih pustili v morju. Hkrati so zrahljali vrvi pri krmilih ter razpeli prednje jadro in se z vetrom, ki je pihal, usmerili proti obrežju.

^27:41 Toda naleteli so na greben, tako da je ladja nasedla: premec se je zagozdil in se ni več premaknil, krma pa se je pod silo valov začela lomiti.

^27:42 Vojaki so sklenili jetnike pobiti, da ne bi kateri odplaval proč in pobegnil.

^27:43 Stotnik pa je hotel rešiti Pavla, zato jim je preprečil njihov naklep. Ukazal je, naj se najprej poženejo v vodo vsi, ki znajo plavati, in odidejo na suho.

^27:44 Drugi pa naj odrinejo na deskah ali na ladijskih razbitinah. In tako se je zgodilo, da so se vsi rešili na kopno.

^28:1 Ko smo se tako rešili, smo izvedeli, da se otok imenuje Malta.

^28:2 Domačini so nas sprejeli neverjetno ljubeznivo. Ker se je pripravljalo k dežju in je bilo mraz, so zakurili kres in nas vse zbrali ob njem.

^28:3 Pavel je nabral kup dračja in ga vrgel na ogenj; tedaj pa je od vročine iz dračja švignila kača in se mu privila na roko.

^28:4 Ko so domačini videli, kako mu žival visi z roke, so govorili med sabo: »Ta človek je gotovo morilec: rešil se je iz morja, zdaj pa mu Pravičnost ne pusti, da bi živel.«

^28:5 Pavel pa je kačo stresel v ogenj, ne da bi se mu bilo kaj zgodilo.

^28:6 Pričakovali so, da mu bo roka otekla ali da se bo hipoma zgrudil mrtev. Dolgo so čakali; nazadnje pa so videli, da se mu ni zgodilo nič hudega. Tedaj so spremenili svoje mnenje in govorili: »To je bog!«

^28:7 V okolici tega kraja so bila zemljišča; njihov lastnik je bil prvak otoka, Publij po imenu. Ta nas je sprejel in prijazno gostil tri dni.

^28:8 Publijev oče je prav tedaj ležal bolan, mučili sta ga vročica in griža. Pavel je prišel k njemu in molil, položil nanj roke in ga ozdravil.

^28:9 Po tem dogodku so prihajali tudi drugi bolniki z otoka in bili so ozdravljeni.

^28:10 Zato so nas obsipali z velikimi častmi in ob odhodu so nas oskrbeli z vsem, da ne bi trpeli pomanjkanja.

^28:11 Po treh mesecih smo se odpeljali z ladjo, ki je prezimila na otoku; bila je iz Aleksandrije in je imela znamenja Dioskurov.

^28:12 Pripluli smo v Sirakuze, kjer smo ostali tri dni.

^28:13 Od tod smo vzdolž obale jadrali v Région. Naslednji dan je začel pihati jug, tako da smo bili v dveh dneh že v Putéolih.

^28:14 Tam smo našli brate; ti so nas povabili, naj ostanemo pri njih teden dni. In tako smo prišli v Rim.

^28:15 Tamkajšnji bratje so slišali o nas, zato so nam prišli naproti do Apijevega trga in do Treh Tavern. Ko jih je Pavel zagledal, se je zahvalil Bogu in zrastel mu je pogum.

^28:16 Ko smo prišli v Rim, so Pavlu dovolili, da lahko stanuje zasebno, z vojakom, ki ga je stražil.

^28:17 Tri dni po tem je sklical judovske prvake. Ko so se zbrali, jim je rekel: »Jaz, bratje, nisem storil ničesar zoper svoje ljudstvo ali zoper šege naših očetov. In vendar so me v Jeruzalemu prijeli in me kot jetnika izročili Rimljanom.

^28:18 Ti so me zaslišali in me hoteli izpustiti, ker na meni niso našli krivde, da bi moral umreti.

^28:19 Toda Judje so ugovarjali. Zato sem bil prisiljen sklicevati se na cesarja, vendar ne, ker bi hotel tožiti svoj narod.

^28:20 To je vzrok moje prošnje, da bi vas smel videti in z vami govoriti: zaradi Izraelovega upanja me namreč oklepajo te verige.«

^28:21 Oni pa so mu odgovorili: »Mi nismo iz Judeje dobili nobenega pisma o tebi. Tudi nobeden izmed bratov ni prišel, da bi nam sporočil ali povedal kaj slabega o tebi.

^28:22 Vseeno pa bi radi slišali, kaj ti misliš, kajti o tej ločini nam je znano samó to, da ji povsod nasprotujejo.«

^28:23 Dogovorili so se za dan, ko jih je še več prišlo tja, kjer je prebival. Od jutra do večera jim je razlagal, jim pričeval o Božjem kraljestvu in jih skušal pridobiti za Jezusa z besedami iz Mojzesove postave in prerokov.

^28:24 In eni so se dali prepričati njegovim besedam, drugi pa niso verovali.

^28:25 Razšli so se, ne da bi bili enih misli, ob tem pa jim je Pavel rekel samó še tole: »Kako dobro je Sveti Duh po preroku Izaiju govoril vašim očetom

^28:26 z besedami: Pojdi k temu ljudstvu in mu reci: Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli, gledali boste, gledali – a ne boste videli.

^28:27 Otopelo je namreč srce temu ljudstvu; z ušesi so težko slišali in zatisnili so si oči, da ne bi z očmi videli, da ne bi z ušesi slišali, da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili in da bi jih jaz ne ozdravil.

^28:28 Zato védite, da je bilo to Božje odrešenje poslano poganom: ti ga bodo tudi poslušali.«

^28:30 Celi dve leti je Pavel ostal v stanovanju, ki si ga je bil najel, in sprejemal vse, ki so prihajali k njemu.

^28:31 Oznanjal je Božje kraljestvo in o Gospodu Jezusu Kristusu učil z vso svobodo in brez ovir.